Ko se odpre tudi školjka, imenovana Nesterović

Ampak na koncu dneva vseeno pridemo do tega, da smo jih mi pospremili, oni pa prav vsi šli na Finsko s ciljem vrniti se domov šele 17. septembra. Oziroma dan pozneje, ker bi prejšnji večer proslavljali osvojitev kolajne. Če bo Goran Dragić ob vrnitvi zelo na tesnem s časom, bo to skoraj gotovo pomenilo, da je bila Slovenija uspešna. V ZDA namreč potuje že 18. septembra.
Do konca bodo na EuroBasketu samo štiri ekipe in ta slovenska reprezentanca ima namen biti med njimi. Slovenija je tudi lahko med njimi. Pred dvema letoma bi kaj takega težko rekli, pa čeprav je Jure Zdovc v svojem slogu vedno visoko postavljenih ciljev tudi takrat govoril o boju za kolajno. Realno bi s tisto ekipo lahko še preskočil Latvijo v osmini finala, četrtfinale pa bi bil »plafon«. Letos ni tako. Letos smo spet v filmu dveh prvenstev iz leta 2009 ali pa 2013, ko se je najbolj naglas govorilo o medalji. Prvič je bil selektor spet Zdovc in ekipa je bila močna »kot hudič«, drugič smo prvenstvo gostili in že zato so bile ambicije visoke.
Letos imamo vsaj tri razloge, da naglas govorimo o kolajni. Da, naglas, kot sta to storila tudi prvi mož zveze Matej Erjavec in celo Rašo Nesterović, ki je sicer pregovorno zaprta školjka. Prvi razlog je Goran Dragić. Ste ga videli prejšnji četrtek proti Hrvatom v Stožicah? Nikakor ni hotel izgubiti svojega zadnjega srečanja pred slovenskimi navijači. Gnal ga je ogromen motiv, tako kot ga bo na prvenstvu, ki bo njegovo zadnje v reprezentančni karieri, kolajne pa še vedno nima. Tako kot je proti Hrvatom grizel parket, ga bo tudi na prvenstvu. V ostalih pripravljalnih tekmah se je sicer namenoma »šparal«, da bo imel na Finskem in v Turčiji dovolj energije, prejšnji četrtek v Stožicah pa smo le dobili približno sliko tistega, kar bo ponudil na prvenstvu. Kvečjemu še kaj več.
Razlog številka dve: jasno, Luka Dončić. V trenutku, ko se je prvič pojavil na parketu v slovenskem dresu, je bila reprezentanca z njim močnejša vsaj za 20 odstotkov. Ne gre le zanj samega in tisto, kar naredi, gre za to, da dela boljše vse okrog sebe. Naenkrat se je v napadu odprlo toliko različnih opcij, da ima selektor Igor Kokoškov lahko celo sladke skrbi glede tega. Težko bi našli reprezentanco, ki ima napadalno še tako kakovostno navezo, kot jo predstavljata Dončić in Dragić. Na misel nam prideta Hrvata Šarić in Bogdanović, poznate še kakšno?
In tretji razlog? Saj ne mislite, da je KZS tako zelo lobirala za spremembo zakona o državljanstvu, da bi lahko naturalizirala Anthonyja Randolpha za uvrstitev v četrtfinale? Ali morda zato, da bo lahko igral v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo? Podpisani tako ali tako močno dvomi, da ga bo slovenski dres po tem prvenstvu še kdaj videl, se bo pa z veseljem posul s pepelom, če bo drugače. Ampak v osnovi je vse usmerjeno v ta EuroBasket. Dragić, Dončić in potem Randolph kot pika na i. Rado Lorbek je vedno znal povedati, da brez kakovostnega krilnega centra ni medalje. Seveda je mislil na Erazma in leta, ko ga ni bilo v reprezentanci, ampak v osnovi se še kako strinjam z njim. Ni kolajne brez štirice! Lepo bi bilo, da bi bil to prav Erazem Lorbek, a tudi sam najbrž ve, da ni pravi, v Sloveniji pa ni tudi drugih pravih in zato je KZS »žrtvovala« Alena Omića. Pri tem se je dobro zavedala, kaj vse bo to potegnilo za seboj, tako pozitivnega kot negativnega. Marsikoga Randolph na dosedanjih tekmah še ni prepričal, ampak za zdaj še ni nobenega razloga za kakšne sklepe. Dejstvo je namreč, da še nismo videli tistega, kar lahko ponudi. Tako kot praktično od vseh v slovenski vrsti. Tako od njega kot ostalih to pričakujemo od četrtka dalje.
Sodeč po tekmah med pripravami napad ne bi smel biti težava, vse pa se bo vendarle začelo in končalo na svoji polovici oziroma natančneje v obrambi, kajti Slovenija bo najbrž večkrat igrala tako agresivno na nasprotnikovi polovici, kot je to počela nekaj časa na zadnji tekmi s Hrvati in bila pri tem zelo uspešna. Če je napad lahko stvar enega, dveh ali treh, v obrambi potrebuješ prav vse. Tam ni igranja na individualno kvaliteto, tam mora biti cela ekipa kot eden. In taka je lahko le, če je povezana, če bo vsak kril hrbet drugemu, če bo nekdo naredil prekršek za soigralca. To pa se gradi (tudi) izven parketa. Če moštvo ni homogeno, se bo to najprej opazilo v obrambi. Vse priprave smo poslušali, kako dobro vzdušje je letos. Takšno, kakršnega že dolgo ni bilo, vse to je lahko še en razlog, da se na glas govori o kolajni.
Pa čeprav, če se vrnem na začetek, bo to izenačeno prvenstvo, na katerem lahko veliko reprezentanc premaga vse ostale in z vsako tudi izgubi. Prvenstvo, na katerem se Slovenije ne omenja med favoriti, tam je prostor za Španijo, Srbijo, Hrvaško, Francijo, Litvo, Grčijo. Ampak tudi vse te Slovenija seveda lahko premaga, kot lahko izgubi z Latvijo, Italijo, Izraelom, Turčijo, Gruzijo, Črno goro, da ne naštevam vseh tistih, ki imajo podobne misli kot naša reprezentanca. Prvi del na Finskem bi se vseeno moral preskočiti brez pretresov, potem pa bo treba v Istanbulu zmagati tisto prvo izločilno tekmo. In nato še eno. Ter potem (vsaj) še eno. Nato pa 18. septembra domov, na sprejem ...