Vem pa, da je Maribor že nekaj časa v mislih slehernega varovanca Igorja Bišćana. In prav je tako. Karavana gre naprej, pred nami je prvi večni derbi sezone!
Pravijo, da je treba tudi ob porazih ostati močan. In čeprav tega verjetno v zmajevem gnezdu ne bodo želeli priznati, se Ljubljančani v teh trenutkih verjetno počutijo premagane. Gledati, kako tvoj najhujši rival slavi nov zgodovinski trenutek, kako že tretjič pije šampanjec na račun uvrstitve v skupinski del najelitnejšega svetovnega klubskega tekmovanja, obenem pa se spomniti, da se je tvoja evropska pot končala, še preden se je sploh začela. In to proti tekmecu, ki je v svoji zgodovini izločil le enega (!) nasprotnika, pa še to s Ferskih otokov … Predvidevam, da občutek ni ravno najprijetnejši.
A kot rečeno, ob porazih je treba ostati močan. In ravno zato bi morala Olimpija pred nedeljskim dvobojem z vijoličastimi izkazati čast svojim najhujšim rivalom. Mariborčani bi se morali sprehoditi skozi slavni ’pasillo’ oziroma po domače špalir. Če so lahko pri Marci nogometaše Barcelone pozivali, naj naredijo špalir igralcem Reala za osvojeni evropski superpokal – Katalonci so sicer pozive zavrnili, kar je naletelo na veliko neodobravanje –, potem je edino logično, da Ljubljančani naredijo špalir svojim velikim rivalom. Uvrstitev v skupinski del lige prvakov je v očeh slovenskih klubov verjetno vsaj enako velik dosežek, kot je za Real osvojitev evropskega superpokala, če ne celo večji. Vsekakor pa je uvrstitev v skupinski del najelitnejšega svetovnega klubskega tekmovanja večji dosežek kot osvojitev naslova slovenskega državnega prvaka …
Poklon v obliki špalirja bi bil na mestu. Tako kot bi bilo prav – sicer je to utopično pričakovati, a vendar –, da bi nabito polne Stožice pred prvim začetnim žvižgom namenile aplavz mariborskim nogometašem. Ne glede na vse je vijoličastim uspel dosežek, vreden aplavza in poklona. Pri Olimpiji so se ob velikem uspehu svojih rivalov že znali odzvati z lepo gesto in prek družabnih omrežij čestitati Mariboru za uvrstitev v ligo prvakov. Zdaj so na vrsti še nogometaši s špalirjem in navijači z aplavzom. Od prvega sodnikovega žvižga naprej pa … Takrat se vse pozabi, takrat je konec s čestitkami in pokloni. Takrat se začne na polno, takrat so vijoličasti znova lahko veliki sovražniki, ki jih je treba ’razbiti’. Z začetkom tekme se lepe geste končajo in se začne tisti pravi slovenski večni derbi, ki bo tokrat v vseh pogledih nekaj posebnega.
