Bil sem samo Bosan'c. Že sredi rodne Ljubljane, a sem bil tam vsaj v dobri in številčni družbi, tako da sem komaj opazil. Precej drugače pa je bilo po selitvi nekaj kilometrov iz prestolnice na vas, kjer sem na začetku devetdesetih izstopal bolj kot severni medved v Sahari. In bil deležen tudi take obravnave. S samimi peticami pri slovenščini, naj se razumemo, a to ob strah zbujajoči črki ć (nekdo nas je genialno poimenoval bitja s pol strešice) ni zanimalo nikogar. Tako kot nikogar ni zanimala klena Notranjka, zaljubljena v vojaka, ki se v klasični jugoslovanski zgodbi nikoli ni vrnil v Beograd. Pač mati in oče Bosan'ca, ki ima z Bosno ali Hercegovino po poreklu skupnega toliko kot z Grenlandijo.
Hvala bogu, v katerega ne verjamem, da sem vse skupaj zelo dobro razumel, še preden bi me lahko začelo motiti ali celo boleti. Hvala bogu, v katerega ne verjamem, da mi je bilo že v petem razredu vse jasno tako zelo kristalno, kot mi je danes pri 36 letih, ko mi v pismih bralcev (takih ali drugačnih) kdo napiše, da slovenska reprezentanca ni moja reprezentanca, ali naj grem, od koder sem prišel. No, naj spizdim. Zanimivo mi je sicer, da moj sodelavec Wernig kot mož s samimi slovenskimi črkami v priimku in z njegovim povsem slovenskim zvenom takih oboževalcev in takih očitkov ne pozna, a me ne gane. Oziroma, kot bi rekli mi, Bosan'ci, boli me k***.
Pravzaprav mi nič ni tako pristno smešno kot ti vaši (saj se razumemo, da leti na manjšino, kajneda?) zahojeni debilizmi in se mi nihče na svetu ne smili tako zelo kot njihovi avtorji. Nihče slep, gluh, nem ali hrom, ki mu v glavi delujejo čisti možgani, ni v življenju tako zelo omejen, tako zelo prikrajšan. Zakaj bi se ukvarjal s tako hudimi okvarami duše in uma, ki jih ni mogoče popraviti in ki meni, Bosan'cu, povzročajo še najmanjši problem. Sploh v zadnjih letih okrog sebe vidim uboge ljudi, ki so deležni tako brutalnega odnosa, da so moje izkušnje precej bližje izkušnjam povprečnega Janeza Novaka kot njihovim.
Alen Omić pa je zares bosanskega porekla. Verjetno je v Sloveniji bil pogosto tudi Bosan'c, ne da bi uporabniki tega izraza sploh vedeli, ali njegovi predniki dejansko prihajajo iz Bosne, iz Črne gore, iz Srbije, iz Dalmacije ali pa so rasli zgolj pljunek prek Kolpe oddaljeni od večvredne Slovenije. Zares je bosanskega porekla, a je pri 15 letih dom našem v Sloveniji, začel tukaj igrati košarko, z njo prek trdega kruha prišel do precej mehkejšega in našo državo vzel za svojo. Da, našo. Njegovo, mojo in tvojo, Janez. Zaigral je s Triglavom na prsih, ker je bil to njegov dom. Ne zaradi potnega lista iz območja Evropske unje, ki bo nekomu drugemu prišel tako prav in brez katerega bi nekdo drug za Slovenijo igral približno tedaj kot za Burundi.
Zato Alenu nikoli ni bilo prijetno, ker ga je birokratsko kolesje krovnih košarkarskih organizacij vodilo kot naturaliziranega člana slovenske reprezentance. Hotel je biti Josip Iličić ali Zlatko Dedić, naš in enakovreden, namesto tega pa je moral in mora biti … Anthony Randolph. V nasprotju z mano se Omić ni rodil v Sloveniji. V nasprotju z mano ga ni rodila klena Notranjka. Toda veste, kaj, imam ga za povsem enakovredno našega kot sebe in tebe, Janez. A preden skočite, naj takoj nekaj pojasnim. Morda se Bosan'c počuti nekoliko bližje Bosan'cu, kot bi se komu drugemu, to vam vsekakor priznam. Vendar bi popolnoma enako gledal na Alenovo zgodbo, če bi prišel iz Sirije ali Demokratične republike Kongo. Pri čemer slednja ni izbrana kot metafora ali naključno.
Že leta namreč ne morem verjeti in dojeti, da mora enako kalvarijo preživljati Serge Ibaka, ki je našel dom v Španiji in ji je za vse hvaležen tako, kot je Omić hvaležen Sloveniji. Nikoli ne bom mogel sprejeti, da Ibaka igra za špansko izbrano vrsto po enakem ključu, kot je za Makedonijo igral Bo McCalebb, ki te države še vedno ni videl od blizu, čeprav je z njo skorajda osvojil odličje na evropskem prvenstvu. Nikoli ne bom mogel sprejeti, da bi tak McCalebb lahko ogrozil Ibakovo mesto v njegovi reprezentanci in da Ibaka ne more igrati za svojo domovino, kadar zanjo igra prav tako v Španiji odrasli Nikola Mirotić. Tako kot ne bom mogel nikoli sprejeti, da bi za Slovenijo lahko hkrati igral le en fant z Omićevo usodo in da Alen ne bo mogel igrati za svojo domovino, kadar bo zanjo igral Randolph.
Bodimo si na jasnem, nisem proti Randolphu kot takem. In tudi nisem proti Randolphu v slovenskem dresu. Daleč od tega! Pravila »kupovanja« popolnih tujcev, ki na dan vstopa v reprezentanco izjavijo, da se veselijo prvega obiska Slovenije, so mi sicer kretenska. Nikoli jih ne bi sprejel sam in ukinil bi jih v trenutku, če bi imel to moč. A ker je nimam, ker obstajajo in ker jih praktično vsi s pridom izkoriščajo, bi bil takoj za to, da jih izkoristi tudi Slovenija. Valjda, kot bi rekli mi, Bosan'ci. Jasno, gremo po medaljo. Zlahka bi navijal za tako ekipo in zlahka bom navijal za tako ekipo, ko se bo po počitnicah začelo letošnje evropsko prvenstvo. Jasno, gremo po medaljo.
Čutim pa najhujši stud ob tem, kar se je zgodilo Omiću in kar se mu bo dogajalo, kadarkoli se bo pač gospodu Anthonyju zahotelo zaigrati za državo, ki jo mora šele videti na lastne oči in ki jo je pred kratkim prvič poiskal na zemljevidu. Je neposredno kriva Košarkarska zveza Slovenije? Seveda ne, neposredno nikakor. Imeli so možnost dvigniti kakovost slovenske izbrane vrste, to so vsekakor storili, niso pa oni krivi, da po pravilih mednarodnih organov to avtomatično pomeni, da se bodo zaprla vrata tako za Omića kot za kogarkoli drugega z njegovo življenjsko zgodbo in s slovenskim domom. Neposredno nikakor niso krivi.
Kaj pa posredno? No, seveda so zelo dobro vedeli, kaj bo za seboj potegnilo Randolphovo angažiranje. In postavlja se vprašanje, koliko ljudi bi na njihovem mestu ravnalo na tak način, če bi jim bilo kristalno jasno, kaj bodo naredili vsem srčnim priseljencem, ki bi kljub Američanu po kakovosti še vedno sodili v izbrano vrsto. Bi jaz na njihovem mestu ravnal drugače? Mislim, da . In tu ne gre za Bosan'c Bosan'cu Bosan'c, povsem enako bi razmišljal, če bi bil v igri kdorkoli, ki je prišel od koderkoli in si tukaj ustvari dom. Marcos Tavares? Gotovo, zakaj pa ne. Vsekakor pa ob tem dopuščam možnost, da tako kruto usodo priseljenca lažje razume nekdo, ki je tudi sam priseljenec vsaj po enem kriteriju, vsaj po enem staršu ali starem staršu.
In se hkrati ravno zato čudim, da je tako potezo tako hladno povlekel in jo tako kruto argumentiral Radoslav Nesterović.
