Matjaž Kek verjetno še vedno misli, da sem mu naredil krivico, in potem ko sem o tem večkrat razmišljal, lahko rečem, da bi danes ravnal drugače. Šest let mlajši in z manj tovrstnimi izkušnjami sem gledal le na to, kako je bilo organizirano delo, kako so bile razdeljene naloge in kako bi tik pred prestavitvijo ure na zimski čas člani uredništva ujeli še kakšno urico relativno jasnega večera. Dan je bil nor, tako kot je v našem poslu noro vsakokrat, ko se dogajajo tako velike stvari. Bolj ali manj je bilo jasno, da bo slovenska reprezentanca ostala brez selektorja, ki jo je dve leti prej popeljal na svetovno prvenstvo in jo poleti leta 2010 v Južni Afriki tudi uspešno vodil.
Bolj ali manj je bilo jasno, da se je tedaj še precej novopečeni predsednik NZS (le kdo bi si tedaj mislil …) Aleksander Čeferin odločil, čakali smo le potrditev, čakali smo le pojasnila. Moja malenkost z nalogo poklicati predsednika, ki je bil po naših zanesljivih informacijah tisto popoldne na sestanku s Kekom. In moj najtesnejši sodelavec, s katerim sva si v taisti Južni Afriki delila lepe, manj lepe trenutke in občasno tudi sobo (a ne tako tesno, kot je tole morda zvenelo), z nalogo čim prej poklicati zanesljivo nekdanjega selektorja. Bila sva toliko prehitra in toliko preveč nespretna, da je Kek vedel, da imam na telefonu Čeferina, in tega ni sprejel najbolje. Razumljivo.
Razumel sem ga takrat in še bolj ga razumem danes. Bilo je videti, da si ga nisem upal poklicati, potem ko sem ga v preteklih mesecih kar ostro kritiziral in pod velik vprašaj postavljal še vedno obžalovane kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 2012. Res je bilo videti tako in ne bi smelo biti videti tako. Naredil sem napako, ni pa to nekaj, s čimer bi se kot kakšna podgana zdaj priplazil iz svoje luknje in poskušal karkoli polizati v trenutkih, ko Keku pred nogami leži ves tukajšnji del nogometnega sveta. Leži mu upravičeno, ležim mu tudi jaz, tega si ne bi mogel bolj zaslužiti, a midva z Matjažem (zanesljivo dovoli, da mu rečem tako) sva svoje razčistila že precej pred tokratnim slavjem.
Na taisti Reki sva odkrito govorila v mnogo manj evforičnih časih in si nekatere stvari pojasnila, čeprav sem – kot rečeno – prepričan, da je nekaj zamer ostalo. Tako pač je.
Še enkrat, če je bilo morda nejasno: kesal sem se ob takratnem pogovoru in kesam se zdaj. Klicati bi moral jaz, pa čeprav bi nato sam napisal oba teksta in bi v službi »gnil« globoko v oktobrsko temo. A to nikakor ne pomeni, da se ob spominih na tisto jesen leta 2011 kesam po kateremkoli drugem ključu in na katerokoli drugo temo. Da sem danes eden od najglasnejših kritikov naslednika Kekovega naslednika in da mi Srečko Katanec telefona verjetno sploh ne bi dvignil (mojemu kolegu pa najbrž tudi ne), nima nobene zveze z dogodki pred skoraj šestimi leti.
Ne more je imeti in ne sme je imeti. Tako kot je nepomembno, da je Kekov naslednik Slaviša Stojanović na položaju zdržal le nekaj mesecev prostega padanja reprezentance, ki se na zmagovita pota ni vrnila vse od pravljičnega 2009. In nepomembno je, kaj se je dogajalo pod Stojanovićem, pod Katancem, z njima, med njima. Dal bi marsikaj, da se mi trenutno ne bi bilo treba ukvarjati z možnostjo novega slovenskega neuspeha in z vračema v vlogi energijskih svetovalcev precej izgubljenega selektorja.
Dal bi marsikaj, da ne bi bilo še vedno zelo bolečih prejšnjih polomljenih kvalifikacij, da ne bi bilo prekletega Glasgowa in da ne bi bilo ne tistega slavnega neznanja ne očitno zgrešenih nasvetov že omenjenega zakonskega para v očitni vlogi neuradnih selektorjev. Toda to ne pomeni in ne bo nikoli pomenilo, da sem kadarkoli pomislil kaj v slogu: ’Joj, ko bi takrat selektor ostal Kek.’ Nisem pomislil nikoli prej in nisem pomislil zdaj, ko je Matjaž vsega občudovanja, spoštovanja in ponosa vredni slovenski kralj Hrvaške.
To, kar se je na navdušenje vseh nas zgodilo na Reki, prav tako nima in ne sme imeti zveze z oktobrom 2011 in s tedanjo Čeferinovo odločitvijo. Pravilno odločitvijo, o tem sem še vedno prepričan. Še več, edino pravo in edino logično odločitvijo. Z današnjim predsednikom Uefe (še enkrat, le kdo bi si tedaj mislil …) se nisem vedno strinjal, med drugim menim, da nam je (vam, nam in naslednikom na položajih v NZS) malce sebično zapustil ukvarjanje z neznanjem in energijo. Toda tedaj sem se strinjal in se strinjam še danes oziroma stojim za takratnim strinjanjem. Trdno stojim.
Še enkrat, Keku je v nedeljo uspelo (oziroma mu je uspelo skozi celotno sezono) nekaj izjemnega, zgodovinskega, epskega, fantastičnega. Prek celotne strani bi lahko našteval meni – priznam – ljube pridevnike, prek nekaj strani bi lahko pisal hvalospeve. Noben ne bi bil pretiran in pripravljen sem iti celo dlje, kot sem si mislil, da bi lahko kadarkoli šel. Strinjam se z vsako pohvalo, ki je bila zapisana ali izrečena kjerkoli. Strinjam se, ker si je Matjaž to zaslužil. S čisto vsemi se strinjam. Razen z eno. Razen s tisto, da je Kek dokazal, da bi tedaj moral ostati slovenski selektor.
Tako zelo tipično slovensko je zdaj nekoga dvigniti na piedestal, ga razglasiti za svetnika in začeti pljuvati po drugih, kot da sveti Tainta nima grehov. Kek jih ima. Zelo dobro ve, da jih ima. In vi zelo dobro veste, da jih ima, čeprav ste si to morda pripravljeni priznati le v temnem zavetju lastne postelje. Celo njegovi največji oboževalci so se v tistih kvalifikacijah tepli po glavi zaradi izbora nogometašev, trmastega vztrajanja pri nekaterih popolnih zablodah in hudih napakah, ki so bile posledice enega od izvirnih grehov slovenskega reprezentančnega nogometa, dogajanja v že nekajkrat omenjeni Južni Afriki.
Ne bomo o podrobnostih; ni ne primeren prostor ne primeren čas. Toda prebral in slišal sem toliko a priori blatenja tiste Čeferinove odločitve in toliko trapastih obžalovanj brez osnove, da je na nekatere zadeve preprosto treba spomniti. Če nič drugega, na to, da je tudi tedaj – kako zanimivo – vsa država kričala, da mora igrati Dare Vršič, ki je priložnost dobil (in izkoristil) šele na za nas nepomembni zaključni tekmi proti Srbiji. Marsikaj, kar se je skuhalo tedaj, jemo še vedno. Marsičesa ni bilo mogoče popraviti in bo morda mogoče šele sčasoma.
Zatorej, za božjo voljo, ločujmo med zadevami in upoštevajmo, da v petih letih človek marsikaj spozna, zori in odrašča ne glede na starost. Ne le jaz, v tej zgodbi to velja najmanj še za nekoga. Če se bo kdaj želel vrniti na svoj nekdanji reprezentančni položaj, bom njegov največji zagovornik; Sloveniji se ne bi moglo zgoditi nič boljšega, nihče boljši. Pa nikakor ne samo zato, ker gospod prisega na tostranstvo. Upam celo, da bi se želel vrniti. A hkrati je prav, da je tedaj odšel. Moral je oditi.
