Brata ne povezuje le kri, temveč tudi strast do športa, ekipnega duha in dela v podjetju. Na igrišču sta nekoč delila asistence, danes pa si podajata ideje in naloge. Njuna povezanost, humor in zdrava tekmovalnost ustvarjajo zgodbo, ki jo je užitek poslušati – tako ob kavi kot na službenem sestanku.
Kako bi drug drugega predstavila – najprej kot brata, potem kot sodelavca in na koncu kot nogometaša?
Rudi: Ne želim začeti osladno, vendar si boljšega brata težko zamisliš. Ker jaz bolj govorim in je on bolj tiho, zares paševa skupaj. Ne samo kot sodelavec, tudi kot brat je zelo zaupljiv, zanesljiv in odgovoren. Res mi je tudi pravi prijatelj. Ne mine dan, da se ne bi slišala tudi popoldne, čeprav sediva v službi eden zraven drugega. Je pa zato kot nogometaš bolj zanič, če kdo nima časa, je super zamenjava (smeh). Tudi kot nogometaš je super, kljub temu da ni toliko časa treniral, so turnirji prinesli dovolj znanja, da zelo dobro igra nogomet.
Maks: Iskreno jaz Rudija enako gledam kot brata, sodelavca in nogometaša. Ni važno, kje sva, kaj delava oziroma v kakšni situaciji sva, vedno se res odlično razumeva in si ne predstavljam življenja brez njega.
Kdo je prvi začel igrati nogomet in kdo je bil bolj vztrajen na začetku?
Rudi: Začel sem jaz, ker sem starejši, Maks je začel zato, ker je bilo za drugega otroka v klubu zastonj (smeh). Na začetku sem bil bolj vztrajen jaz, ker me je nogomet dejansko prevzel in me zelo veselil. Starša nimata ravno veliko športnih kilometrov, zato sem pri izbiri športa imel proste roke. No, pri mojem sinu bo verjetno drugače (smeh).
Maks: Oziroma sem začel trenirati zaradi Rudija, ker sem večino stvari ponavljal za njim. Je bil pa on seveda bolj vztrajen, saj še danes igra, jaz sem se pa usmeril v druge vode.
Če bi morali drug drugega oceniti od 1 do 10 pri zadevanju golov – koliko bi si dala?
Rudi: Ocenim ga s 7, če ima dober dan. Drugače pa se zna zgoditi, da zgreši morje iz čolna (smeh). Je tip nogometaša, ki bo lažje zadel iz težjega položaja kot obratno.
Maks: Prav tako ga ocenim s 7, kar je dokaj slabo glede na to, da že celo življenje igra (smeh). Je bolj tip igralca, ki preigrava in prodira. Bolje od nog mu definitivno gredo asistence.
Kdo je bil boljši v obrambi, kdo pa v napadu?
Rudi: Oba sva bolj napadalno usmerjena, ampak po potrebi jaz odigram tudi obrambo, kar počnem tudi v svojem klubu.
Maks: Jaz se bolje znajdem samo v napadu, če igramo za rekreacijo oz. turnir.
Kdo je bolj tekmovalen na igrišču in kdo v službi?
Rudi: Bolj tekmovalen na igrišču sem jaz, ker vedno želim zmagati in dati vse od sebe. V službi ravno ne tekmujem, ampak sodelujem.
Maks: Sem tekmovalen samo, če so kakšne nagrade (smeh). V službi je Rudi vseeno bolj tekmovalen.
Kdo je boljši v videoigri FIFA?
Rudi: Nazadnje sem ga premagal z Indijo 2:0, pa precenite sami (smeh). Imam veliko "nogometnih prijateljev", ki so od vedno igrali FIFO, in zato sem se več naučil s tem, ko smo igrali en proti drugemu.
Maks: Haha, res je, slab dan. Igro sem začel igrati izključno zato, ker sem kupil PS4 in je Rudi potem sam od sebe kupil FIFO. Ko je bilo zunaj slabo vreme, sva prižgala konzolo in igrala.
Se med seboj kdaj "spopadeta" pri delu?
Rudi: Ne, v štirih letih, kolikor delava skupaj, se nikoli nisva spopadla pri delu, ker – kot sem zgoraj opisal – imam s svojim bratom izvrsten odnos, to vedo tudi prijatelji in sodelavci. Se ve že po tem, ker naju vedno sprašujejo, če sva se sploh kdaj skregala.
Maks: Ne, res se nikoli ne skregava, sva se pa kot majhna zato velikokrat.
Kaj je največja prednost dela z bratom in kaj je največji izziv?
Rudi: Največja prednost je to, da vem, da mi nekdo čuva hrbet in drži z mano tudi, če se motim. Največji izziv pa je to, da je ob resnih trenutkih težko ostati resen, ker imava specifičen in enak smisel za humor in hitro telepatsko poveževa stvari, ki so zares smešne.
Maks: Največja prednost je to, da se vedno lahko zanesem nanj, ker je moj starejši brat in mu lahko vse povem. Največji izziv pa je to, da ga ne morem nadreti pred sodelavci (smeh). Resnega izziva v mojem pogledu ni.
Kdo je imel vedno boljšo kondicijo?
Rudi: Imam veliko kondicije, vendar priznam, da jo ima Maks več. To zato, ker sem že star (smeh).
Maks: Mislim, da se tukaj oba strinjava, da imam jaz več kondicije kot Rudi.
Kdo bolje prenaša poraz ali neuspeh?
Rudi: Jaz ekipne poraze težje prenašam, ker vem, da poraz ni v celoti odvisen od mene. In ker sem iskren človek, potem težko zadržim zase, da enemu ne povem, da je slabo igral. Včasih sem individualne poraze tudi izjemno težko prenašal, ampak sem se z leti malo bolj umiril in se naučil kontrolirati. Sem pa tja še vedno kakšen rekvizit odnese v steno ali v tla (smeh).
Maks: Pri ekipnem športu poraz bolje prenesem jaz. Ko pa igrava individualne športe eden proti drugemu, pa poraza nikakor ne morem sprejeti, saj poraženec vedno plača kosilo. Najhujše od vsega je, ko imaš slab dan in ti ne gre in se ti lasten brat smeji naravnost v obraz. Do sedaj sem uničil lopar za namizni tenis, squash in dva za badminton (smeh). Tako lahko sklepate, da medsebojne športe jemljeva zelo resno in si vsak poraz vzameva k srcu.
Kateri ima boljši občutek za taktiko in strategijo?
Rudi: Ker sem dlje časa v ekipnem športu kot on, bi rekel, da imam več občutka oz. izkušenj jaz. Še nikoli do sedaj se ni pritoževal, če sem postavil taktiko ali strategijo. Rajši je na koncu po porazu povedal, kaj bi lahko naredili bolje.
Maks: Res je, Rudi ima veliko več izkušenj glede občutka za taktiko in strategijo, zato se vedno strinjam in mu zaupam kakršno koli strategijo bo izbral.
Najljubši nogometni klub?
Rudi: Real Madrid že od leta 2009, ko se je ekipi pridružil Kaka. Prejšnje leto sem si tudi ogledal tekmo na stadionu Bernabeu, kar je samo potrdilo, zakaj je to moj najljubši klub.
Maks: Tisti klub, ki igra proti Real Madridu (smeh). Dejansko ne navijam za noben klub.
In še za konec: danes še igrata nogomet ali sta se usmerila v drugi šport?
Rudi: Jaz še vedno igram nogomet, trenutno v SV Griffen v Avstriji, kjer sem že osem let. Vem, da bi sicer igral za Real Madrid, če bi me trener imel rad in če ne bi imel poškodovanega kolena – klasičen izgovor (smeh). Se pa res rad ukvarjam tudi s športi, kot so padel, badminton, squash, fitnes itd. Sploh padel me zadnje čase zelo veseli, ker je res zanimiv in hitro pridobiva na prepoznavnosti.
Maks: Jaz sem treniranje nogometa kmalu zapustil in sedaj že devet let treniram boks in veliko hodim v hribe. Letos sem osvojil Mont Blanc, Gran Paradiso in bil trikrat na Triglavu.
