Bilo je tam konec osemdesetih, v Krpanovih novicah, našem lokalnem trobilu, ki je bilo takrat v naši ozkogledni vukojebini prava mala avantgarda in dih svežega zraka. Še dandanes se eden izmed bolj legendarnih izvodov valja nekje po predalu in še dandanes se valjam od smeha vsakič, ko se znajde v mojih rokah. Ena od tistih malenkosti in eden od tistih intervjujev, če mu lahko tako rečem, zaradi katerih sem se še kot mulec zaljubil v novinarstvo.
Dva lokalna lika, znanca iz sosednje ulice, tako je bilo tudi ime rubriki, eden v vlogi novinarja, drugi v vlogi intervjuvanca. Že uvod je sijajen. »... vojaščino je služil pri Mamuli, lani je bil za maškare snažilka, predlani pa četnik ...« In potem sam pogovor. »Kaj je zdaj?« »Nič.« »Kam greš?« »Nikamor.« »Si gledal tekmo?« »Sem.« In za konec, kot pika na i: »Hvala za pogovor.« »Ni problema.« Tako bedasto, pa tako briljantno.
Tudi zato mi je bil Gregg Popovich od nekdaj pri srcu, pa čeprav mi, roko na taisto srce, Spursi niso bili nikoli ravno pri srcu. Pop je neka moralna avtoriteta, in to ne le na igrišču, njegovi kratki odgovori pa so čudovita mešanica modrosti, humorja, sarkazma ter cinizma, in čeprav se včasih zdi drugače, praktično vedno povzamejo bistvo, golo resnico, ki, četudi očitna, pogosto ostane skrita pod plastmi teoretiziranja, filozofiranja, moraliziranja, praznih puhlic in oguljenih fraz. Pri Popu ne, Pop pravi bobu bob, popu pop.
V spomin se mi je pred dnevi prikradel še eden iz niza teh briljantnih trenutkov. Bilo je tam konec februarja, med še eno bolj ali manj povsem običajno tekmo rednega dela. »Vaši vtisi po prvi četrtini?« »Oni vodijo, mi zaostajamo.« »Zakaj je tako?« »Oni so zadeli več košev kot mi.« Novinarju je kaj hitro postalo jasno, da iz Popa v tem večeru ne bo izvlekel kakšnih poglobljenih misli in taktičnih domislic, pa je malo za šalo malo zares za konec navrgel še eno vprašanje izven košarke. »Vas zanima rezultat primarnih volitev?« Popovich se je obrnil in že mislil oditi, pa mu ni dalo miru in se je vseeno zasukal. »Kdo je zmagal?« »Trump in Bernie.« Nič ni odvrnil, njegov odgovor je bil le odkimavanje z glavo in izraz na obrazu, ki pa je povedal – vse.
Kisel nasmešek, za katerim se je skrivala nejevera in (samo)spraševanje, ali s(m)o res prišli tako daleč, ali s(m)o res padli tako globoko. Odgovor je dobil nekaj mesecev kasneje, ko je nočna mora postala resničnost in ko je neki klovn dejansko prispel v ovalno pisarno Bele hiše, kjer so nekoč oziroma po navadi sedeli Diplomati in Politiki z veliko začetnico. Možje, ne pa sedemdesetletni otroci.
In če je bil po navadi zelo redkobeseden, pa se je Pop tokrat razgovoril, tokrat preprosto ni mogel, ni želel ostati tiho. Preveč ga je peklo, preveč ga je skelelo in skrbelo, tema pa preveč pereča, da bi se ji izognil oziroma se je lotil tako, kot se navadno loteva košarkarskih tem. Slednje je namreč ob koncu dneva še vedno zgolj igra, sevniški zet pa ...
Pred dnevi o humorju, vedrosti, optimizmu in hudomušnosti v njegovem glasu ni bilo ne duha ne sluha. Bil je to skrbi in globokega razočaranja poln, skorajda zlomljen glas in bila je to šestminutna tirada, v kateri vprašanja niti niso bila potrebna. Na dah, iz duše, od srca. »Slabo mi je. Ne zato, ker so zmagali republikanci ali kaj podobnega, ampak zaradi ogabnega tona in vseh teh komentarjev. Izjav, ki so bile ksenofobične, homofobiče, rasistične, mizoginske ... Živim v državi, v kateri je polovica ljudi vse to prezrla. To je najbolj zastrašujoče od vsega. Nima zveze z okoljem, Obamacare ali čim podobnim. Živimo v državi, ki je zanemarila vse tiste vrednote, ki jih želimo privzgojiti svojim otrokom in za katere jih učimo prevzemati odgovornost. Prisodili bi jim leta in leta hišnega pripora, če bi se vedli tako in govorili vse to, kar je bilo izgovorjeno v kampanji Donalda Trumpa.«
Po dveh, treh minutah, je na kratko zastal, zato je novinar krenil s podvprašanjem. »Nisem še končal,« ga je zaustavil. »Sprašujem se, kje in s kom živim. Sam sem bogat belec, a zvija me v želodcu, ko pomislim na vse skupaj.« In tako dalje, za konec pa se je na neki način vrnil kakšen mesec v preteklost, ko je bila predsedniška dirka na vrhuncu oziroma bolje rečeno na dnu dna. »Morda sem malce preveč pesimističen, toda vse težje verjamem, da nismo Rim. Rimsko cesarstvo ni propadlo v 20, 30 letih, ampak je bilo potrebnih nekaj stoletji. Vprašanje, ki se pri tem poraja, je, ali nismo morda mi danes že v tem procesu, procesu propadanja, pa se tega niti ne zavedamo,« je razpredal nekje na začetku oktobra. Danes, dober mesec dni kasneje, je prepričan; s tremi besedami je še enkrat povedal – vse. »Mi smo Rim,« je dejal možakar redkih besed, a velikih dejanj.
Pop mi je bil vedno eden ljubših trenerjev v ligi NBA, po teh brutalno iskrenih in boleče čudovitih šestih minutah, ki sem si jih v zadnjih dnevih mazohistično predvajal vedno znova in znova, »na repeat«, le še toliko bolj. Pop, zen mojster Phil Jackson in pa trener Batov iz Detroita Stan Van Gundy, ki je, glej naključje, isti dan krenil v neko na las podobno tirado, uperjeno proti liku in delu bodočega ameriškega predsednika.
Ni in ne bo lahko, a ob ljudeh, kot sta Pop in Stan, je tudi Donalda vsaj malce lažje prebaviti.
