Do pred kratkim najbolj komunikativen klub v Sloveniji, ki se je poleg vseh mogočih nogometnih zadev zelo rad dotaknil tudi valentinovega, dneva mrtvih in Marijinega vnebovzetja (ne nujno v tem vrstnem redu), se je še globlje zavil v radikalno nasprotje svojega večletnega obnašanja. V molk. Če se je Maribor še ne tako dolgo nazaj čutil poklicanega vzneseno komentirati celo cene čebule na tržnici in trenutno ponudbo štajerskih gledališč, je s sobotnim večerom stopil še dlje od kakršnegakoli sporočanja medijem in – kar je še bolj pomembno – prek njih javnosti.
Ko se je trener Darko Zahović – se opravičujem, lapsus, Darko Milanić – po zmagi nad Domžalami prikazal pred predstavniki sedme sile, je bil edina sila on, a tokrat se ni odločil za zajedljiv ton in zaničevanje sogovornikov (še pomnite pokalni finale?), temveč za bizaren nastop drugačne vrste. Vse skupaj je obvestil, da je avtor štiristotega nastopa in dveh sijajnih zadetkov za preobrat Marcos Tavares podaljšal pogodbo za dodatni sezoni, česar trenerji po navadi ne počnejo, vsaj v normalnih in urejenih okoljih ne. A če je športni direktor s prej ponesreči omenjenim priimkom v veliki meri strateg, se je strateg pač malce prelevil v športnega direktorja, da bi bila komedija zmešnjav v burleski, ki si je nekoč rekla evropski klub, popolna.
Kar zadeva običajne naloge in dolžnosti trenerja po koncu tekme, pa se je Milanič odločil, da dogajanja na igrišču in stadionu ne bo komentiral ter da bo pristavil dodaten lonček k smrdljivi juhi absurdnega mariborskega zapiranja v lasten oklep. Kot da padli serijski državni prvak v zadnjem času ne bi dovolj molčal, je bil po ključnih 3:1 čas za bojkot tiskovne konference oziroma za farso, v kateri je manjkalo le še to, da bi Milanić pred (protestnim?) odhodom predstavil polletno bilanco kluba, načrte za obnovo stare tribune Ljudskega vrta in željo podpisati pogodbo z novim pokroviteljem. Kot bi Maribor želel dokončno sporočiti, da mu mediji služijo le že za norčevanje iz njih, in kot bi želel poudariti, da se vse rajši norčuje tudi iz širokih množic, ki dogajanje v klubu ter mnenja in poglede akterjev hočejo spremljati. Pri čemer, jasno, je velik del teh množic vijoličastim vsaj naklonjen, če že ni z njimi v še bolj čustvenem, celo nogometno ljubezenskem odnosu. Prav slednje je ključno. Kdor se je pustil prepričati, da smo žrtve javna občila in da v teh dneh jokajoče životarimo v želji vendarle kaj dobiti od vsemogočnega Maribora, se seveda neskončno moti.
Naj vas vprašam, če morda spadate v to skupino: mar res verjamete v to vsiljeno teorijo ali zgolj hočete verjeti, tako kot so sledilci ostalih diktatur v preteklosti iz tega ali onega razloga hoteli verjeti vsem mogočim škodljivim bedarijam? Ste pripravljeni potrpeti popolno pomanjkanje stika s svojo svetinjo, ki ga nedvomno čutite, ker vas je nekdo s pranjem možganov prepričal, da v vaši stiski še bolj trpimo mi? Jasno, od tega vas ne morem odvrniti, lahko pa vam zagotovim, da je tako razmišljanje smešno, celo groteskno, in da ne bi moglo biti bolj oddaljeno od česarkoli vsaj malce podobnega resnici. Ne morete si misliti, kako nam je vseeno in kako nično se nam pozna na katerikoli ravni. Če bi želel biti vulgaren in iti nekoliko predaleč, bi celo prvič v zgodovini našega časnika zapisal, da se nam j.... No, saj veste. Sploh zato, ker morate razumeti, da je Maribor vse skupaj zelo dobro zamaskiral, pri čemer je seveda uporabil in izkoristil našo največjo izpostavljenost v slovenskem športnonovinarskem prostoru.
O čem govorim? Iz zelo resnih in zelo urejenih klubskih okolij so znani primeri, ko je nekdo začutil hudo krivico od nekega medija in ga je posledično dal na hladno. Logično, legitimno, v tem poslu neizbežno. Toda saj veste, da veliki vijoličasti vodja v imenu svojega kluba ni naredil tega. Je sploh mogoče, da vam to ni kristalno jasno? Maribor po aferi Ibraimi ni odrezal Ekipe SN, ki je zadevo na odločitev in željo albanskega Makedonca spravila v javnost. Maribor je na popolnoma enak način in v popolnoma enaki meri z odrekanjem izjav, komentarjev, intervjujev, nastopov ter zdaj še novinarske konference odrezal celoten slovenski medijski prostor. In s tem je bolj kot kogarkoli odrezal vas. Po najbolj logičnih zakonitostih ekonomije in trga ni naredil niti najmanjše škode nikomur od nas, posledično pa jo je ogromno naredil vam. Kdorkoli že ste; oškodovani ste kot slovenski nogometni navdušenci, v vsej ironiji in paradoksu samodržčevih dekretov pa ste še neprimerno bolj oškodovani, če vam po žilah teče vijoličasta kri in če vam srce bije v ritmu Čudežnih polj.
Če vam, vas je vaš ljubljeni klub znal uporabiti kot glasnike ničelne (pravzaprav še manjše od ničelne) tolerance, ko je zaradi domnevne rasistične žaljivke na spektakularno novinarsko konferenco pripeljal Jean-Philippa Mendyja in njegovo – da bi bil čustven učinek še močnejši – visoko nosečo ženo. Naj se razumemo, takrat sem bil ter smo bili na vaši in njihovi strani. A medtem ko smo mi še vedno na taistem bregu, ste vi sledili vodji na drugega, ko vas je potreboval za ščitenje lastnega – v tem primeru celo nedvoumno dokazanega – prestopka enake narave. Manipulacija in izkoriščanje brez primere. Družina pa taka!
Še vedno mi ni jasno, ali je Zahović povsem zradiral medije, ker so si sploh drznili poročati o Ibraimijevih sporočilih ali ker so obsojali njihovega avtorja, ne pa – kako nenavadno – njihovega prejemnika. In ne vem, kaj športni direktor pričakuje. Da ne bosta ne on ne njegov klub z javnostjo – pozor, z javnostjo, mediji smo zgolj posredniki – govorila nikoli več? Da bodo čez leto, pet ali deset vprašanja kaj drugačna, kot bi bila pred štirimi meseci ali kot bi bila v tem trenutku? Verjetno ne, za kaj takega je vendarle prepameten. Prepričan sem, da z nastalim položajem ni zadovoljen, kajti le popoln norec z željo uničiti lastnega otroka bi bil. V njem pač vztraja z vso svojo trmo, z vsem svojim ranjenim egom in upa, da mu bodo podaniki čim dlje stali ob strani na način, na kakršnega podaniki to pač počnejo; brezpogojno, brez vprašanj in dvomov ter po potrebi tudi v lastno škodo.
Prav tako pa upa in verjetno zaradi močnih vzvodov celo verjame, da bo zdržala njegova strahovlada v odnosu do ostalih zaposlenih in nogometašev. Kajti seveda Maribor veliko, velikansko škodo dela tudi njim. Zelo kompleksne službe odnosov z javnostjo so postale nekaj, kar bi lahko opravljal vsak šolarček, in seveda si znate predstavljati, kaj to pomeni za ljudi v teh vlogah in za njihove osebnosti. Medtem ko se nogometaši kar naenkrat počutijo kot tisti leta 1965, ko jih je sem ter tja kdo videl igrati na igrišču ali televiziji, nihče pa z njimi ni imel drugačnega stika. Smo v času popolne nogometne globalizacije in vseprisotnosti medijev, v katerih si igralci gradijo podobo in promocijo z neštetimi takimi ali drugačnimi intervjuji, pojavljanjem v javnosti ter podobnim.
Že če bi ostali zgolj brez našega časnika, ki je bil na tem področju vedno vodilni in z naskokom najpomembnejši poligon, bi imeli kar nekaj težav. Ker so ostali brez vsega, pa namesto barv kluba, ki je donedavnega v to vlagal največ in je bil vzor celotnemu slovenskemu gospodarstvu, kar naenkrat branijo barve Severne Koreje. Zaradi enega samega človeka in zaradi ene same nezmožnosti spoprijeti se z lastnimi napakami, z lastnimi zablodami. Ob tem pa se ti nogometaši zagotovo še kako dobro zavedajo, da je v njihovi odsotnosti časopisne strani pač treba polniti s čim drugim in da jim v nasprotju z oznakami, ki nam jih dajejo največji zaslepljenci, delamo velikansko, skrajno etično in profesionalno uslugo. Ker tako zvesto sledijo vodji in ker tako pridno vztrajajo pri svojem molku, bi se, če bi nam res šlo zgolj za nas same, v izobilju časa ter prostora kaj lahko lotili raznih (pozor, govorim povsem na pamet in ugibam) nočnih aktivnosti, raznih Mojc, Ines in Nataš, kakšne zgovorne ljubice v stiski ali podobnih tem, ki smo se jim tudi tedaj, kadar nismo zgolj ugibali, vedno na široko izognili.
