Kopi in fantje prvinskega srca

A po drugi strani sem trdno prepričan, da se v moji izkušnji z ukrajinskim žoganjem skriva izkušnja mnogih od vas, hkrati pa tudi bistvo športa ne glede na kakovostno raven. Bilo je leto 2012, v Kijivu sem bil zaradi nogometnega evropskega prvenstva, in ko sem našel kako prosto urico v katerem od zelo dolgih poletnih večerov, sem iz hotela odtekel do bližnjih košarkarskih igrišč. Veličastni Dneper v svojem toku skozi prestolnico oblikuje otok, ki ga v popolnosti izkoriščajo za športne aktivnosti. O svojem navdušenju nad velikanskim fitnesom na prostem in neštetimi igrišči sem pisal že tedaj, v dobrih štirih letih se ni prav nič zmanjšalo, najbolj pa se spominjam »tekme«, ki smo jo na meni neznani dan odigrali z meni neznanimi, ne prej ne pozneje videnimi ljudmi.

Na klopci je kot z neba padel sedel neki Armenec, na drugi strani parka je na koš metal zdolgočaseni domačin, po nekem čudnem naključju je z bližnjih gimnastičnih krogov visel Bolgar, za katerega nikoli nisem izvedel, zakaj in kako se je znašel tam. Armenec ni govoril ne ukrajinsko ne rusko, Bolgar prav tako ne, angleščina je bila vsej trojici španska vas. In ko je prišla zraven uboga slovenska para … Kdor misli, da se mi vzhodnjaki brez težav sporazumemo v nekem improviziranem slovanskem esperantu, tega zagotovo ni še nikoli poskusil.

Nismo se mogli normalno sporazumevati in nikoli niti ne bi navezali stika, če uigrana, stalna ekipa ukrajinskih prijateljev na enem od igrišč ne bi iskala nasprotnikov. V želji odigrati »basket« za vsako ceno je najbolj komunikativni med njimi s pojasnjevanjem z rokami in nogami zbobnal štiri mimoidoče neznance, jih spremenil v najbolj priložnostno moštvo na svetu in kako uro pozneje svojo potezo verjetno bridko obžaloval. Naključje je hotelo, da smo vsi štirje tam postopali z zelo podobnim ciljem; nekje nekako dobiti priložnost s kom nekaj malega odigrati. V spletu dodatnih naključij pa je bilo že po nekaj akcijah jasno, da med nami obstaja neverjetna kemija in da uživamo kot bolhe v pesjaku.

Nismo se razumeli, a vendar smo se tako zelo razumeli. Nismo se pogovarjali, a vendar smo govorili tako glasno in niti s svojimi najbolj ljubimi rekreativnimi ekipami v vseh teh letih nikoli nisem začutil takega duha, take povezanosti, tako pristnega športnega ujemanja na vseh ravneh. Vseeno nam je bilo, za koga in za kaj igramo, zgolj igrali smo, se neskončno zabavali in bili nepremagljivi. Verjetno se tudi zato nisem strinjal, ko so mnogi dejali, da bo reprezentanca Evrope na navdušujoče močnem svetovnem pokalu videti smešno, ker naj ne bi imela razloga za pravo motiviranost. Češ da ne igra za državo, ne igra za denar, ne igra za nič. Naj se razumemo, nisem ji napovedoval uspeha (ravno nasprotno), ker sem verjel, da ji bo v tej pošastno močni konkurenci zmanjkalo nekaj kakovosti. A če bi ji dal kakšno možnost za presenečenje, bi ji jo dal na podlagi najbolj prvinskega srca vsakega športa, ki ga ti šampioni vsekakor imajo.

Zdaj tudi dokazano. Seveda Anže Kopitar najrajši igra za Slovenijo in seveda Marian Gaborik najrajši igra za Slovaško. Toda slovenska izbrana vrsta je v zadnjem času tako zelo uspešna predvsem zato, ker fantje v njej obožujejo igranje hokeja, ker se pri tem zabavajo kot otroci, ker so se našli na navdušujoče isti valovni dolžini in ker so ena tistih skupin, ki bi se bila ob prvem srečanju sposobna spoprijateljiti v enem večeru.

Enako pa velja za zasedbo, ki jo v teh dneh spremljamo pod imenom naše celine. Ko gledam njene akcije, ko gledam njeno veselje, ko vidim objet grozd različnih zastav na širokih ramenih, se drznem spomniti na Kijiv. Predvsem pa zelo dobro vem, da je sijajna skupina odgovornih zbrala še bolj sijajno skupino mladeničev, ki z vso ljubeznijo do svojega športa igrajo, kot da bi se na ledeni ploskvi skupaj rodili. Ne glede na to, ali bodo sposobni škodovati premočni Kanadi, so na tem turnirju bolj ekipa, bolj moštvo, bolj tim kot kdorkoli drug. Bolj vsi za enega, eden za vse; z več kemije, z več srčnosti, z več iskricami v očeh. V posmeh nacionalnim, verskim, rasnim, kulturnim in vsem ostalim delitvam so kapetan Kopi in njegovi soigralci videti kot tisto najlepše v športu. Tisto, po čemer se nekdo, ki s plastenko vode iz pipe na lokalnem igrišču začuti željo igrati in se zabavati, ne razlikuje od milijonarja z lastno blagovno znamko ustekleničene.