Še ko so si številni že podajali tanke ploščke, ki se jih je oprijela kratica DVD, sem še vedno vztrajno snemal in presnemaval ter bil na splošno preklemansko ponosen na skrbno urejeno zbirko, ki je rasla iz dneva v dan. Fino je bilo, ne le ta moja lastna kinoteka, všeč sta mi bila tudi zvok in slika, pa čeprav sta bila svetlobna leta daleč od tega, da bi bila, kot se šika, če si sposodim ponarodel reklamni slogan.
Morda je bilo v vsem skupaj tudi nekaj ali pa precej nostalgije, Divja horda na obrabljeni in bogsigavedi kolikokrat prevrteni kaseti je bila zame posebno doživetje, a videoteke so počasi izginjale in z njimi vred seveda tudi videokasete.
Kot že rečeno, sem se dolgo upiral napredku, pa čeprav sem globoko v sebi vedel, da je to vnaprej izgubljena bitka. Potem sem nekoč vse skupaj z videorekorderjem vred prodal oziroma, bolje rečeno, podaril sosedu za nekaj deset tisoč tolarjev in vstopil v 21. stoletje. Bil je že skrajni čas.
Številni slovenski klubi po drugi strani še vedno živijo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile videoteke še pogost pojav na mestnih ter krajevnih ulicah in ko so bili za komuniciranje z ljudstvom dovolj rezultat ter lestvica na teletekstu, oglas na vaški lipi, nekaj besed na lokalnem radiu ter upokojenec, ki se je za krajšanje brezdelja na jesen življenja prelevil v bolj ali manj pismenega dopisnika. Danes to enostavno ni več dovolj, danes je to minimum ali pa še to ne.
Mislim, da sem že pred kakšnima dvema letoma na podobnem mestu zapisal, da youtoube, facebook ter twitter niso le še ena modna muha in govorica mladih, ampak priložnost, promocija, komunikacija, predvsem pa realnost 21. stoletja. Ter da je bilo prepozno že včeraj in da je danes skrajni čas. Dve leti pozneje nekega bistvenega, izrazitega napredka pri slovenskih rokometnih prvoligaših ni opaziti. Žal.
Marsikomu so v časih, ko se dvakrat obrne vsak evro in ko marsikateri klub težko poveže en konec meseca z drugim, facebook, twitter in instagram španska vas, a kronično prazna blagajna seveda ni in ne more biti opravičilo oziroma izgovor.
Denar ne dela idej, ampak ideje delajo denar, kot je znal reči neki bivši direktor nekega slovenskega prvoligaša. Če bi seveda vse metali v isti koš, bi marsikomu naredili krivico. Veliko, so namreč tudi taki, ki delajo veliko in delajo dobro. Ki so zakorakali v 21. stoletje ter ugriznili v izzive, ki jih prinaša. Drugi pa si doma vrtijo videokasete.