Danes stojita le še dva stebra. Tretji, tisti, povezan z nogometnim klubom, se je zrušil. Sicer so ga spet postavili, a je zdaj prej sramotilni steber kot pa nekaj, na kar bi bili lahko Škoti ponosni.
O tem, zakaj je Rangers padel tako nizko, je bilo prelitega že ogromno črnila. Tudi mi, ki smo 2200 kilometrov oddaljeni od Glasgowa, smo že pisali o tem. Ker je zgodba pač odmevna. Ker je zgodba o izdajstvu, prevari, zločinu. Nekdo je zlorabil nekaj, kar je bilo sveto milijonom. In Rangers je postal tipična zgodba 21. stoletja. Osebni interes je dobil prednost pred tradicijo, ki je bila neštetim smisel življenja.
Ampak dobro – to je njihova zgodba, nikakor ne naša. Je pa v teh dneh delno vendarle postala. Ker so se v vsej svoji zablodi ponorčevali tudi iz nas, Slovencev. Morda nehote, toda to niti ni pomembno. Zgodilo se jim nekaj, za kar bi marsikje letele glave.
Nekoč tudi v Rangersu. Namesto da bi nam bi bila naslovnica posebnega biltena, stiskanega pred obračunom škotske druge lige s Hibernianom, v ponos, da bi se celo potrudili, da bi jo dobili v roke in jo nato spravili na varno v arhiv (navsezadnje se še nikdar ni zgodilo, da bi se Slovenec znašel na naslovnici revije kluba, ki je med vsemi na tem svetu osvojil največ naslovov državnega prvaka), z naše perspektivne spada zgolj in samo v koš za smeti.
Nesmiselno je razpredati o tem, da je nedopustno, kar se je zgodilo na Ibroxu. Še toliko bolj, ker se jim je napaka, če jih sploh lahko rečemo tako, pripetila leta 2015. Ko so tri sekunde na internetu dovolj, da preveriš vse, kar te zanima. Recimo, da je Pierre Nkurunziza predsednik Burundija, da v Ulan Batorju, prestolnici Mongolije, živi 1,4 milijona ljudi, da je Prokuplje mesto na jugu Srbije, kjer so leta 2008 našli ostanke iz rimskih časov.
Še precej lažje pa je preveriti, kakšna je slovenska zastava. Že res, da je precej podobna slovaški (zakaj je tako, je sicer posebna tema, ki pa prej spada na strani kakšnega drugega časnika), ampak to nikomur ne more biti v opravičilo. Sploh pa ne klubu, v katerem imajo zgolj za stike z navijači zaposlenih kar enajst različnih ljudi.
Eden odgovarja zgolj ženskam, drugi zgolj mladoletnim, tretji invalidnim navijačem, četrti privržencem z drugih celin in tako dalje in tako naprej. Zaposlenega za to, da bi znal preveriti, od kod dejansko prihaja eden od njihovih (najboljših) nogometašev, pa več kot očitno nimajo. Pa bi ga, očitno, bolj potrebovali. Ah, Rangers, kako nizko si padel ...
