Pričakoval pa sem jih recimo na prejšnjem svetovnem prvenstvu v Schladmingu, ko je bila Tina do februarskega zbora najboljših tako dominantna, da bi morala vzeti toliko kolajn, kolikor ima prstov na eni roki. Pa jih ni vzela in tudi sama se je zavedala, da bi jih morala. V takšni formi, kot je bila takrat v vseh disciplinah, zelo verjetno ne bo nikoli nobena smučarka v zgodovini tega športa (nekaj možnosti dajem Mikaeli Shiffrin čez pet let).
Za Beaver Creek sem Tini pripisal tri kolajne. Ampak ne tiste, ki jih je osvojila, pa tudi o barvah kolajn nisem razmišljal. Pripisal sem ji kolajno v kombinaciji, smuku in slalomu. Na slednjem kar zlato. Za superveleslalom in veleslalom sem bil skoraj prepričan, da bodo vsaj tri dekleta hitrejša od Tine. Vsi vemo, kako se je prvenstvo razpletlo za najboljšo slovensko smučarko. Dejala je, da je bilo prvenstvo uspešno, da pa je doživela dva poraza. In ne morem nič drugega kot to, da se z njo strinjam. Tino najbolj boli slalomski poraz, ko spet ni osvojila kolajne v njej tako ljubem rock'n'rollu. Ali bi bila zadovoljna s tako bero, kot jo ima, če bi ji jo nekdo ponudil pred prvenstvom? "Ne, vzela bi slalomsko kolajno!" je dejala Tina.
Res je, da pred prvenstvom pri Tini nihče ni govoril o petih kolajnah, toda po prvi, posebej pa po drugi, se je kar sama od sebe ponudila primerjava z legendarnim Lassejem Kjusom. Nihče od navijačev ali medijev od Tine ni zahteval petih kolajn, vsi pa so v en glas govorili, da bi bilo lepo, če bi jih vzela. Ampak, res je tako, kot je dejala – preprosto je nemogoče zdržati pet tekem na najvišjih mogočih obratih, na taki nadmorski višini in ob obveznostih, ki ti jih kolajne prinašajo.
Tino, tako kot jo poznam, vse stvari, ki zmotijo njen običajni ritem dela, delajo precej nervozno in jo predvsem psihično utrudijo do te mere, da potem na tekmi ne more biti stoodstotna. Je pač take vrste ženska, ki mora imeti v poslu, ki ga opravlja, zlikane vse bluze in poškrobljena vsa krila. Brez kompromisov in brez odmikov od črte, ki si jo je zarisala. In predvsem zato je Tina tako izjemna športnica, ki je ime države, za katero nastopa, ponesla v svet, ki je imela slovensko himno natisneno na tekmovalnem dresu.
Mazejeva je s tem svetovnim prvenstvom postala najboljša slovenska športnica vseh časov tako v moški kot ženski konkurenci. Zame je boljša od legendarnih Mira Cerarja in Leona Štuklja. Ocena je seveda subjektivna in vsaj malo temelji tudi na tem, da Štuklja in Cerarja nikoli nisem imel priložnosti gledati v živo.
Tina je postavila še en svojstven rekord, ki pa gre na račun našega športnega dnevnika – na naslovnici je bila kot glavna tema kar enajst dni zapored. To je skoraj zagotovo svetovni rekord pri časopisih. Ampak, Tina si je to zaslužila, saj se je zadnja dva tedna slovenski šport vrtel samo okoli dveh besed – Tina Maze.
Skoraj prepričan sem, da bo Tina po tej sezoni postavila tekmovalne smuči v kot. Za vedno. Ne bo se poslovila od smučarije, ne bo pa več stala na startu tekem svetovnega pokala. "Dovolj je!" se je videlo v Tininih očeh, ko je stala v ciljnem izteku svoje zadnje vožnje na svetovnem prvenstvu.
In poslovila se bo kot velika, največja v belem cirkusu. Poslovila se bo s tremi kolajnami s svetovnega prvenstva, s skupno zmago v svetovnem pokalu, z več kot tridesetimi zmagami na najvišji ravni, poslovila se bo, kot se spodobi – kot največja slovenska športnica vseh časov. In njena najpomembnejša zapuščina bo to, da je pokazala in dokazala, da se je mogoče tudi iz male Črne prebiti v svetovni vrh in postati prepoznaven obraz v državah in deželah, kjer prej za Slovenijo in smučanje niti slišali niso.
Njena zapuščina prihodnjim rodovom bo – nihče se ne rodi majhen, majhen postaneš in ostaneš, če si ne upaš sanjati in če ne narediš vsega, da svoje sanje uresničiš.
