Maribor je bil sicer do zadnjega kroga skupinskega dela najprestižnejšega tekmovanja v igri, da bi si še drugič zapored zagotovil napredovanje v izločilne boje. Ni mu uspelo, toda vijoličasti so bili v prej naštetih večerih vendarle prisotni. Ne fizično, a so bili. Na drugačen način. Vsaj pri meni. Ob spremljanju televizijskih prenosov so mi misli vedno znova vnovič uhajale na jesen. Na evropsko zgodbo zasedbe iz Ljudskega vrta. In hkrati se nisem mogel znebiti občutka, da slovenska liga le ni tako slaba, kot mnogi menijo. Ali še bolje, da ni tako slaba, kot jo marsikdo želi prikazati. Najbrž je večina pomislila, da se mi je pomračil um, a tako sem pač čutil. In čutim.
Ante Šimundža in njegovi varovanci so bili del nečesa velikega. Zelo velikega. Hej, Mariborčani so si skupinski del lige prvakov zagotovili na Celtic Parku. Zmagali so na stadionu, kjer Interju, ki sicer resda preživlja precej hudo krizo, ni uspelo. Če se malce pošalim, lahko Jasmin Handanović svojemu mlajšemu bratrancu opiše, kako je slaviti na kultnem objektu. PSG je prva ekipa po Mariboru, ki je Chelseaju preprečila zmago v gosteh na mednarodnem prizorišču, Maribor se je v odlični luči predstavil tudi v Areni AufSchalke, kjer je v sredo slavil veliki madridski Real ...
Zaradi videnega med tednom ter številnih informacij, ki so se ob marsikateri tekmi tako ali drugače dotikale dvanajstkratnih prvakov izpod Kalvarije, se mi je film pač pogosto zavrtel nazaj. S časovne distance sem vnovič podoživljal nogometne avgust, september, oktober, november in december. Seveda bi si želel (veliko) več takšnih mesecev, želel bi si takšno leto. Do takrat je bržčas še daleč, ampak tudi to ne ravno dolgo obdobje je bilo dovolj dolgo, da smo dobili potrditev, da se je slovenski klub sposoben postaviti po robu velikim. Biti globalen. To veliko pomeni.
Gotovo imajo prav tisti, ki trdijo, da je Maribor pri nas preveč osamljen primer. Da štrli iz povprečja. Vsi skupaj lahko le upamo, da se mu bo že v bližnji prihodnosti pridružil še kdo, po možnosti več klubov, toda kakorkoli obrnemo, vijoličasti tekmujejo v slovenski ligi. Naj bo takšna ali drugačna, je naša. Zasluži si spoštovanje. Več spoštovanja. Ne samo zato, ker je naša. Najlažje jo je podcenjevati, se norčevati iz nje. A če bi bila res tako slaba, kot bi »žogomrzcem« ustrezalo, bi bil Maribor težko oziroma veliko težje konkurenčen na zahtevnem mednarodnem prizorišču. Morda sploh ne bi mogel biti. Prepričan sem, da bo to razkrilo tudi nadaljevanje prvenstva. Da bomo znova videli veliko dobrih tekem, ki bodo paša za oči tudi ob pomanjkljivi infrastrukturi. Komaj čakam.
