Niso računali, da se lahko zgodi kaj takega. Oziroma so, saj vedo, da se v svetu lige NBA lahko zgodi prav vse, da nič ni sveto, da je danes lahko nekaj povsem drugače, kot je bilo včeraj. A v bistvu vseeno niso verjeli, da se lahko zgodi to, da jih bo Goran Dragić dva dni pred iztekom roka za prestope v tej sezoni postavil pred dejstvo. Da se te igre z njimi ne gre več. Da odhaja, tokrat za vedno (čeprav, v ligi NBA nikoli ne reci nikoli).
Vodstvo Sonc je živelo v zmotnem prepričanju, da bo Dragić še naprej igral svojo vlogo mirnega, nekonfliktnega, potrpežljivega, prijaznega Dragona (zmaja o. p.), ki je pravi vojak v službi kluba in vedno na prvo mesto postavlja njegove interese, tudi pred osebnimi. Napaka! Dragić se je iz "mirnega cucka" prelevil v "agresivnega terierja" in krenil v protinapad. Začel se je obnašati enbeajevski (oziroma današnji) logiki primerno in v prvi vrsti misliti na to, da bo poskrbel za svojo rit.
Seveda zelo verjetno tega ne bi storil, če ga Phoenix ne bi peljal žejnega čez vodo, če mu, povedano po domače, ne bi že drugič v nekaj letih vtaknil prst tja, kjer mu ni mesto. Prvič se je to zgodilo pred leti, ko se mu je odrekel v nasprotju z napovedmi, da bo na njem gradil prihodnost, in drugič zdaj, oziroma že lani poleti, ko je degradiral njegovo vlogo v ekipi z nakupom Thomasa.
Lahko v klubu poiščejo izgovor v tem, da so morali storiti nekaj takega, ker niso vedeli, kako se bo razpletel položaj z ostankom Bledsoea, a vsakič znova pridemo do tega, da je ta nakup pokazal, kako preprosto nimajo dovolj zaupanja v Dragića in iščejo varovalke. Niso dovolj trdno verjeli, da jih Gogi tudi brez Thomasa in, če je treba, tudi brez Bledsoea, a zato pač v navezi s kakšnim drugim igralcem podobne kakovosti (oziroma plačilnega razreda), ki pa ni organizator igre, lahko pripelje do uspešnih rezultatov.
Dragić je še dolgo vzdržal in igral s tujkom v zadnjici. Na njegovem mestu bi večina to, kar je storil zdaj, naredila že veliko prej. Bledsoe in Thomas še posebej, oba sta že tako ali tako pred Dragićem negodovala nad preveliko koncentracijo organizatorjev igre v ekipi. Nisem prepričan, da ne bi Dragić še potrpel in vztrajal v Phoenixu, če ne bi bilo v dneh pred zadnjim rokom za igralske menjave kot opcija za prodajo najprej zelo pogosto vključeno njegovo ime.
Čeprav se je položaj potem zasukal in naj bi v načrtih vodstva spet imel pomembno mesto, je morda to pomenilo tisto, kar je sodu dokončno izbilo dno. Morda je takrat dokončno spoznal, da volk dlako menja, nravi pa ne. Oziroma je takrat tudi sam dokončno, ne le na parketu, zakorakal v svet lige NBA ter se postavil kot pravi enbeajevec. Pa čeprav je s tem za koga v Phoenixu izpadel rit.
