Takšni in podobni naslovi in komentarji so v torek popoldne preplavili spletne strani in forume. Toda avtorji teh zapisov so pozabili na zelo pomembno besedo. Resda sestavljeno le iz dveh črk, a vendarle. Če. To je beseda, ki jo iščemo v tem primeru.
Slovenska izbrana vrsta je od nastopa na evropskem prvenstvu oddaljena ravno toliko, če ne še več, kot je Arsenal v nogometni ligi prvakov oddaljen od nastopa v četrtfinalu. Natanko dve tekmi z Monacom oziroma v primeru odbojkarske reprezentance dve tekmi in enega selektorja. Res je sicer, da se izbrana vrsta v zadnjih letih redno uvršča na najboljša tekmovanja stare celine, zato je njena prisotnost postala že skoraj samoumevna. Kot je za mnoge že samoumevna tudi zmaga nad Portugalci. Toda samoumevna je bila tudi lanska zmaga nad Grki v evropski ligi, pa vsi vemo, kako se je končalo. Porazno.
Zaradi vseh dogodkov v lanskem letu, okrog reprezentance se je nabralo preveč negativne energije, na celotno dogajanje gledam z drugimi očmi. Ko sem pred štirimi leti ta šport vzela pod drobnogled, so vsi govorili o nadarjeni, zlati reprezentanci. Zdaj lahko rečem, da je bila ta oznaka pretirana. Preveliko breme za igralce in za vse, ki so sedli na selektorsko klop. Edini korak naprej je bilo le redno uvrščanje na evropsko prvenstvo, o svetovni ligi Slovenija še vedno le sanja, prav tako o svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah. Nič več in nič manj.
Mnogi so po katastrofi proti Grkom kazali na selektorja, še več na vodstvo zveze, ki je Luko Slabeta ohranilo na klopi, dokler ni odstopil sam. V veliki meri upravičeno. A kritiko bi si in si zaslužijo tudi igralci, ki so, to jim je treba priznati, v marsikaterem pogledu prerasli slovensko odbojko. A to ni razlog, da v ospredje postavljajo sebe, da užaljeno sklonijo glavo, kadarkoli gre kaj narobe, kadarkoli jim kdo nameni besedo ali dve, ki jim ni pogodu. Prav zato bo naloga novega selektorja, pa kdorkoli že bo, še kako zahtevna. Ta nabor odličnih odbojkarjev je treba povezati v celoto, ki bo dihala kot eno, čeprav za ceno še kakšnega užaljenega igralca več. Zaropotati bo treba ob najmanjši težavi, in ne sklepati prijateljskih kompromisov, kot je bilo v navadi. Reprezentanca je ustanova, kjer ego nima prostora ne glede na to, ali na klopi sedi Luka Slabe, Dejan Fujs, Bogdan Kotnik, Bruno Rezende, Nikola Grbić ali Lojze iz Vučje vasi. Ne nazadnje so igralci tu zaradi izbora selektorja, in ne obratno.
