Tedaj – bilo je ravno po eni od prvenstvenih tekem, na kateri sem od dolgčasa skorajda sede zaspal – sem izrazil prepričanje, da bi se morali v slovenski ligi klubi občutno bolj potruditi za svojo všečnost. Da so premalo zavzeti in da jih vse prevečkrat zanima zgolj in izključno to, kako zapreti vse poti do svojega gola. Potem pa – kar bo, pač bo. In napad? Napad? Kakšen napad? Čeprav sebe ne uvrščam med tiste nogometne navdušence, ki so najsrečnejši, če v devetdesetih minutah pade osem golov in se tekma konča z remijem 4:4, pa vseeno menim, da bi bilo tako za celotno prvenstvo kot za večino sodelujočih klubov zgolj pozitivno, če bi si upali več tvegati. Če bi več moči usmerjali v napad in manj v grajenje bunkerja pred svojim golom. Upam si trditi, da bi to blagodejno vplivalo na marsikateri vidik delovanja nogometnih klubov pri nas. Ker verjamem, da bi tako imeli več gledalcev, da bi bili zanimivejši za vso javnost in zato tudi sponzorje ter da bi hkrati precej bolj do izraza prišli številni kakovostni nogometaši, ki jih zdaj marsikateri trener s svojim dekadentnim slogom nogometa duši in jim ne dovoli zacveteti v pravem pomenu besede. In potem se nikogar ne da prodati za več kot drobiž.
Moje misli zagotovo potrjuje klub iz Celja, ki se je, odkar ga s klopi vodi Simon Rožman, odločil ugajati in zato ni manjkalo veliko, da je postal hit. Vsa država govori o tem, kako dobro igrajo Celjani. Statistika dokazuje, da se je povečal tudi obisk v Areni Petrol, da o tem, s koliko večjim užitkom zdaj tja prihajajo ogledniki tujih klubov, niti ne govorimo. Da, celjski način je za slovenski klubski nogomet pravi način. A hkrati drži, da ne gre za nekaj, kar je mogoče zlahka osvojiti. Številne kocke je treba postaviti v pravi položaj, da se sestavi stolp, ki ga je težko zrušiti. In Celju je vsekakor uspelo.
Ne glede na vse zapisano in ne glede na prepričanje, ki ga gojim in se mu ne bom kar tako odpovedal, pa hkrati menim, da se vendarle tudi trener takšnega kluba svoje filozofije ne bi smel držati kot pijanec plota. Pridejo namreč tekme, pride obračun, ko je treba vse podrediti končnemu cilju. Ko nagrada pretehta in se moraš zaradi svetega grala, ki se ti ponuja, prilagoditi. Čeprav drži, da bodo Celjani zaradi svojega sloga igre prvenstvo zasluženo zaključili na drugem mestu in da bo Koper prav tako zaradi svojega drugačnega, meni zagotovo ne toliko všečnega načina igranja, končal precej nižje na lestvici, pa so vendarle Primorci tisti, ki so sezono sklenili z osvojeno lovoriko. Štajerci pa praznih rok. Ker se niso znali prilagoditi. Ker so želeli ugajati tudi na edini tekmi v tej sezoni, na kateri jim tega ne bi bilo treba. Pozabili so, da se finalnih tekem ne igra, ampak se jih dobiva. Rodolfo Vanoli je svojega precej mlajšega kolega Simona Rožmana ugnal v kozji rog, a to mu je uspelo tudi zaradi tega, ker mu je celjski trener kar sam ponudil roko in s tem kakopak naredil gromozansko uslugo. Ker bi moral Rožman predvideti, kako bo igral Koper. Ker bi moral svoje igralce pripraviti na to, da tokrat ne bodo mogli ugajati. In ker jim ni dopovedal, da se bodo morali stepsti.
Celjani so plačali ultimativen davek popolni naivnosti. No, res pa je tudi to, da se nekdo, ki goji slog igre, s katerim želi ugajati, težko spusti na koprsko raven fizičnega obračunavanja. Vseeno pa se mi zdi, da so bili Celjani dejansko povsem nepripravljeni na to, kar se je glasno napovedovalo. Ali pa so bili slepo prepričani o svojih sposobnostih in o tem, da se bodo ne glede na vse z igro dvignili nad nasprotnika ter ga premagali tako, da ga bodo nadigrali. Pa ga niso. In jih dobili po grbi. Dvojno. Domov so odšli pretepeni in poraženi. Na edini tekmi v sezoni, ki je ne bi smeli izgubiti.
Boleči lekciji navkljub je Rožman v mojih očeh super trener. Cenim ga, ker zagovarja miselnost, ki jo podpiram tudi sam. In zaradi katere bo celjski klub, o tem sem prepričan, na dolgi rok pridobil več kot koprski z Vanolijevo miselnostjo. Vseeno pa naj si zapomni, da cilj vedno upravičuje uporabljena sredstva. Če je cilj lovorika, se splača prilagoditi in tudi poteptati katero od svojih načel. Zgodovina vendarle beleži le zmagovalce. Na tiste, ki so le ugajali, hitro pozabi.
