Kaj je glavna težava Uniona Olimpije?

Povsem resno: kaj je sploh glavna težava, da Ljubljančani že šest sezon niso osvojili naslova državnih prvakov? Zakaj kot prvi zmagovalci regionalnega tekmovanja v njem niso več konkurenčni in s klubi, ki po razpoložljivih finančnih sredstvih niti ne odstopajo, ne uspejo držati koraka? Zakaj smo že kar pozabili na evroligo, ki je bila sedemnajst zaporednih sezon stalni gost v Ljubljani?

Jasno je, da ni nikjer zapisano, da mora biti z vidika slovenske košarke prav Union Olimpija njen paradni konj in jo predstavljati v svetu, ima pa glede na svojo zgodovino, ugled (ki, mimogrede, usiha) in pogoje najboljše možnosti za to. Vendar krilatica, češ da brez Uniona Olimpije slovenska košarka ne more obstajati, kaže na pretirano dobro mnenje o zmajih in zaničuje druge klube. Ošabno obnašanje pač ne more pomagati, da bi klub ohranjal priljubljenost po vsej Sloveniji.

Union Olimpija ima veliko težav in dolg, ki ga je pridelala vodstvena garnitura iz prejšnjega tisočletja, ta pa se je z nespretnim vodenjem naslednikov še povečeval (roko na srce se je tu ali tam z varčevalnimi ukrepi tudi zmanjševal, vendar nikoli v celoti pokril), pravzaprav sploh ni na prvem mestu. Mnogo klubov iz soseščine je v še večjih finančnih težavah, vendar svoj ugled negujejo in nanj pazijo kot na punčico svojega očesa. Ljubljančani pa ne.

Klub iz Stožic je danes slabo zapisan pri agentih, pri mladih igralcih, pri nevtralnem košarkarskem občinstvu in pri sponzorjih. Union Olimpija je bila pred leti prva izbira za slehernega nadarjenega golobradega košarkarja. Od članov vrhunske generacije slovenskih košarkarjev, ki se je skoraj v celoti poslovila in na začudenje mednarodne stroke žal ni uspela osvojiti niti ene kolajne na velikih tekmovanjih, sta se le Matjaž Smodiš in Jaka Lakovič uspela izogniti zmajevemu gnezdu.

Prvi, kot zaprisežen Dolenjec, bolj pričakovano, čeprav je bil v nekem trenutku celo blizu Tivolija, drugi, kot rojeni Ljubljančan, pa skoraj nepričakovano. Ostali so prišli, sprejeli torturo Zmaga Sagadina in kot vrhunski posamezniki odšli v svet. Prihajali so tudi nadarjeni igralci od drugod, včasih smo pod tivolskimi koši gledali prave združene narode, Ljubljana kot vrhunski produkcijski center, iz katerega se je napajala članska ekipa, pa je postala pomemben košarkarski center.

Že dolgo ni več tako. Uniona Olimpije se mladi nadarjeni igralci otepajo kot hudič križa. Celo tisti, ki se kalijo v Olimpijini košarkarski šoli, jo kmalu popihajo v tujino. V nespametno sklenjenem začaranem krogu takšni niti ne dobijo priložnosti, prednost pred fanti iz lastnih vrst dobijo prišleki sumljive kvalitete. Union Olimpija nima prave strategije, nima vizije. Od kluba, ki je na mednarodnem prizorišču dolgo gradil svoj ugled, je ostalo bore malo.

Čeprav so v Stožicah nad to idejo skeptični, češ, vrata so odprta, vendar kaj nam lahko v resnici ponudijo, v klubu pogrešam nekdanje Olimpijine košarkarje. Prav tiste, ki niso imeli pomislekov, ampak je bil zanje odhod v Tivoli kot nujna stopnica v karieri. Prav tiste, ki ta klub še vedno nosijo v srcu in ne morejo verjeti, kaj se z njim dogaja danes. Skleniti je treba nov krog in pričarati zaupanje pri igralcih, sponzorjih in gledalcih. To je edina pot, po kateri lahko Union Olimpija izplava iz težav. Bojim se, da finančna sanacija, če bo (ko bo) končana, ne bo dovolj.