Teorija odrivne noge

O kakšni zmagi govorim? Saj veste, z roko na srcu se pač moramo pogovarjati o popolnem izkupičku na srečanju, na katerem bi bili glede na dogajanje na igrišču tako zelo zadovoljni že z nepriljubljenih 0:0.

Torej, kaj je oboževani prelestnosti najbolj priljubljene igre našega planeta treba dodati, da zelenico po obračunu, na katerem ima nasprotnik izrazito več od igre in si tudi ustvari levji delež priložnosti, zapustiš kot lastnik treh točk?

Vsekakor vratarja iz majhne skupinice najboljših na svetu, kar je Samir Handanović vedno bil in česar mu že pred včerajšnjo gala predstavo ni mogel oporekati nihče. Zdaj še toliko manj.

Nadalje ne gre brez vsaj malce neodgovornih nogometašev na strani tekmeca s prevlado in z večjim številom (zelo) nevarnih napadov. Še toliko bolje je, če so ti nogometaši neodgovorni prek skrajnih meja, tako kot je bil trojček balkanskega porekla, ki je večino včerajšnje tekme igral v konici švicarskega napada. Če bi bili to moji nogometaši oziroma če bi bil jaz njihov trener, bi zaradi arogantnosti, oholosti in škandalozne nonšalantnosti preostanek reprezentančnega zbora morali preživeti s krampom in lopato namesto z žogo.

Pomaga tudi, če si srečko in/ali Srečko, priznati je treba oboje, pri čemer lahko poševnico in veliko začetnico premikate, kakorkoli vas je volja. Odvisno pač od tega, kaj si mislite o začetku tekme brez Jasmina Kurtića in njegovem vstopu v igro ob polčasu ter o vztrajanju z nekaterimi drugačnimi rešitvami do vstopa sinoči izjemnega Dejana Lazarevića. Tako eno kot drugo je lahko briljantna taktična poteza, tako eno kot drugo je lahko napaka in njeno priznanje; odločite se pač, kot se želite.

Toda kakorkoli se boste odločili, nikar ne pozabite golega dejstva, da vse našteto še vedno ne zadostuje. Sploh ne proti tako dobri reprezentanci, ki jo kljub vsemogočnosti nogometa kot takega lahko premagaš le, če ob naštetem pokažeš še kaj.

Dovolj discipline, pa čeprav ta disciplina občasno pomeni sistematično izbijanje žoge iz trdno zgrajenega bunkerja. Predvsem pa poteze kakšnega dovolj kakovostnega posameznika, ki je v protinapadih ob pomanjkanju organiziranega pritiska sposoben narediti kaj takšnega, kar je razigrani Kevin Kampl poskusil nekajkrat in kar mu je uspelo, ko je izsili zmagovito, zlata vredno enajstmetrovko.

Disciplino je Slovenija imela že v Estoniji, prispevek takih nogometašev je vsaj na primeru dveh igralcev (oba sem že omenil) dobila nocoj, predvsem pa je s kombinacijo okoliščin dobila osnove za skoke naprej.

Današnja zmaga to še ni bila, toda včasih je treba zacepetati v pravi smeri, preden s pravim odrivom narediš omembe vreden premik. In sploh če to cepetanje prinese toliko veselja, kot ga prinese taka zmaga, ter če tako pozitivno vpliva na vzdušje v slačilnici in v javnosti, se sčasoma lahko izkaže za ključno, celo prelomno iskanje odrivne noge.

Dobro se spominjam lanske jeseni, ko je slovenska izbrana vrsta na zelo (celo neverjetno) podobni tekmi v Ljubljani premagala Albanijo, nato pa na treh točkah in na izboljšanem vzdušju znala zgraditi pohod, ki bi se skorajda končal na že odpisanem svetovnem prvenstvu. Bo tako tudi tokrat? Na odgovor ne bo treba čakati dolgo.

Že v soboto zjutraj se bom z reprezentanco vkrcal na letalo, slabi dve uri pozneje pristal v Litvi in v nedeljo zvečer bo jasno, ali so selektor in njegovi varovanci sinoči resnično našli pravo nogo.