Sojenje na svetovnem prvenstvu v Dohi – dobro ali slabo? Veliko je odločitev VAR-a. Je to dobro za nogomet?
Načeloma je sojenje na svetovnem prvenstvu korektno. V primerjavi z Uefo, kjer je letvica, kdaj naj posreduje VAR, postavljena zelo visoko, da se ne prekinja igre, je na svetovnem prvenstvu letvica postavljena nekoliko nižje. To je razumljivo. Uefina tekmovanja so najvišja raven nogometa, saj je liga prvakov najmočnejše tekmovanje na svetu, igra jo 99 odstotkov najboljših nogometašev na svetu. V preostalem svetu sta tako nogomet kot sojenje malce manj razvita. Ne govorim o Južni Ameriki, kjer je kakovost izjemna, toda organiziranost nogometa je na nižji ravni in posledično tudi kakovost. Ocenjevanje in razumevanje nogometne igre na tem svetovnem prvenstvu je primerno, saj se prilagodi vsemu skupaj. Prvenstvo je največji športnih dogodek od vseh na svetu, a nogomet ni povsod enako razvit in lestvica je torej malce nižja pri posredovanju in vključevanju sodnikov VAR-a.
Kaj pa sodniški podaljški po koncu polčasov? Predolgi? Je to res v korist gledalcev?
Strinjal bi se s tem, da je dobro za gledalce. Do zdaj se je na redkokateri tekmi igralo 60 minut čiste igre. Imamo tudi tekme, ko je čiste igre krepko pod 50 minut. Tako se gledalcem res lahko omogoči, da vidijo pravo tekmo. Svetovno prvenstvo je enkrat na štiri leta in je prav, da se ponudi čim več spektakla. Da se izčrpa, kar se le da. Vsaka ekipa ima tako res možnost, da pokaže to, kar zna. In ni toliko zavlačevanja. Vemo, da je veliko taktičnih stvari, kako se izgublja čas. Velikokrat se zgodi, da v zadnjih desetih minutah, če eni od ekip rezultat ustreza, prave igre na tej strani sploh ni. Ko sodnik polčasu doda 14 minut, se tudi igralci vprašajo, ali se je vredno valjati po tleh, če bodo vse tako ali tako nadoknadili. To so smernice, da se izkorenini zavlačevanje. Vsi si želimo spektakla, hitre in dinamične igre, ne pa valjanja po tleh. Mislim, da so to kar dobro preučili, in je prav, da so to uvedli.
Bodo novosti, ki smo jih videli na svetovnem prvenstvu, uvedli tudi v evropskih ligah oziroma na reprezentančnih tekmah?
Tega ne vem. Nisem več v Uefinih sodniških krogih. In iskreno se o tem nisem z nikomer pogovarjal. Res je, da se trendi sojenja postavljajo na velikih tekmovanjih. Toda Uefa je globalna in samooskrbna organizacija, tako da bodo že sami vedeli, kaj je najboljše zanje in potem dali navodila.
Vas je presenetil izpad Belgijcev in Nemcev, kar je kljub vsemu veliko presenečenje?
Če gledamo z vidika tradicije, je to seveda veliko presenečenje. Če pogledamo še igro, potem niti ne več toliko. Omenjeni reprezentanci se nista izkazali niti v ligi narodov, ki je postala resno tekmovanje in Uefin zadetek v polno. Že v ligi narodov sta imeli Belgija in Nemčija težave. Nemci so iskali in precej menjali najboljšo postavo. Ni bilo več jasnih osem ali devet igralcev v prvi postavi in peterice, ki čaka na priložnost. Pri Belgiji se je videlo, da v ekipi ni več kemije, ki so jo imeli še pred štirimi leti v Rusiji in na prejšnjem Euru. Verjetno so igralci malce zasičeni eden z drugim.
Za koga navijate, ker na prvenstvu ni Slovenije in seveda Italije, ki vam je blizu?
Moram reči, da nimam izrazitih favoritov, saj sem bil skoraj 30 let nevtralen oziroma neopredeljen. Bil sem pač v taki vlogi. Seveda raje vidim, da zmagajo Hrvati ali Srbi kot Kostarika, s katero nimamo nobenih povezav, niti geografskih niti kulturnih. Za Italijo drži, saj sem rasel z italijanskim nogometom, poleg tega sem jim velikokrat sodil in nisem imel nobenih težav. Nekakšno mini simpatijo do Italije vseeno čutim, saj smo na slovenski Obali dvojezični in smo nekako prepleteni ter povezani z njo. Seveda raje vidim, da zmaga Italija, če igra proti Novi Zelandiji ...
V Sloveniji ste imeli velike ambicije z NK Izola, a ste se potem umaknili. Zakaj?
V Izoli sem videl velik potencial in ga še vedno vidim. Zdaj sem v drugih vodah, a Izola je v Sloveniji neka posebnost. Podobno kot Murska Sobota oziroma kot vse Prekmurje diha za Muro. Izola je posebna sredina, ki je zelo, zelo povezana s svojim okoljem. V nogometnem klubu sem videl ogromen potencial, saj ima zelo bogato in uspešno zgodovino. Moja težava je bila, da sem naletel na ovire in bil preveč naiven, ker sem slepo zaupal, da se bo vse uredilo. Ko sem prišel v klub, nisem hotel ničesar menjati. Pustil sem vse igralce, ki so bili takrat v klubu. Tem fantom, ki so bili na plačani rekreaciji, sem povedal, da tega ne bom več plačeval. Hoteli so me izsiljevati in dejali, da bodo, če ne bo tako kot prej, štrajkali. V isti sekundi sem se jim zahvalil za sodelovanje. Z izsiljevanjem in grožnjami v amaterskem nogometu se nisem hotel ukvarjati. Potem sem za drugi del zbral 22 igralcev in bili smo zelo konkurenčni, saj smo dosegli osem zmag zapored. Nato je spet prišlo do glavne težave – nogometnega igrišča. Bili smo edini ligaši v državni ligi, ki smo igrali na umetni travi. Zagotovila občinske strukture so bila, da se bo igrišče v zelo kratkem času uredilo, da bomo spet dobili naravno travo. Prvenstvo smo začeli z 22 igralci, zmagovali vse po vrsti, zadnjih pet krogov pa smo ostali z devetimi igralci in mladinci. To je bil razlog, da smo osvojili vsega tri točke. Imeli smo ekipo, da bi lahko osvojili vse točke. To je bil zame poraz in ugotovil sem, da v teh pogojih, ki smo jih imeli, ko smo morali od konca oktobra do aprila trenirati v poltemi, ne gre. Takrat mi je občinska uprava vse obljubljala, zavajala, naredila pa ni ničesar. To me najbolj boli. Na klub sem gledal kot na družbeno odgovornost. Kot povsod po svetu, v Evropi, v Sloveniji, imamo tudi na Obali problem z uporabo prepovedanih drog. Naši otroci, ko se znajdejo na ulici, lahko hitro zaidejo in potem imamo družbeni problem. Mi smo želeli narediti resno nogometno akademijo. Več kot 15 let sem deloval med zelo organiziranimi profesionalci ter zastavil svoja ime in ugled. Toda od občinske uprave sem dobil samo prazne obljube in fige v žepu. In nisem videl več poti ne nazaj ne naprej. Sem pa toliko odgovoren, da sva s prijateljem v klub darovala lastna sredstva in za sabo pustila vse poravnano. V tretji ligi smo imeli zagotovo enega višjih proračunov in vse sva poplačala. Ko vidiš, da ob tem, da daješ lastna sredstva, lastno energijo, ostaneš sam, lačen, gol in bos, s praznimi obljubami, se res počutiš kot avtsajder. Izola kot kraj si tega ne zasluži. Pa ne samo s športnega vidika, ampak predvsem družbene odgovornosti. Naši otroci si zaslužijo boljše življenje in ne ulice. S to občinsko upravo, s praznimi obljubami nisem več videl poti naprej in sem se umaknil. Žal mi je, ker vidim v Izoli velik potencial. Vem, da se da in Izola si zasluži nekaj boljšega. Zdaj je priložnost, da se ponudi to drugim ljudem, ki želijo delati za lokalno skupnost in ne za zasebni interes. Ljudje res želijo pomagati športu in mladini, da se umakne z ulic. Tukaj živim in za svoje otroke ter vse druge želim, da imajo varno in lepo otroštvo.
Kaj pričakujete v prihodnje?
V politiko se ne želim mešati, želim pa povedati dejstva, ki sem jih kot športni delavec doživel v Izoli. Obljubljali so mi med in mleko, v resnici so imeli ves čas figo v žepu, me jemali kot nekoga, ki je nepomemben. Prežvečili so me in izpljunili. Dolgo časa sem delal, da sem si ustvaril ime, potem ko sem ostal sam, gol in bos, mi ni preostalo drugega, kot da se umaknem. Tako več ni šlo naprej.
Se morda vrnete, če bi imela nova občinska uprava posluh za šport?
Zdaj sem v agentskih vodah in taki obliki dela nista združljivi. Vem, da so ljudje, ki jih Izola zanima in ki nekaj želijo res narediti. Šport mora dobiti priložnost in otroci morajo dobiti priložnost. Čas je, da se stvari spremenijo. Če se pojavi človek, ki je pripravljen vložiti svoj denar in energijo, si želim, da bi imeli do njega pošten odnos. Ali ti pomagajo ali pa naj ti iskreno povedo, da ne gre in takoj veš, pri čem si.
