Čeprav se iz varnostnih razlogov zaradi karantene nismo dobili povsem v živo, smo za izpolnitev dogovora morali zapustiti občino bivanja – in nikoli nam ne bo nehalo biti žal, da nismo dobili priložnosti policistu kot dokaz upravičenosti tega sicer kriminaliziranega premika ekskluzivno predvajati delčka pogovora z Aleksandrom Čeferinom. Morda bi mu predvajali ravno tisti del, v katerem najvplivnejši Slovenec govori o tem, kaj si o takih ukrepih misli. Lahko pa bi izbiral še marsikaj drugega: od vseh pojasnil glede vseh Uefinih odločitev in načrtov v teh kriznih časih prek predsednikovega razmišljanja o epidemiji, njenem trajanju in slovenskem odzivu nanjo do njegovih super zanimivih pogovorov z Josipom Iličićem, izdatne pomoči slovenski vladi s prav posebnim tveganjem in odgovora na vprašanje, ali načrtuje nastop na slovenskih – predsedniških ali parlamentarnih – volitvah.
Verjetno ste si na katerikoli točki svojih ambicij postati predsednik Uefe in nato kariere predsednika Uefe predstavljali vse mogoče izzive – tega in takega, kot je pandemija koronavirusa pa skoraj zagotovo ne. Kako se spoprijemate z njim?
Imate prav, znal sem si predstavljati marsikaj in predvideti marsikaj, aktualne razmere pa so me izjemno presenetile. Tako kot verjetno kogarkoli, česa takega preprosto ni bilo v nobenih okvirih razmišljanja in pričakovanja. Še ko se je zadeva že pojavila, si vsi po vrsti nismo znali predstavljati, kaj bi lahko prinesla. Brez zadržkov priznam, da sem tako kot ogromna večina potencial te krize na začetku podcenjeval, zgodba se mi je zdela nekoliko preveč napihnjena in mislim sem, da se nikakor ne more razviti do teh razsežnosti. Kar zadeva popolno nepripravljenost kogarkoli na kaj takega, pa vam lahko kot zanimivost in dober oris povem, da sem šel za nazaj gledat, kaj vse so naši strokovnjaki z vseh mogočih področij predvideli ob načrtovanju evropskega prvenstva. Ker gre za prvenstvo v toliko različnih državah, so bili scenariji resnično številni. Predvideli so vse najhujše varnostne težave, vse najhujše politične zaplete, smrti raznih državnikov in še marsikaj drugega. Če bi me vprašali še pred kratkim, bi rekel, da so predvideli čisto vse mogoče. No, zdaj pa vemo, da so predvideli vse, razen tega, kar se dogaja trenutno. Tega ni imel v glavi nihče. Na to nismo mogli biti pripravljeni, treba se je bilo odzvati zelo hitro, smo na povsem novem področju in na njem iščemo rešitve.
Je to največji izziv v zgodovini organizacije?
Rekel bi, da je. Nisem se še ukvarjal s tem vprašanjem takole neposredno, a če pomislim, v dobrih 60 letih česa podobnega še ni bilo – in mislim, da bi se s tem strinjali kar vsi.
Kako ste se uspeli organizirati, se usmeriti, postaviti prioritete? Katera so bila in so vaša glavna vodila?
Ni moglo biti nekega pravega načrta, vsaj sprva ne. In tudi ni bilo mogoče delati po nikakršnem vzorcu – kaj podobnega se seveda ni dogajalo še nikoli nikjer. Na začetku smo se veliko zanašali na instinkt, veliko smo sestankovali s kolegi, strokovnjaki z različnih področij, razmišljali, oblikovali neke povsem nove smernice in potem sčasoma tudi oblikovali načrt ter vizijo za te razmere. Ves čas smo morali imeti v mislih vsa nacionalna prvenstva, vsa druga nacionalna tekmovanja, evropske pokale, evropsko prvenstvo – vse to je del Uefe, vse to smo morali prilagoditi nastali situaciji in ukrepati. Zelo pomembno je, da smo pravočasno, prej kot kakšna druga organizacija, prišli do spoznanja, da je treba za eno leto žrtvovati EP, če želimo poskušati rešiti vse ostalo. Prestavili smo ga, še preden je bilo dokončno jasno, ali bi ga bilo mogoče izpeljati. Dali smo prednost klubskim tekmovanjem in s tem klubom, ki so v najtežjem položaju, precej težjem kot Uefa. Z velikimi izgubami smo se odpovedali EP, in če bodo zaradi tega klubi imeli možnost končati prvenstva, bo to izjemen uspeh naših ukrepov.
Ste pa zato zdaj pri tem zelo odločeni, odločni, na trenutke tudi ostri. Kot pravite, ste žrtvovali veliko za to, da bi klubi lahko imeli možnost končati sezono – verjetno zato zdaj vztrajate, da je le Uefa tista, ki lahko dovoli konec tekmovalnega obdobja?
Poglejte, jaz osebno sem pripravljen in mi na Uefi smo pripravljeni razmišljati o številnih različnih situacijah, do katerih v teh mesecih lahko pride v posameznih ligah, v posameznih državah. Morda bo treba v različnih državah iskati različne rešitve, tega se zavedamo. Smo pa dali zelo jasno vedeti, da ne bomo dopuščali samovolje. Ne moremo dopustiti, da bi se nekdo sam odločil, ne da bi se pri tem posvetoval in pogovori z Uefo. Ne moremo dopustiti, da bi nekdo preprosto sam od sebe rekel, da ne bo več igral, ob tem pa bi tudi sam določil, kdo bo igral naša, Uefina evropska tekmovanja. Tega se ne moremo iti, to smo morali dati vedeti zelo jasno. Preden bo izšel tale intervju, bo zadeva sicer že uradna, a v trenutku pogovora ste prvi, ki vam lahko ekskluzivno povem, da sem se po tovrstni odločitvi v Belgiji slišal z belgijsko zvezo, jim dodatno pojasnil naše stališče in sprevideli so, da so ravnali napačno. Po novem bodo svoj primer predstavili Uefi, nam povedali vse o svojih pomislekih in težavah, nato pa bomo mi v Uefi na izvršnem odboru odločali o tem primeru. Mislim, da je tak postopek edini pravi, drugače ne more iti. Ne moreš se zavzemati za enotnost in solidarnost le tedaj, ko je to v tvojem interesu.
Kaj mislite s tem?
Vedno smo poskrbeli za vse, ki so prišli do nas s kakršnimikoli željami po pomoči – in zdaj. ko so stvari postavljene drugačne, pričakujemo, da bodo vsi prišli najprej k nam. Pravzaprav nimam nobenega osebnega interesa, da bi se morala katerakoli liga končati na igrišču. Če iz objektivnih razlogov ponekod to ne bo mogoče, pač ne bo mogoče. Toda mi moramo biti tisti, ki damo končno oceno, ker potem na podlagi tega sprejemamo klube v svoje evropske pokale. Verjamem, da so določene situacije v nekaterih državah izjemno zapletene. Mi nikomur ne bomo škodovali, to ste lahko trdno prepričani. Želimo pa vedeti vse vnaprej in vsem sem dal jasno vedeti, da ne želim več brati v medijih, kako se je kdo odločil.
Povedal je več o sebi kot o Uefi – nima pojma in niti polkrat ni premislil, preden je rekel
Kaj odgovarjate tistim, ki pravijo, da je bila vaša napoved, da ekipe iz lig, ki bi se odločile za predčasno končanje sezone, ne bodo mogle sodelovati v evropskih pokalih, grožnja?
Morda ji lahko rečete tako. Jaz nastopa in sporočila ne bi poimenoval s tako besedo, a tudi če rečemo grožnja, ne spremeni dejstva. In to dejstvo je, da se ne more nekdo kar odločiti, koga bo poslal v evropske pokale. Če obstajajo jasno postavljeni kriteriji za uvrščanje v mednarodna tekmovanja in če bo večina lig naredila vse, da bo te kriterije upoštevala tudi v tej krizi, potem ne moremo imeti izjem. Oziroma jih lahko določimo le tako, da nam – kar bi rad poudaril še enkrat – posamezna liga sporoči svoje težave, se z njenimi predstavniki pogovorimo in nato sprejmemo odločitev.
Potem ko je belgijska liga, o kateri ste že govorili, napovedala, da bo zdajšnje stanje na lestvici obveljalo kot končni rezultat, ste isti dan skupaj z Andreo Agnellijem poslali zelo odmevno pismo. Kako pomembno je, da ste se odzvali tako hitro in v takem sozvočju s predstavnikom klubov.
Pa ne samo klubov. Zelo pomembno je, da smo bili pod pismo, v katerem smo dali zelo jasno vedeti, na kakšen način bomo reševali zadeve pri zaključevanju ligaških sezon, podpisani trije. Jaz v imenu Uefe, Andrea Agnelli v imenu zveze evropskih klubov in Lars-Christer Olsson v imenu evropskih lig. Ključno je, da smo nastopili tako hitro, tako odločno in tako složno. To samo kaže, da sta način in pot, o katerih sem govoril prej, edina prava. Drugače preprosto ne gre. Ne more iti.
Ob tem so se pojavili nekateri individualni, moralno všečni nastopi, ki takemu pristopu nasprotujejo, Uefo obtožujejo varovanja lastnih interesov in lastnega zaslužka. Kako odgovarjate takemu razmišljanju?
Morate priznati, da jih ni bilo veliko. Glede na to, koga vse so se naše odločitve dotaknile in kako odmevne so bile, jih res ni bilo veliko.
Vsekakor imate prav. A me vendar zanima, kaj denimo mislite o besedah dolgoletnega nizozemskega zvezdnika Marca Overmarsa, ki je Uefo označil za organizacijo, ki ji gre le za denar in ki je nacionalna zveza ne bi smela upoštevati?
Če ste že konkretno izpostavili Overmarsa, mislim, da spada med tiste ljudi, ki me presenetijo, ko se oglasijo, čeprav o eni zadevi nimajo pojma in se jih v resnici sploh ne dotika. Veliko več je povedal o sebi kot o Uefi. Povedal je, da se mu niti sanja ne, kaj počnemo. In povedal je, da ni niti enkrat – kaj enkrat, ni polkrat premislil, preden je rekel, kar je rekel.
Lastnik Brescie Massimo Cellino je prav tako govoril o tem, da gre pri vsem skupaj le za denar in da svoje ekipe sploh ne bo poslal na igrišče, če se bo serie A nadaljevala.
Prvič, serie A ne spada med Uefina tekmovanja. Drugič, Brescia ni niti blizu uvrstitvi v evropska tekmovanja. In tretjič, mislim, da ni govoril o Uefi. Sicer se pa ne bi spuščal v polemike. Rad bi le poudaril, da ne bomo nikogar spravili v nevarnost in da bomo vsem prisluhnili. Najprej nas bosta vodili odločitev in usmeritev posameznih držav. Države so v različnih položajih in obstaja denimo tudi taka, ki se boji, da nekaterih stvari ne bo uspela zagnati vse do septembra. Kdo smo mi, da gremo proti temu? Ne moremo iti in ne bi nikoli želeli iti. Šele ko bo obstajala zelena luč v posamezni državi, se bomo nato pogovarjali z zvezami in našli rešitev za vsako od njih.
Tudi v Sloveniji smo slišali nekaj lekcij in pozivov nogometašem, predvsem pa Nogometni zvezi Slovenije, ki so delovali precej populistični in so nagovarjali k takojšnjem končanju sezone. Kaj si mislite o njih, kako gledate na to zadevo?
Na to zadevo gledam tako, da ni vredna komentarja.
Ali vi osebno v tem trenutku pričakujete, da bomo to poletje videli tekme tudi v serie A in la ligi – torej v ligah dveh najbolj prizadetih evropskih držav? Verjamete, da bomo videli obračun Barcelone in Reala za španski naslov, boj za naslov v Italiji?
Sem optimist. Optimist sem, da bomo videli zaključek španskega prvenstva, optimist sem, da bomo videli zaključek italijanskega, in optimist sem na splošno. Seveda pa ne morem ničesar zagotoviti, ničesar ne morem obljubiti. Vse bo odvisno od stanja v posameznih državah, vse bo odvisno od tega, ali bodo okoliščine dovolj varne, da z igranjem nogometa ne bi ogrožali nikogar.
Nogomet ni enak brez navijačev! A če imate možnost izbirati, boste zagotovo izbrali ...
V prav posebnem položaju je Liverpool, to zagotovo čutite tudi vi, čeprav na svojem položaju morda ne morete razmišljati na tak način. Rdeči čakajo na naslov 30 let, izjemno so mu blizu in seveda njihove navijače prav posebej zanima, ali ga bodo lahko osvojili.
Ne vidim načina, da bi Liverpool ostal brez naslova. Če se bo igralo, potem ga bo skoraj zanesljivo osvojil – teoretično sicer še ni prišel do zagotovljene lovorike, a praktično je povsem blizu. Če se vendarle ne bi moglo igrati, pa bo prav tako na neki način in po nekem ključu treba razglasiti rezultate, treba določiti prvake. In seveda ponovno ne vidim scenarija, po katerem to ne bi bil Liverpool. Razumem, da bodo navijači razočarani, če se bo zgodilo na praznem stadionu ali celo za zeleno mizo, toda verjamem, da bodo na tak ali drugačen način naslov vendarle dobili.
Ali imate že postavljene kriterije, po katerih bi določali prvake in končni vrstni red, če se katera od lig ne bi mogla odigrati do konca?
Ne, nimamo, govoril sem zgolj hipotetično. Se pripravljamo tudi na take scenarije, a se s podrobnostmi za zdaj ne ukvarjamo. V tem trenutku smo popolnoma odločeni, da bomo tekmovanja izpeljali do konca.
Tudi če na primer v pripravljalnih kampih zgolj s TV-produkcijo, o čemer so špekulirali nekateri mediji v nogometno najbolj razvitih državah.
Tudi sam sem predvsem v angleških medijih zasledil, da bi lahko obstajali taki načrti, a zdaj še ni čas za take napovedi. Za tovrstne podrobnosti je vsekakor prezgodaj. Obstajajo različni načini, kako posamezna prvenstva izpeljati do konca. Bomo videli, kaj se bo dogajalo v naslednjih tednih in kakšne bodo želje ter zmožnosti posamezne države, posamezne lige.
V kolikšni meri ste v stiku z zdravstvenimi in političnimi oblastmi v posameznih državah, sploh tistih nogometno največjih? Imate o tej pandemiji podatke, ki jih navadni smrtniki nimamo?
Z marsikom sem v stiku, to si verjetno lahko predstavljate. Ta položaj, na katerem sem, prinaša kontakte z zelo vplivnimi politiki v številnih državah, a seveda o tem ne morem govoriti. Vse, kar slišim v tovrstnih pogovorih, seveda spada v kategorijo strogo varovanih skrivnosti. Si pa s takimi pogovori in informacijami pri svojem delu seveda lahko pomagam. V danih razmerah morda še bolj kot po navadi.
Ko v zadnjih dneh močno namigujete na to, da bi se marsikatera tekma preostanka sezone utegnila odigrati brez gledalcev, svetu nekako sporočate, da lahko nogomet obstaja brez občinstva. Se bojite, da bo to ubilo nekaj nogometne romantike?
Mislim, da nogomet z navijači ni enak kot brez njih. Prepričan pa sem, da navijači vedo, da gre za res specifično situacijo in da bo takoj po njenem koncu nogomet spet tak, kot je bil. Verjamem pa tudi, da se ogromna večina strinja, da je bolje izpeljati sezono brez gledalcev, kot je sploh ne izpeljati. Pa ne gre samo za televizijske pogodbe, ki so vsekakor izjemno pomembne in jih ne moremo zanemariti. Tudi če pogledava povsem plastično: če ste nogometni navdušenec in imate možnost do konca poletja ostati povsem brez nogometa, druga možnost pa je nogomet na televiziji, ob tem pa pač ne morete na tekmo. Verjamem, da boste vendarle izbrali nogomet na televiziji, pa če še tako radi hodite na tekme ali če vam je še tako težko gledati – kar je seveda tudi meni – tekmo pred praznimi tribunami. Sploh pa v teh dneh bi bil kakršenkoli nogomet odrešitev, mislim, da imamo vsi dovolj gledanja studiev, v katerih se že več tednov sredi voditeljeve mize vrti velikanski virus.
Nadalje bi od vsakega voditelja države, od vsakega ministra, od vsakega govorca pričakoval, da bo nastopal drugače. Moral bi povedati, da je situacija resna, hkrati pa dati ljudem optimizem, upanje. Ne moremo ljudem vsak dan govoriti 'veselite se še danes, jutri bo hujše'. Tega ne moremo početi, tega ne smemo početi, ljudem se bo zmešalo. In ni prav, da tako govorimo, kajti te epidemije in tega stanja bo konec. In to ju bo konec kmalu! Opazujem Slovence, opazujem državljane te države, imam informacije: zelo dobro spoštujemo vse ukrepe. Prav je, da čutimo neki strah do nastalega položaja in da sledimo ukrepom. Toda za božjo voljo, a se resnično ne da ljudem podariti enega nasmeška, ene tople besede, pozitivnega pristopa.
Se torej ne bojite, da bi preveč ljudi užaljeno mislilo, da je za klube najpomembnejši nogomet na televiziji in da nekateri ne bi bili več pripravljeni na tiste najlepše zgodbe potovanj na konec sveta, boja za vstopnice?
Niti malo se ne bojim. Nikomur ni všeč nogomet brez gledalcev, nikomur ni všeč nogomet brez navijačev. A klubi potrebujejo zaslužek, morajo preživeti, to vsakdo dobro ve. Vsi potrebujemo, da se nogomet spet začne vrteti. In vsi bomo tekme pozdravili v kakršnikoli obliki – da bi se le čim prej vrnili.
No, pa saj so ljudje celo sedli pred televizor in si izbrali svoje favorite v beloruski ligi?
Natanko tako – to je to, o čemer govorim. Vsi pogrešamo nogomet, in če ga bomo rešili v kakršnikoli obliki, bo to veliko večja zmaga, kot če ne odigramo nič zgolj zato, ker nam tekme brez gledalcev niso všeč.
Selitev finala? Glede lige prvakov so odprte vse možnosti. Iličić me pokliče in preveri!
Ko sva že ravno pri beloruski ligi – kako gledate na ta fenomen, ki je povsem nasproten ligam, ki so želele kar končati sezono?
Izjemno zanimivo mi je, da se belorusko prvenstvo igra, hkrati pa se bojim, da z zdravstvenega vidika tvegajo zelo veliko. Virus je tam prisoten, to je jasno – in tako ravnanje bi lahko bilo zelo nevarno. Bomo videli. Seveda pa kot Uefa na to ne moremo vplivati. Če država dovoli tekme in če liga želi igrati, potem tukaj nimamo nobene besede.
Liga prvakov je bila prekinjena v enem najlepših slovenskih trenutkov v njeni zgodovini: Josip Iličić je dosegel štiri gole v Valencii in skupno pet na dveh tekmah osmine finala, Jan Oblak je blestel v Liverpoolu na čisto zadnji tekmi pred prekinitvijo – koliko vam je kot Slovencu, ki ne skrivate posebne naklonjenosti našim nogometašem, dodatno žal, da so se stvari zložile tako, kot so se?
Izjemno mi je žal. In Jan mi zagotovo ne bo zameril, če dodam, da mi ni toliko žal zanj, kolikor mi je žal za Josipa. Oblak je že igral v finalu lige prvakov, doživel je že marsikaj in seveda mu želim, da bi še kaj. Toda v tistem trenutku mi je bilo žal predvsem za njegovega reprezentančnega soigralca, kajti Jojo je bil v tako fantastični formi, da je o njem govorila vsa Evropa. Le peščica nogometašev na svetu je sposobna takih predstav, kot jih je kazal pred prekinitvijo, in le želim si lahko, da bo med premorom uspel zadržati tako formo.
Po nekaterih ocenah je Iličić celo na vrhu kandidatov za najbolj prestižne individualne nagrade za leto 2020 ali vsaj blizu njega. Kako gledate na to?
Verjamem, da gre za povsem realno oceno – v prvih mesecih tega leta je igral tako, da bi blestel v kateremkoli klubu in da ni zaostajal za nikomer. Mnogi so mi rekli, s kakšno lahkoto igra in kako so predvsem tisti njegovi prvi dotiki, s katerimi žogo ustavi in hkrati že usmeri naslednjo akcijo, nekaj posebnega. Predvsem dolgoletni zvezdnik Juventusa in Francije, sloviti David Trezeguet, ga je hvalil na vsa usta in ga označil za enega najboljših nogometašev na svetu.
Ste bili morda v stiku z Josipom, ki ga je v Bergamu celotno stanje še toliko bolj prizadelo?
Pogosto se slišiva, nazadnje nekaj ur pred tem pogovorom. Seveda sem nekajkrat preveril, kako je z njim, a tudi on pokliče mene in me pokliče za kakšno stvar. Včasih se mi zdi, da želi pri meni preveriti, v kolikšni meri držijo kakšne stvari, ki mu jih povedo v klubu – želi dobiti informacije neposredno od mene. Ima ta privilegij – in naj ga ima, Jojo je res super fant. Sem pa v stiku tudi z drugimi fanti, ki igrajo na posebej prizadetih področjih.
Kako v tem trenutku gledate na nadaljevanje sezone v ligi prvakov? Kaj trenutno velja: se bo liga prvakov poleti odigrala normalno do konca v ustaljenem ritmu tekem? Bomo videli tak veliki finale, kot smo ga vajeni? Je mogoč scenarij, da bi ga videli z gledalci?
Kar mi računamo v tem trenutku, je, da se bo sezona v ligi prvakov odigrala na način, na katerega bi se nadaljevala, če ne bi bilo prekinitve. Ne moremo vedeti zagotovo, a v tem trenutku v naših načrtih stvari postavljamo tako. Še manj pa lahko vemo, ali bi lahko na finalni tekmi ali že na kakšni prej videli gledalce. Pripravljeni moramo biti za oba scenarija, kakršnakoli napoved na tem področju pa bi bila mnogo prezgodnja in neodgovorna. Vse je odvisno od pandemije, tukaj smo nemočni in na tem področju nismo strokovnjaki. Videti moramo, kako se bo to razvijalo, kako se bodo odzvale posamezne države, kakšno bo zdravstveno stanje ljudi. Še enkrat, trenutno je najpomembnejši podatek ta, da se ukvarjamo predvsem s tem, da se bo odigralo in končalo po povsem normalni poti. Smo pa pripravljeni spremeniti zadevo, pripravljeni bomo tudi na drugačne scenarije.
Je mogoča tudi prestavitev lokacije finala, če denimo v Istanbul tedaj še ne bi bilo mogoče potovati, kam drugam pa?
Najboljši odgovor je, da so v tem trenutku odprte čisto vse možnosti. Mogoč je finalni turnir, mogoče je igranje predhodnih krogov z le eno tekmo, zdaj je resnično mogoče čisto vse. Ničesar ne morem konkretno reči, je pa dejstvo, da imata liga prvakov in liga Europa dodaten element v primerjavi z državnimi prvenstvi, in to je seveda potovanje med državami, tako znotraj Evropske unije kot med njenimi članicami in drugimi državami. Tudi če bi se nekatere države navznoter precej odprle, je vprašanje, kaj in kdaj se bo spremenilo, ko gre za potovanja. Tudi to imamo v mislih, tudi tukaj razmišljamo o rešitvah. Bomo videli, za zdaj je prezgodaj, da bi šli kaj dlje od povedanega.
Zelo sem se izpostavil, veliko tvegam! Če vlada ne bo odzivna, bo trpel moj ugled
Zdaj pa povsem zamenjajva temo oziroma se osredotočiva na povsem drug, v Sloveniji morda še bolj izpostavljen vidik vašega delovanja v teh časih. Na začetku slovenske epizode v tej globalni krizi ste bili praktično edini, ki je uspel državi zagotoviti kakršnokoli pomoč v opremi – kako si razlagate, da ste bili pri tem uspešnejši od političnega vrha? Se v Sloveniji zdaj bolje zavedamo vpliva, ki ga imate, in tega, kar lahko naredite za našo državo?
V preteklosti sem velikokrat poudarjal, da funkcija predsednika Uefe prinese številne izjemno dobre kontakte, spletejo se celo nekatera prijateljstva na izjemno visokih ravneh, z izjemno vplivnimi ljudmi. Govoriva o ljudeh, ki spadajo med najvplivnejše na svetu – imam kar nekaj tovrstnih kontaktov, z določenimi ljudmi iz te skupine sem postal prijatelj v čisto pravem pomenu te besede. Recimo bobu bob: ob mojem mednarodnem delovanju na tej ravni je meni vsekakor lažje poklicati marsikoga, kot pa je to za nekoga, ki je ne glede na položaj v naši državi do zdaj v svoji karieri deloval zgolj izrazito lokalno. Lažje pokličem, lažje uredim, to je popolnoma jasno. Ker imam to možnost, pa je bila moja dolžnost narediti vse za to, da bi pomagal. Sploh ni druge razlage, ni druge interpretacije: to je bila in je dolžnost.
Moram vas vprašati, ali je po tistem znamenitem zapletu z zaščitnimi maskami in izginulim tovornjakom do vas prišla šala, da je Čeferin maske dobil pri Alibabi, minister za obrambo Matej Tonin pa jih je naročil pri 40 razbojnikih? Je to sploh šala? Kako ste jo dojeli in kako jo komentirate?
Videl sem – kako naj vem rečem, da nisem videl. Seveda je prišlo do mene, na splošno je fascinantno, koliko je v teh časih humorja, na telefon dobim vsa mogoča sporočila, vse mogoče domislice, ob nekaterih se krohotam ves dan. No, če se vrnem k tej šali, v kateri nastopam, pa moram poudariti, da je bil minister Tonin v komunikaciji z mano zelo odziven, zelo se je trudil, vsakokrat je ob dogovoru reagiral natanko tako, kot je bilo treba. Ne morem reči niti ene slabe besede, bil bi zelo krivičen, če bi ga kritiziral. Verjamem, da se je tudi v tem primeru potrudil, kolikor se je lahko. Verjamem, da je naredil, kar je mogoče. So pa stvari, ki jih v tako krizni situaciji ne more premakniti vsakdo, pa še naš sistem je očitno precej rigiden in to mu nikakor ni šlo na roko.
Vas je po tistih nekaj operacijah, ki ste jih takoj na začetku izpeljali sami, slovenska vlada prosila še za kakšno pomoč? Ste bili v kakšnem stiku z njenim predsednikom ali ministri?
S predsednikom Janezom Janšo se nisem slišal, sta me pa ministra za obrambo in gospodarstvo še prosila za pomoč. Po tistih donacijah, ki sem jih uredil, sta se obrnila name in me prosila, ali bi jima lahko pomagal pri nakupu zaščitne opreme. Poleg tistih donacij, za katere javnost že ve in sta prišli z naslova Alibabe ter z naslova lastnika milanskega Interja, prihaja še donacija iz Kazahstana, poleg tega pa sem vladi uredil kontakt za nakup. Tu je težava velika, saj velike države zakupijo celotno proizvodnjo, Slovenija ni mogla priti zraven in tudi tukaj sem uporabil svoje zveze. Moram vam povedati, da sem se tukaj zelo izpostavil. In samo upam lahko, da bo v tem celotnem procesu nakupa država dovolj odzivna, saj bo sicer to zelo škodovalo mojemu ugledu. Osebno sem prosil, naj našo vlado povežejo neposredno s proizvajalci, in dobil sem informacijo, da so jo povezali. Zdaj pa res iskreno upam, da bomo odzivni, da bomo hitri in da ne bo kakšnega problema. Še enkrat, zelo sem se izpostavil, veliko tvegam, toda glede na resnost situacije sem na to tveganje pripravljen in verjamem, da ga ne bom obžaloval.
Mislite, da bi vam lahko kdo zameril, ker ste z mednarodnega položaja, na katerem ste si pridobili mednarodne zveze in poznanstva, pomagali predvsem svoji državi?
Ne verjamem, da bi lahko prišlo do tovrstne zamere. Bi lahko živel tudi s tem, a res ne verjamem, da se bo to zgodilo, kajti do zdaj sem dobil zgolj pozitivne odzive. In govorim o odzivih iz tujine – dobil sem zelo veliko sporočil, ko se je po drugih državah razvedelo za mojo pomoč, in vsi so izpostavljali, da jim je všeč, da pomagam svoji državi. Mislim, da razumejo, da ne morem pomagati vsem in da seveda lahko s tovrstnimi prošnjami za usluge priskočim na pomoč le svoji državi. Sem predsednik mednarodne nogometne organizacije, in kar zadeva nogomet, so zame vsi enaki. No, razen da navijam za slovensko reprezentanco in slovenske klube, a pri mojih odločitvah in mojih dejanjih so vsi enaki. V takih razmerah pa je logično, da ima Slovenija prednost, in pravzaprav se mi zdi, da mi tega nihče niti ne bi mogel zameriti.
V Sloveniji ste bili vedno izjemno priljubljeni – zdi pa se, da se je v tej krizi z vašo človekoljubnostjo in nasploh pripravljenostjo pomagati vaša priljubljenost še dvignila. Kako to doživljate, kako na to gledate?
Na eni strani se tega svojega statusa vsekakor zavedam, na drugi strani pa si ne delam utvar, da je to večno. Od popularnosti do nepopularnosti je pogosto le en in včasih ne ravno velik korak. Vedno mi je godilo in sem bil ponosen na to, da so mi Slovenci privoščili moj uspeh, moj položaj, da so na to gledali izrazito pozitivno. No, še bolj pa sem ponosen na to, kako pozitivno gledajo na vse moje poskuse, da bi priskočil na pomoč njim in naši državi. Vsakič, ko se izpostaviš za to, da bi naredil kaj dobrega, se seveda najdejo tudi taki, ki so nesposobni narediti karkoli takega in so potem zaradi tega jezni. Ampak vesel sem, da so ti resnično v manjšini, in zaradi tega so zame povsem nepomembni. Zelo sem vesel, kako veliko je ljudi, ki gledajo povsem drugače in me resnično popolnoma podpirajo.
Tega ne moremo početi, ljudem se bo zmešalo! Jaz za predsednika vlade? Navadil sem se, da ...
Malce za šalo in kar veliko zares marsikdo pravi, da bi Aleksander Čeferin zlahka zmagal tako na volitvah za predsednika Slovenije kot na parlamentarnih volitvah v naši državi. Se s tem strinjate?
Uh, ne vem, težko rečem. Nisem se še nikoli ukvarjal z razmišljanjem o tem, kaj šele s čim bolj konkretnim. Nisem še razmišljal o tem, ali bi lahko kandidiral za katerega od državnih položajev – in če bi kandidiral, kakšno podporo lahko dobim. To pa ne pomeni, da ste vi prvi, ki ste rekli kaj takega. Sem dobil kar nekaj sporočil in pozivov, ki so trdili nekaj podobnega kot vi, ampak za zdaj sem predsednik Evropske nogometne zveze in razmišljam le o tem.
Pa mislite, da bi vas taka priljubljenost v domovini lahko pripeljala do tega, da bi vas kateri od položajev – torej položaj predsednika države ali predsednika vlade – v prihodnosti zamikal?
V tem trenutku nimam občutka, da bi me lahko. Sem se pa v življenju že navadil na to, da je pri takih stvareh bolje biti tiho. Oziroma reči zgolj, da je treba uživati v tem trenutku in dobro opravljati svoje delo – kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo videli.
Kako je videti samoizolacija predsednika Uefe? Kaj počnete v teh dneh, s čim se ukvarjate, ko skrbite za to, da bi ubogali navodila države?
Sem doma, na srečo je Grosuplje majhen kraj in imamo zelo blizu hiše naravo. Velikokrat grem v naravo, rad tečem in to počnem vsak dan, prav tako vsak dan sprehajam pse. Slišati je idilično, a priznam, da sem že precej nervozen. Videokonference niso enako kot normalni sestanki, rad imam stik z ljudmi, rad tudi obiskujem različne kraje in tam sodelujem na dogodkih. Resnično se veselim, da bo tega konec, in upam, da se bo to zgodilo čim prej.
Vi ste Aleksander Čeferin, predsednik Uefe, vam verjetno ne bi nihče nič rekel, če bi šli na sprehod v kakšno drugo občino?
Ne vidim razloga, da bi bil izjema, in tega ne počnem. Ne grem drugam, če za to ni službenega razloga, ostajam v domači občini. Imam pa ob tem skromno mnenje nestrokovnjaka, da je to pretiran ukrep. Če ljudje lahko hodijo v službo in jih po dvajset sedi v eni sobi – ne razumem, zakaj se ne bi odpeljali v naravo v neko drugo občino, se sami sprehajali in tam spoštovali ostale ukrepe. Moja občina je res zelo lepa, nimam prave potrebe oditi drugam in bom pač doma, dokler ne dovolijo drugače. Mi je pa ta ukrep res nesmiseln.
Ob strinjanju, da vi niste strokovnjak in da jaz nisem novinar s tega področja, se vendarle moram še nekoliko navezati – očitno ste bolj na strani slovenske zdravstvene stroke kot slovenske politike?
Kaj pa drugega, kot da ste se navezali … (smeh) Nekako vam vedno uspe, da se odprem nekoliko bolj. (smeh) Poglejte, trdno sem prepričan, da bi bilo treba poslušati predvsem zdravstveno stroko, hkrati pa bi morali v prvi vrsti poskrbeti za medicinske delavce. Ti ukrepi bi bili najbolj pomembni in bi prinesli največ. Dobivam sporočila zdravstvenega osebja, dobivam prošnje, naj jim pomagam. Lahko vam povem, da so mi iz najbolj občutljivih delov kliničnega centra pisali, da nimajo opreme. Nadalje bi od vsakega voditelja države, od vsakega ministra, od vsakega govorca pričakoval, da bo nastopal drugače. Moral bi povedati, da je situacija resna, hkrati pa dati ljudem optimizem, upanje. Ne moremo ljudem vsak dan govoriti 'veselite se še danes, jutri bo hujše'. Tega ne moremo početi, tega ne smemo početi, ljudem se bo zmešalo. In ni prav, da tako govorimo, kajti te epidemije in tega stanja bo konec. In to ju bo konec kmalu! Opazujem Slovence, opazujem državljane te države, imam informacije: zelo dobro spoštujemo vse ukrepe. Prav je, da čutimo neki strah do nastalega položaja in da sledimo ukrepom. Toda za božjo voljo, a se resnično ne da ljudem podariti enega nasmeška, ene tople besede, pozitivnega pristopa. Zakaj ne moremo ljudem reči, da so dobri, da naj zdržijo še malo, da bodo s tem pomagali zdravju in ekonomiji. Zadeva se mora čim prej končati, drugače se bo gospodarstvo povsem sesulo in ljudem je treba lepo, pozitivno povedati, kako naj skupaj pridemo do tega cilja. To res pogrešam. Ne morem več gledati te vsakodnevne črnogledosti v javnih nastopih vodilnih, ne morem več gledati te apokaliptičnosti. Res mi ni všeč.
