Zgražanje in/ali smeh! Takšni so bili pred dnevi v največji meri odzivi, ko je v javnost prišla informacija o radikalni odločitvi predsednika Turkmenistana Gurbangulija Berdimuhamedova. Nekdanji zobozdravnik in do smrti predhodnika Saparmurata Nijazova leta 2006 minister za zdravje je danes večni predsednik, ki s svojo družino, sorodniki in vestnimi podaniki poseduje neomejeno moč ter ima nad vsemi vidiki javnega življenja popoln nadzor.
Država je povsem zaprta, primerjamo jo lahko s Severno Korejo, samodržec si je med drugim nadel naziv Arkadag oziroma zaščitnik turkmenistanskega jezika. In v tem duhu je naredil tudi zadnjo potezo. Iz turkmenistanskega besednjaka je črtal besedo koronavirus in prepovedal objavljanje vseh informacij in kakršnekoli pogovore o pandemiji. Besede koronavirus odslej ne sme uporabljati noben medij, za nameček Gurbanguli Berdimuhamedov zagotavlja, da v njegovi državi življenje poteka povsem normalno in da niso zabeležili še nobenega primera okužbe z novim koronavirusom. Hkrati je to razlog za prepoved nošenja zaščitnih mask, neposlušnim pa grozi celo zaporna kazen.
V Turkmenistanu je do nedavnega živel in delal Ante Miše. Bil je selektor tamkajšnje izbrane vrste, pred mesecem dni pa se vrnil v domači Split. Gre za legendarnega igralca Hajduka, zagotovo pa so z ušesi zastrigli tudi številni navijači Mure, saj je ob koncu profesionalne poti igral v črno-belem dresu in v Fazaneriji, ko je bil predsednik Georg Suban, tudi sklenil profesionalno kariero. V sezonah 2003/04 in 2004/05 (od januarja 2004 do aprila 2005) je odigral 30 tekem in se enkrat vpisal med strelce.
"Ah, Mura ..." je globoko vzdihnil nekdanji odlični vezist, ki je v črno-beli opravi igral na položaju branilca. "Na Mursko Soboto imam zgolj lepe spomine. Bilo je 14 čudovitih mesecev v zelo nogometnem mestu z izjemnimi navijači, ki obožujejo Muro. Igral sem pod vodstvom Milana Miklaviča in Bojana Prašnikarja, imeli smo zares odlično ekipo, ki je bila v moji prvi sezoni v Fazaneriji gotovo 'zrela' za naslov prvaka. Žal se je razpletlo drugače, vendar se na obdobje v Prekmurju kljub temu vedno rad spomnim," je povedal Ante Miše.
Bili so osupli, čudno so me gledali
Slovo od ravnice je bilo vendarle čudno, zavito v tančico skrivnosti. Zadnjo tekmo v dresu Mure je odigral sredi sezone. Bilo je 2. aprila 2005 v 22. krogu, ko so Sobočani ostali praznih rok v Ajdovščini. Je bilo krivo pomanjkanje denarja? "Ne, takrat so bila izplačila redna, s tem ni bilo težav. Očitno so se začele po mojem odhodu in Mura je na koncu ostala celo brez licence," je povedal nekdanji muraš in v nadaljevanju prvič razkril, kaj je bil vzrok za takšno odločitev. "Bilo je okrog desete minute dvoboja, po podaji iz kota sem žogo izbil v polje, nakar se mi je pred očmi začela pojavljati dvojna slika. To se mi je kdaj pa kdaj pripetilo že prej, a po nekaj sekundah je bilo spet vse v najlepšem redu. Tokrat pa je trajalo in trajalo. Vse do izdihljajev prvega polčasa sem na desno oko videl dvojno. Namesto ene žoge dve, namesto 11 igralcev 22. Ni bilo prijetno, in ko smo med premorom prišli v slačilnico, se je v meni prelomilo. Rekel sem si, da je to signal, da pri 37 letih končam kariero. Slekel sem dres, si sezul kopačke in trenerju ter soigralcem sporočil, da je bila to moja zadnja tekma, da ne bom več igral. Vsi so bili šokirani in me čudno gledali, nakar sem Milanu Miklaviču in Georgu Subanu čez dan ali dva pojasnil, zakaj sem se tako odločil, in razšli smo se nadvse korektno," je razkril Ante Miše.
Dogovorjen z Olimpijo
V dozdajšnji klubski trenerski karieri je vodil Hajduk, Istro, Zrinjski in druge klube, bil pa je tudi v kombinacijah za prihod na sončno stran Alp. "Leta 2009 sem bil v igri za trenerja Olimpije, predsednik pa je bil Izet Rastoder. Pravzaprav smo se že dogovorili o vseh podrobnostih sodelovanja, toda na koncu se je zapletlo pri pridobivanju ustrezne licence in iz vsega skupaj ni bilo nič, prav tako sem bil enkrat v stikih s predstavniki Kopra," je povedal pomočnik nekdanjega selektorja hrvaške izbrane vrste Anteja Čačića, ki smo ga spoznali na klopi Maribora.
Se je pa lanskega marca v selektorske vode torej podal tudi naš sogovornik; selitev v Turkmenistan je bila seveda ogromno presenečenje. "Bilo je veliko takšnih in drugačnih okoliščin, ki so privedle do tega. Predolgo bi trajalo, da bi vse razložil. Posrednik je bil nekdanji vratar Hajduka Sandro Tomić, s katerim se odlično razumeva. Skratka, pri njem so se oglasili določeni ljudje iz Turkmenistana. Zakaj in kako, nimam pojma, a tako se je začelo, in sicer z namenom, da jim poskuša najti oziroma predlagati selektorja za futsal reprezentanco. To je pozneje postal Robert Grdović, vmes pa je beseda nanesla še na selektorja nogometne reprezentance, kar mi je Sandro tudi omenil. Tako se je začelo in potem po dolgem času tudi razpletlo, čeprav sem bil vmes že prepričan, da ne bo nič," je nadaljeval Ante Miše. "Morda je bilo odločilnega pomena, da sem v nekem trenutku priporočilo poslal prek hrvaške zveze in dodal nekaj fotografij s treningov hrvaške reprezentance, na katerih so bili Luka Modrić in drugi zvezdniki," se je nasmejal 52-letni strokovnjak in priznal, da je ob prihodu v Turkmenistan doživel šok.
Prestolnica v marmorju, zvečer policijska ura
"Vsi vemo, da gre za zelo zaprto državo. Na svetovnem spletu sem poskušal pridobiti koristne informacije, vendar brez pravega uspeha, zato sem se v novo okolje odpravil s predstavo, ki pač prevladuje v svetu. Toda ko sem pripotoval v prestolnico Ašgabat, sem bil očaran, na kaj takega res nisem bil pripravljen. Mesto je kot iz sanj; vse je v marmorju, čisto, ogromno je zelenih površin. Spektakularno. Ob zelo nizkih stroških ljudje normalno živijo, delajo in vozijo avtomobile uglednih znamk, ki so zaradi vročine večinoma bele barve. Vsekakor drži, da je Turkmenistan država številnih posebnosti. Ena od teh je, da po 23. uri na ulici ne sme biti nikogar. Tudi poročna slavja denimo ne smejo trajati dlje, da bi lahko ljudje imeli nemoten nočni počitek, ampak življenje je veliko boljše, kot ga poskuša ustvariti tujina. Drži, da manjka sproščenosti. Na začetku se mi je vse to zdelo malce čudno, vendar se navadiš. Če opravljaš svoje delo, ne boš imel težav, očitno pa so Turkmenistanci na trdo roko vodenja navajeni že od nekdanjih časov Sovjetske zveze. Imajo vodjo, ki vse nadzira in je bržčas dovolil tudi moj prihod. Kdo bi vedel."
Na kakšni stopnji pa je nogomet? "Na razmeroma nizki. Dojemanje je drugačno, kot smo ga navajeni, velika težava je, da nimajo nobene strategije. Toda vztrajno smo delali majhne korake naprej. Ni bilo lahko, a nekako nam je uspevalo. Pred tem denimo nikoli niso organizirali malce daljših skupnih priprav in nisem mogel verjeti, da niso želeli igrati prijateljskih tekem. Menda zaradi strahu pred slabimi rezultati; ob porazih naj namreč predsednik Berdimuhamedov ne bi bil zadovoljen. Oblasti se nedvomno malce bojijo, toda tudi to smo spremenili. Hitro so spoznali, da pripravljalna srečanja pomagajo, da so koristna in da se je treba nogometno odpreti ter se primerjati s tekmeci. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo nam je šlo odlično, zares nam je steklo, v konkurenci Severne in Južne Koreje, Libanona in Šrilanke smo s tekmo več na vrhu lestvice. Prejšnji mesec mi je potekla pogodba, vrnil sem se domov, a smo pustili odprto možnost nadaljevanja sodelovanja. Verjamem, da se bo to po koronavirusu tudi zares zgodilo in da bom nadaljeval začeto delo. Kako uspešni smo bili, potrjuje podatek, da je bil čudovit nacionalni stadion, ki sprejme 30 tisoč ljudi, trikrat razprodan," je odgovoril Ante Miše.
Seveda nas je zanimalo, ali verjame, da v Turkmenistanu ni koronavirusa, kot trdi predsednik. Ob tem je zanimivo, da je prvenstvo prekinjeno ... "Drži, da ni tekem, kar resda ne govori v prid dejstvu, da koronavirusa ni, je pa hkrati res, da življenje poteka povsem normalno. Ljudje hodijo v službe, šole so odprte, lokali prav tako. Težko sodim, kaj je res in kaj ni, je pa zanimivo, da je Turkmenistan že na začetku februarja zaprl svoje meje; poleti v države, kot so Kitajska, Iran, Malezija in Tajska, v katerih se je pojavil koronavirus, so bili odpovedani. Na svojo srečo so dovolj bogati, da lahko živijo tudi tako zaprto."
