Čeprav so se navijači graškega Sturma v torek zvečer zares trudili, da bi pričarali čim boljše vzdušje, pa je pač tako, da pravega praznika na domači tekmi, ki jo v resnici igraš na gostovanju v tujem, rivalskem, 140 kilometrov oddaljenem mestu ne more biti. V isti sapi so odgovornim in širnemu svetu dajali vedeti tudi to, bili na koncu še dodatno razočarani zaradi tretjega poraza na tretji tekmi (z 2:0 je bil od njih občutno boljši lizbonski Sporting) prenovljene lige prvakov, vse pa se je odražalo tudi na našem sogovorniku. Seveda smo se s Tomijem Horvatom po tekmi v drobovju stadiona poiskali in pokramljali o vsem mogočem, pri čemer je bil prekmurski mladenič tak, kot edino zna biti.
»Ni prijetno, a če bi moral izbirati, bi seveda tudi sam izbral tako. Resda je ura že skoraj polnoči, a bolje dodatna ura in pol na avtobusu in vrnitev k družini, kot da bi morali spati tukaj,« je pogovor začel kar sam, pa čeprav prvo vprašanje o tem, ali se vračajo takoj ali zjutraj, sploh ni nameravalo predstavljati začetka – recimo mu tako – uradnega dela. A je kar prav, da je tako, kajti stvar je resnično zanimiva in v Avstriji ves čas dviguje veliko prahu. Uefa na koncu Sturmu ni prižgala zelene luči za igranje tekem lige prvakov na domačem stadionu, nepremostljivo se je zataknilo na področju spremljevalne infrastrukture in vodilni možje kluba so morali izbrati manjše zlo. Na voljo sta bila Dunaj in Celovec, tudi slednji v vlogi manjšega zla pa je seveda še vedno zlo. Z več velikimi transparenti in z vzklikanjem so navijači to ves čas dajali vedeti tudi na drugi tekmi na sicer sijajnem stadionu ob Vrbskem jezeru in seveda se z njimi strinja tudi Horvat. »To preprosto ni to. Vse razumem, toda ko igraš ligo prvakov in ko igraš v njej domačo tekmo, jo seveda želiš igrati v svojem mestu. Celovec je vse kaj drugega,« je bil jasen in dejansko so bili praktično ves dan navijači Sturma po mestu videti kot v izgnanstvu ali kot velika skupina nekakšnih gostujočih navijačev na domnevno domači tekmi, enako pa velja tudi za občutek ekipe in igralcev ob vse prej kot domači logistiki. Jasno, ne želiš se na domačo tekmo peljati poldrugo uro z avtobusom in nato še poldrugo uro z nje nazaj – a neke izbire fantje seveda nimajo.
In kot je poudaril Tomi, je potem pač bolje malce stisniti zobe in je po svoje vseeno, ali si doma ob polnoči ali ob pol dveh. Važno, da si doma. Torej tam, kjer lahko Prekmurec vsak dan zelo nazorno vidi, točno koliko je minilo od slovenskega vrhunca na letošnjem nepozabnega evropskem prvenstvu. »Imate prav,« se je takoj nasmejal. »Čas od evropskega prvenstva dobesedno raste pred mojimi očmi in moram reči, da gre kar hitro,« so usta ostala raztegnjena v nasmeh. Jasno, beseda je tekma o hčerkici Mii, ki se je 29. junija rodila med pripravami na zgodovinsko tekmo osmine finala proti Portugalski. Tomi je takrat na hitrico zapustil bazo v Wuppertalu, pozdravil rojstvo malčice in se enako ekspresno vrnil v reprezentančni tabor. »Kar pestro in zanimivo je bilo tisto,« se spominja Horvat. »Imel sem možnost oditi, a po drugi strani sem želel biti čim hitreje nazaj. Saj veste, kako to gre. Tudi če pogledam na vse, kar sem nato čutil, ko je Slovenija igrala proti Portugalski. Težko nekomu, ki ni del take zgodbe, razložiš, da bi bili tisti dnevi popolni, če bi nato še premagali Portugalce. Seveda je lepo biti doma in s hčerkico, a vsi so dobro vedeli, kako zelo sem si želel vsaj še ene tekme – da bi šli v Hamburg in da bi igrali še četrtfinale s Francijo,« je podoživel zares edinstveno dogajanje in zanimalo nas je, ali je vse skupaj ovekovečil na kakšen poseben način, s kakšnim posebnim darilom ali čim podobnim. »Nisem posebej obeležil tistih dni, le medvedka, tisto maskoto sem ji prinesel. Ampak kot ste rekli prej, ona sama je najbolj neposreden spomin na Euro – v vsakem trenutku lahko direktno vidim, kdaj in kako je bilo.«
Je pa Tomi zaradi bolezni moral izpustiti zadnjo reprezentančno akcijo, ko je sredi tega meseca Slovenija najprej visoko izgubila v Oslu in nato vknjižila tako zelo pomembne tri točke v Almatyju. »Pomembno je, da sem prebolel, okreval, začel normalno trenirati – seveda pa mi je zelo žal, da se je dogajalo ravno med reprezentančnim terminom. Vedno je čast biti del izbrane vrste in verjamem, da bi bil zraven tudi za gostovanji na Norveškem in v Kazahstanu, če mi jo ne bi zagodla bolezen. Upam, da bom že novembra lahko spet zraven,« nam je povedal o tem in opisal, kako je dvojno gostovanje doživel – doma. »Prelevil sem se v tistega klasičnega gledalca in navijača od doma, seveda sem si v neposrednem prenosu ogledal obe tekmi in na neki način podoživljal vse, kar so doživljali reprezentanti na obeh gostovanjih. Od tistega zelo težkega na Norveškem do tako zelo pomembne, v vseh pogledih ključne zmage v Kazahstanu.« Kjer pa ni moglo biti niti njegovega soigralca tako iz kluba kot reprezentance, siceršnjega kapetana Sturma Jona Gorenca Stankovića, ki okreva po nekoliko hujši poškodbi in ga tudi v Celovcu ni bilo. »Po tekmah sva se slišala in poklepetala, je pa seveda njegova situacija drugačna in bo okrevanje trajalo še nekaj časa. Tudi na pot v Celovec z nami tokrat ni šel – ne vem točno, kako in zakaj, a zagotovo je tako dogovorjeno tam, kjer mora biti.«
Oktobrski termin je seveda prinesel zelo odmevno spremembo v reprezentančnem taboru – odšel je Boštjan Cesar in se iz pomočnika selektorja Matjaža Keka prelevil v trenerja Maribora. Priznamo, da smo pomislili, ali se je pri tem poslovil od tistih, ki so v reprezentanci pogosto bili, a tokrat niso mogli biti zraven. In očitno smo v Tomijevi družbi to razmišljali na glas. »Vem, da se je od tam prisotnih reprezentantov poslovil, z nami odsotnimi pa se ni slišal. No, vsaj z mano ne. Tudi ne vem, ali sem pričakoval, niti ni pomembno. Vsekakor me je novica presenetila, je pa to nogomet, in ko si že nekaj časa v tem svetu, veš, da te v resnici ne sme presenetiti nič. Te stvari se dogajajo, zagotovo je to za Boštjana koran naprej in seveda mu v Mariboru želim vse najboljše,« je dejal, preden smo odprli še eno zanimivo reprezentančno temo. Vsi smo namreč veliko razglabljali o tem, da se je Sturm v sezono podal s tremi Slovenci. A ker je v nogometu pač tako, da pripadaš tisti državi in tistemu narodu, za čigar reprezentanco igraš, se je po odločitvi nadarjenega Arjana Malića za mlado izbrano vrsto Bosne in Hercegovine to neizbežno spremenilo. Horvatove besede na eni strani vsekakor vzemite tako, hkrati pa so bile izjemno pozitivne, simpatične, v veliki meri tudi šaljive in nikakor ne uperjene proti mladeniču. »Res je zanimivo, kako se je obrnilo. Vsi ste pisali, da smo pri Sturmu trije Slovenci in seveda je tako tudi bilo, ampak očitno ni več. Očitno eden noče več biti naš in ne spada več v to našo kategorijo,« se je smejal Prekmurec, ki nam je opisal, kako je bila ta odločitev videti od blizu.
