Ko ste maja prevzeli vodenje ekipe Union Saint-Gilloise, je bilo to precejšnje presenečenje. Le redki so si drznili napovedati, da boste kariero nadaljevali v belgijski drugoligaški druščini. Kako se je sploh uresničil takšen scenarij?
Vse skupaj se je zgodilo dokaj nepričakovano. Dobil sem klic novega športnega direktorja, ki ga je imenoval lastnik Brightona, ki je kupil klub. Opravila sva prvi sestanek, nato sva se dobila še v Londonu. Ambicije in želje kluba so sovpadale s tistim, kar sem iskal tudi sam, in sklenili smo dogovor o sodelovanju. Vse skupaj je bilo opravljeno razmeroma hitro.
Saint-Gilloise resda tekmuje v drugem kakovostnem razredu tekmovanja, toda mnogi ne vedo, da gre za klub z dolgo in zelo bogato zgodovino, ki je v preteklosti osvajal lovorike.
Drži, je zelo, zelo star in ima 11 naslovov prvaka, resda pa to seže precej daleč v preteklost. Ampak ne glede na to gre za enega od belgijskih klubov z najdaljšo in najbolj bogato tradicijo. Mislim, da je po številu osvojenih lovorik še vedno na tretjem mestu. V sebi, v svoji duši, v svojem srcu ima nekaj zelo bogatega, je pa v zadnjih desetletjih malce utonil v pozabo. Toda obstaja in je del bruseljske kulture.
Ko sva ravno pri Anderlechtu, ste ga izločili iz pokalnega tekmovanja ter tako poskrbeli za eno od največjih senzacij v tej sezoni. Ta uspeh je odmeval tudi zunaj belgijskih meja, zmagali ste s kar 3:0.
Lepo se je spomniti tega dosežka. Tudi zato, ker je bila tekma nekaj posebnega za naše navijače, ker so dolgo čakali na dvoboj z Anderlechtom. Izid je bil veliko presenečenje za vse, dejstvo pa je, da nas je ta uspeh na neki način vrnil na belgijski nogometni zemljevid. Klub je bil malce pozabljen, po takšnem podvigu so se ga spet vsi spomnili, njegov status se je malce spremenil. Da, lepo je bilo biti del tega uspeha, uspešni pa smo bili tudi v naslednjem krogu. S 3:2 smo premagali Knokke, v četrtfinalu nas zdaj čaka Genk.
Kako se sicer Luka Elsner počuti v prestolnici Evrope?
Zelo lepo. Mislim, da je bil to pravšnji projekt zame ob pravem času. Zelo sem zadovoljen in mislim, da imam veliko srečo, da sem dobil takšno priložnost. Ker ni enostavno. Evropsko tržišče je za slovenske trenerje pravi pekel. Vesel sem, da delam tukaj, in lačen uspehov. Prav tako si želim stabilnosti, rad bi ostal dve ali tri leta ter ustvaril pravo zgodbo v resnem projektu. Težko bi si želel kaj boljšega, kot imam v tem trenutku. Mislim, da je bil to zame idealen korak.
Dotakniva se še slovenskih tem. Reprezentanca je dobila novega selektorja, na vročo klop se je vrnil Matjaž Kek. Kako gledate na odločitev predsednika NZS?
Zelo sem vesel, da je tako, in resnično verjamem, da je gospod Kek tisti, ki bo rezultatsko krivuljo znova obrnil navzgor. Mislim, da je bil edini logični in pravi kandidat za to odgovorno mesto. Res sem zadovoljen, da je sprejel ta izziv. Vsi trenerji smo se veliko učili od njega in se bomo še. Veselim se prihajajočega obdobja in to je že dober znak. Mislim, da se navijači že lahko veselimo naslednjih tekem.
Po katastrofi v Kidričevem so bila v prejšnjih dneh spet v središču pozornosti dogajanja pri Olimpiji, lahko bi jih označili tudi kot kaotična. Če ne bo zares velikega zasuka, bo Zoran Barišić kmalu postal le še nekdanji trener. Tudi vi ste sedeli na zeleno-beli klopi, sodelovali ste z Milanom Mandarićem, okusili ste ozračje v zmajevem gnezdu. Kako komentirate zadnje dogodke?
Hja, glede te teme od mene ne boste dobili ničesar. Olimpiji želim vse najboljše, je del moje zgodovine in vesel sem, da sem lahko delal v tem klubu. Vsak korak v moji karieri je bil pomemben.
CELOTEN POGOVOR JE NA VOLJO NA TRAFIKA24.SI.
