Prečesali so 31 državnih prvenstev na stari celini oziroma 468 klubov, nato pa razglasili, da imajo največ možnosti za uspeh tisti, ki se kalijo pri nizozemskem velikanu Ajaxu. Dobro, to res ni presenečenje, amsterdamski klub že desetletja slovi po odličnem delu z mladimi. Precej bolj pa so številni dvignili obrvi zaradi kluba, ki se je znašel na drugem mestu. Takoj za Ajaxom je namreč kar Partizan; in med obiskom Beograda smo se lahko na lastne oči prepričali, zakaj je tako.
Prvotni načrt je bil sledeč: z Brankom Ilićem smo se želeli dobiti v strogem središču Beograda, tam opraviti pogovor in se nato sprehoditi nekam, kjer bi si lahko tudi naš fotoreporter dal duška. Pa naj bo, kar bo. A nato je ob srebanju jutranje kave zazvonil telefon, na katerem se je izpisala prav Ilićeva številka. "Prišlo je do spremembe. Ne bomo trenirali zvečer, ampak že opoldne. Ampak nič hudega, vseeno se bomo dobili. Toda pridite, prosim, sem v naš center za trening," je sporočil Ljubljančan. Pa smo pobrali stvari in odšli. Raje prej kot prepozno; saj veste, kako je to – ko si na tujem, je kakršenkoli premik z avtomobilom precej bolj zahtevno opravilo kot v domačem okolju. Ker ne poznaš ulic, ker je način vožnje drugačen in ker se ti niti sanja ne, koliko časa boš potreboval do cilja. V našem primeru smo kljub gneči na cestah prišli hitro, mislili smo, da prehitro. A nam nato med čakanjem na sogovornika ni bilo prav nič dolgčas.
"Aha, ste že prišli? Nič hudega," je receptor že vedel, kam nas uvrstiti. In nato se je vse razpletlo s svetlobno hitrostjo: najprej pogostitev, zatem predstavitveni obisk direktorja športnega centra, za konec še ogled vseh prostorov v družbi simpatične vodičke. Tako imenovani Zemunelo (center stoji predelu Beograda, ki se imenuje Zemun) obiskovalca težko pusti ravnodušnega. Tam nogometašem – od članske ekipe do vseh mlajših selekcij – njihov klub resnično nudi vse, kar potrebujejo za to, da se lahko posvetijo le svojim nalogam: osem igrišč, lastna restavracija, 19 apartmajev, notranja telovadnica, fitnes center, savna, prostor za masaže, pralnica in tako dalje in tako naprej. Nekoč v bližnji prihodnosti naj bi tam zgradili tudi internat za mlade nogometaše, ki bodo lahko na enem mestu trenirali, bivali in se šolali. Nič čudnega torej, da je Partizan že nekaj časa pri vzgoji mladih nogometašev precej pred veliko mestno rivalko Crveno zvezdo. Pa tudi članska ekipa dosega boljše rezultate. Zvezda je morda aktualna prvakinja, toda pred tem je lovorika kar šestkrat zapored pristala v rokah črno-belih.
Zdaj, ko je kriza, se to čuti na vseh korakih. Včasih do tebe pride kakšna govorica, da recimo ljudje, ki so tukaj zaposleni, niso dobili plač, da zamuja njihovo izplačilo. Včasih pride do kakšnega neprijetnega trenutka, včasih dobiš občutek, da te kdo malce postrani gleda. Ampak tukaj je že v navadi, da igralci rade volje priskočimo na pomoč, če je potrebno …
BI KAVICO? BO SKUHAL FIĆO ...
"Vidim, da vam ni hudega," se je zasmejal Branko Ilić, ko smo se med postopanjem po gromozanski zgradbi na enem od številnih stopnišč skorajda zaleteli vanj. "No, pa tudi vi lahko vidite, da nam prav tako ni hudega," je še pristavil. Nekaj minut pozneje, ko je bil že preoblečen v klubsko opremo in ko smo se udobno namestili v prostoru, ki ga nogometaši Partizana uporabljajo za nekakšno dnevno sobo, se je pogovor, zaradi katerega smo sploh prišli tja, končno lahko začel.
"Preden sem podpisal za Partizan, sem sicer vedel, da ima svoj športni center, toda nisem si mogel misliti, da gre za tako impresivno zadevo. Tukaj imamo res vse, kar potrebujemo. Predvsem pa mir, ki je za nogometaše marsikdaj ključnega pomena. Navada je takšna, da se gre pred tekmami v karanteno; mi ne hodimo nikamor, kar tukaj smo. To je dobro, smo v okolju, ki nam je poznano, ki smo ga vajeni. Dejansko bi se dalo tukaj celo živeti. Ampak jaz imam družino, z mano so žena in trije otroci, zato smo si seveda našli stanovanje nekje drugje," je hitel razlagati izkušeni Ljubljančan.
Ta kar ni mogel prehvaliti svojega beograjskega nogometnega doma: "To je neke vrste nogometni hotel. Kar želiš, dobiš. Ste žejni? Bi kavico? Trenutek, bom poklical Fića, da nam jo bo skuhal … Mislim, da tukaj za nas skrbi več kot 60 zaposlenih. To je res ogromno. No, je tudi velik strošek, to drži. Zdaj, ko je kriza, se to čuti na vsakem koraku. Včasih do tebe pride kakšna govorica, da ljudje, ki so tukaj zaposleni, niso dobili plač, da zamuja njihovo izplačilo. Včasih pride do kakšnega neprijetnega trenutka, včasih dobiš občutek, da te kdo gleda malce postrani. Ampak tukaj je že v navadi, da igralci rade volje priskočimo na pomoč, če je potrebno … Na splošno hitro dobiš občutek, kot da si prišel v veliko, srečno družino. Ves čas se šalimo, smejimo, dobre volje je dovolj, lahko bi jo še kam izvažali. Kadar je tako, je seveda lažje. Ni ga hujšega od napetih odnosov."
O krizi v srbskem nogometu je bilo prelito že ogromno črnila: Zvezda ima na računu več kot 50 milijonov evrov minusa, tudi pri Partizanu se ubadajo z rdečimi številkami. Podpis pogodbe s črno-belimi je bil za Ilića torej tudi določeno tveganje. "Bil sem seznanjen s tem, v kaj se podajam. Jasno mi je bilo, da bogastva ni, vedel sem, da tukaj nikogar ne plačujejo s suhim zlatom. Ne glede na vse se ne smem pritoževati. Plače so," je pojasnil obrambni nogometaš, ki ne skriva, da je bil v mladosti prav Partizan eden tistih klubov, za katere je držal pesti, in pristavil: "Imel sem srečo v življenju, nogomet mi je omogočil, da počnem to, kar obožujem in za kar sem tudi plačan. Ko smo se v šoli pogovarjali, kaj bo kdo, ko bo velik, nisem nikdar rekel, da bom trgovec, čeprav sem se izšolal v tej smeri, vedno sem poudarjal, da bom profesionalni nogometaš. Temu sem podredil vse in danes bi si težko želel več. Hvaležen sem, ker delam, kar imam rad, in sem ob tem v svojih očeh zagotovo dobro plačan. Nogomet mi je dal vse. Je pa glede denarja tako, da sem 'ziheraš'. Z njim delam previdno, nisem razsipen in ne razmišljam vsak dan o tem, kam bi ga vložil, kakšnega posla bi se lotil … Previdnost je mati modrosti, pravijo (smeh)."
Po obračunu sem tudi malce zbodel Miša Brečka. V trenutku, ko se je med strelce vpisal Andraž Struna, sva bila z Brečkom edina slovenska reprezentanta na igrišču, ki sva bila še brez gola. Jaz sem potem svoje naredil, on še ne.
ETO'O JE ZGOLJ ZAMAHNIL Z ROKO
Danes je v Beogradu, v preteklosti je bil marsikje. Nogometna pot Branka Ilića je bila pestra, zanimiva in razgibana. V Španiji je igral pod vročim andaluzijskim soncem, v Moskvi ga je zeblo v hladnih ruskih zimah. Ciper ga je vrnil v življenje, izraelska pustolovščina se je končala prej od načrtovanega. Kje pa mu je bilo najlepše? "Brez dvoma v Sevilli," je izstrelil kot iz topa in pristavil: "Živeti tam je bilo res enkratno." No, pa tudi v nogometnem smislu je doživel marsikaj nepozabnega. Kot član Betisa se je kosal z zvezdniškim Realom, bil je boje z virtuozi iz Barcelone in kakopak doživel tudi vsa čustva, ki jih s seboj prinese veliki seviljski derbi.
"Nikdar ne bom pozabil – debitiral sem prav na derbiju! Tedaj me je na ogledu zelenice trener Luiz Fernandez vprašal, ali sem v redu, ali bo šlo, odgovoril sem mu, da je vse super. Pa sploh nisem čutil nog! Na moji strani je tedaj igral Brazilec Adriano, ki je pozneje prestopil v Barcelono, ampak sem igral kar dobro. Končalo se je z 0:0, pohvalili so me, dobil sem samozavest in vse je bilo lažje. Izkoristil sem priložnost – to je ključno. V tujini te vržejo v vodo, še preden te vprašajo, ali znaš plavati. Potem pa je vse odvisno le od tebe," je španski spomin obujal Ilić in se dotaknil tudi zanimive anekdote – na enem od obračunov z Barcelono je tako dobro pokrival Ronaldinha, da mu je slednji med polčasom mahal, naj kar z njim odide v garderobo. Nekako v smislu: "Tako ali tako si se povsem prilepil name. Tega, da naj bi mi mahal, se sicer ne spomnim, sem pa takrat res igral zelo dobro. Res sem dobro pokrival Ronaldinha … Spomnim se, da je, ko je prišel v igro, nato na moji strani zaigral Samuel Eto'o, a tudi on je hitro obupal. In na koncu sem zadnjih deset minut kril še Thierryja Henryja (smeh). Je bil pa Ronaldinho pravi gospod. V dvoboje z njim sem šel res čvrsto, nisem ga varčeval. Dvakrat sem se mu želel med igro opravičiti za ostro posredovanje, pa mi je rekel, da ni problema, da naj kar igram še naprej tako. Zame je res car, še dresa sva si zamenjala po tekmi – to je bila pohvala zame. Ne pa 'tisti' Eto'o … Ko smo z Barcelono remizirali 1:1, sem pristopil do njega in ga vprašal, ali bi zamenjal dres, a je zgolj zamahnil z roko in jezno odkorakal z igrišča."
S SARMO POGOVOR O FUŽINAH
Vse to je uspelo fantu, ki je bil bržčas del zadnje generacije, ki se je v ljubljanskem blokovskem naselju Fužine ves prosti čas podila po tamkajšnjih betonskih igriščih. Konkurenca je bila tedaj res izjemna: Fužine so vzgojile marsikaterega zvezdnika, od tam ne nazadnje prihaja tudi Samir Handanović. "To so bili časi ..." je čas otroških let obudil Ilić: "Če le pomislim, koliko pozneje uspešnih nogometašev je tam raslo skupaj z mano … Ko si takrat prišel igrat, do šestih zvečer sploh nisi mogel stopiti na igrišče, tolikšna gneča je bila. Starejši pa so imeli seveda prednost. Problem je bil, če ti je oče ob tem rekel, da moraš biti prav do šestih doma. Kolikokrat sem zamudil tudi po dve uri. Včasih je padla kakšna po riti (smeh). Ampak smo potrpeli, ker smo uživali. Mislim in zagotovo nisem edini, da mi je ulica dala ogromno. V tehničnem smislu morda ne, ti pa da čvrstost, tekmovalnost, borbenost. Včasih si se moral postaviti tudi zase. Če bi lahko, bi danes kar ukinil računalnike in spet vse poslal nazaj na igrišča. Pa vem, da je to nemogoče. Danes so drugačni časi. Škoda, ampak tako je. Sva se pa nedolgo tega med reprezentančno akcijo s Sarmo šalila, da bodo Fužine spet oživele šele, ko bova midva ustanovila nogometno šolo … Tam živi čez 20 tisoč ljudi, baza bi bila ogromna. No, bomo videli, morda pa bo res nastalo kaj iz tega."
Marsikdo iz Fužin je nato prve nogometne korake naredil na bližnjem Kodeljevem pri Slovanu, Ilićeva pot pa je bila drugačna. Oče ga je vsakodnevno vozil na treninge k Olimpiji, kjer je ostal vse do razvpitega zloma nekoč uglednega ljubljanskega kluba. Potem se je sicer postavil nazaj na noge, ampak danes je svetlobna leta stran od stare slave. Tudi na Ilićevo razočaranje. "Lagal bi, če bi rekel, da mi je povsem vseeno. Vendarle sem Ljubljančan … Prijatelji tarnajo nad tem, kar se dogaja. Žalostno je, ampak v Ljubljani v športu vse propada, kajne? Morda je kriva kriza. Ampak kriza je tudi v Mariboru, a poglejte njihovo zgodbo o uspehu. Morda bo nekoč drugače. Odvisno od ljudi. Je pa težko, ko klub nima niti osnovnih pogojev za treniranje," poudarja Ilić, ki ga je sicer prav zlom Zidarjeve Olimpije "potisnil" v klub, iz katerega je nato odšel v svet: "Tedaj je bilo težko vedeti, kaj lahko pričakuješ. Šel sem v Domžale; jasno v dobri veri, da je to prava odločitev zame. Nisem si mogel misliti, da se bo zgodilo to, kar se je. Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo. Samo pomislite – iz Domžal v Španijo. Neverjetno."
BIL JE RAZOČARAN, A NI JEZEN
A čas hitro teče, leta se še hitreje "obračajo". Nekoč nadobudni fant iz Fužin je zdaj že v zrelih nogometnih letih. Star je 32 let in zaveda se, da v nedogled ne bo šlo. "Bom pa naredil vse, da bo trajalo kar najdlje (smeh)," v smehu pove nogometaš, ki je v 1. SNL odigral 118 tekem, in poudari: "O koncu zagotovo še ne razmišljam. Leta res hitro tečejo, ampak ne počutim se star toliko, kot sem. Dobro se počutim, zdravje mi služi – hvala bogu. Živim profesionalno, ne ponočujem, raje sem v krogu družine, pazim nase. Prav tako ne razmišljam preveč o prihodnosti. Delam korak za korakom. In imam še velike cilje. Najprej želim s Partizanom osvojiti naslov prvaka, nato še pokal. In v naslednji sezoni zaigrati v ligi prvakov. Zakaj ne? Tukaj pa je še reprezentanca ..." V kateri je Ilić odigral nemalo tekem. Od leta 2004, ko je debitiral na "svojem" Centralnem stadionu za Bežigradom, jih je zbral 57. In na zadnji dočakal tudi strelski prvenec.
Če le pomislim, koliko pozneje uspešnih nogometašev je tam raslo skupaj z mano … Ko si takrat prišel igrat, do šestih zvečer sploh nisi mogel na igrišče, tolikšna gneča je bila. Starejši pa so imeli seveda prednost. Problem je bil, če ti je oče ob tem rekel, da moraš biti prav do šestih doma. Kolikokrat sem zamudil tudi po dve uri. Včasih je padla kakšna po riti.
"Dolgo sem čakal, ni kaj. No, je pa res, da nikdar nisem bil zadolžen za doseganje zadetkov (smeh). Nič nimam proti, če to počne Milivoje Novaković (smeh). Je bilo pa vsekakor prijetno, ko je žoga zletela v mrežo San Marina, čeprav je bil moj gol zadnji na tekmi. Po obračunu sem tudi malce zbodel Miša Brečka. V trenutku, ko se je med strelce vpisal Andraž Struna, sva bila z Brečkom edina slovenska reprezentanta na igrišču, ki sva bila še brez gola. Jaz sem potem svoje naredil, on še ne," se je pošalil leta 1983 rojeni nogometaš. Idealen scenarij bi bil kakopak jasen: Brečko naj zabije svoj prvi gol na odločilni tekmi kvalifikacij za Euro 2016 ... "Evropsko prvenstvo je tudi moj velik, zelo velik cilj. Želim zaigrati v Franciji. Saj sem bil tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, ampak … Da ne bo pomote: bil sem presrečen, ker sem bil zraven. To so prelepi spomini, uresničene sanje. Toda nisem igral. Ni mi žal, je pa zdaj drugače. Srečko Katanec mi zaupa, kar me neizmerno veseli. Sploh zaradi ostre konkurence, ki je na mojem igralnem mestu," ne skriva Ilić, ki je reprezentančnega dokazovanja željan še zaradi nečesa: ko je bil selektor Slaviša Stojanović, je povsem izpadel iz izbrane vrste. "Dejansko je bil to paradoksalen položaj. Pod Kekom sem bil zraven, čeprav tedaj za Lokomotivo nisem veliko igral. Potem sem šel v Anorthosis, zadihal s polnimi pljuči in res dobro igral. Pa me ni bilo zraven. Ampak na Stojanovića nisem nič jezen. Odločil se je, kot se je. Prvič sem bil zraven, a sem zbolel in se predčasno vrnil domov, potem me ni bilo več. Bilo mi je čudno, toda Stojanović se je odločil, kot se je. Nisem ga spraševal, zakaj. Želel sem biti zraven, priznam. In lagal bi, če bi rekel, da nisem bil razočaran. A to je že preteklost," je poudaril Ljubljančan.
DOMOV, ČE GA BO KDO ŽELEL
Beograjsko druženje z Ilićem se je hitro, prehitro približalo koncu. Ekipa Ekipe se je nato vrnila nazaj v Slovenijo, a brez vprašanja, kdaj bo po tej poti odšel tudi on, se od zadnjega srbskega sogovornika nismo mogli posloviti. "Hja ..." je zavzdihnil in dodal: "Nekoč zagotovo. Slovenija je moja država, moj dom, tam se najbolje počutim. Ampak mislim, da bom še malce vztrajal na tujem. Zdaj sem v Beogradu, kjer mi ni hudega. Tukaj se počutim kot doma. Družina je z mano, tudi oče in mama sta se preselila sem. Ne počutim se osamljenega. Ravno nasprotno, fenomenalno mi je. Pa tudi soigralci pri Partizanu so me odlično sprejeli. Hitro sem se vključil in včasih imam občutek, kot da sem tukaj že celo večnost." Pa konec na slovenskih zelenicah? Ne bi bil prvi. "Hm, zakaj pa ne. Če mi bo služilo zdravje, je mogoče tudi to, da na 'stara leta' spet zaigram na slovenskih zelenicah. Če me bo sploh kdo želel (smeh). Ampak mislim, da bom najprej še nekaj let zagotovo igral na tujem," je še pristavil Branko Ilić in pomahal v slovo. Do naslednjega snidenja, kakopak.
