Čeprav ima španska prestolnica številne zelo pomembne in očarljive predele, se ne območje enega največjih evropskih mestnih parkov, ne ulica fascinantnih muzejev na čelu s kultnim Pradom, ne okolici obeh nogometnih hramov nikakor ne morejo primerjati s trgom nepravilnih oblik, na katerem se na tak ali drugačen način križa celotno mesto. To je pravo srce metropole, ki pa je v nekakšnem nenavadnem nasprotju z najbolj aktualnim madridskim junakom Janom Oblakom, prepričljivo najboljšim posameznikom torkovega prvega obračuna Atletica in Reala v četrtfinalu letošnje lige prvakov.
Med drugim je Puerta del Sol tako izrazito križišče prog izjemno razvejane madridske podzemne železnice, da je eden od mobilnih operaterjev vložil velikanske denarje v to, da tamkajšnja postaja poleg logičnega imena Sol nosi tudi njegovo sponzorsko ime. Predstavljajte si, zamenjati je bilo treba vse table na celotnem podzemnem sistemu in še marsikaj drugega, toda ker prek vozlišča v neposredni bližini madridskega glavnega trga in kraljeve palače vodijo praktično vse tukajšnje poti, se vložek bržkone izplača.
Če že kaj v zvezi z vremenom, je oblak lahko samo sonce, nič drugega. Kajti nobenega dvoma ni o tem, da je Oblak v tem trenutku tako sonce Atletica kot sonce celotne španske nogometne scene.
In ko pravimo vse poti, nikakor ne mislimo zgolj (pa že to bi bilo ogromno) podzemno železnico. Puerta del Sol je tudi uradna točka nič celotnega španskega (pozor, španskega, ne madridskega) cestnega sistema, na katero je sistemsko vezana vsa mreža prometnic od najožje v Pirenejih do najbolj razkošne andaluzijske avtoceste. Ob tem pa bi bil človek kar nekako presenečen, če bi trg nosil drugačno ime.
Ljudstva, narodi in države po vsem svetu že tisočletja zelo radi častijo sonce kot osnovni vir življenja, pri čemer najbolj izstopajo tisti predeli sveta, kjer ta zvezda vseh zvezd igra še posebej pomembno vlogo. In ko gre za Evropo, so s Soncem najtesneje povezani prav Španci.
Na skoraj po pravilu obsijanem Pirenejskem polotoku se temu primerno po žareči krogli imenuje vse mogoče in nemogoče, zato so Sončeva vrata, kot se ime nespornega središča Španije glasi v prevodu, nekaj najbolj logičnega. To pa je – napol za šalo, napol za res – morda tudi razlog, da se nogometni navdušenci na omenjenem polotoku nikoli niso v večjem številu spraševali, ali ima beseda oblak v slovenščini kak poseben pomen.
KAKO, PROSIM? NEMOGOČE?
Tudi mediji se z zadevo nikoli niso resneje ukvarjali, pri čemer se – napol za šalo, napol zares – ni mogoče znebiti občutka, da bi v primeru besede sonce zadevo že nekako izbrskali in jo v skladu s svojimi brezmejnimi zmožnostmi tudi obesili na veliki zvon, hkrati pa je razumljivo, zakaj aktualni paradoks slovenskega priimka pri od sonca razvajenih Špancih povzroča tako začudenje. Verjetno še večje, kot bi ga povzročil v kakšni bolj oblačni državi.
"Kako, prosim?" se je tako v urah neposredno po torkovi tekmi kot ves včerajšnji dan, ki smo ga po prespani noči prav tako preživeli v Madridu, glasil odziv skoraj vsakogar. Namreč vsakogar, ki smo mu postavili zelo preprosto vprašanje, ali ve, kaj pomeni oblak v slovenščini, in mu po odkimavanju tudi ponudili odgovor. "Nemogoče!" jih je v duhu španske navezanosti na sonce dodalo kar nekaj. "Če oblak pomeni nube (špansko oblak, op. p.), je z vašim jezikom nekaj hudo narobe," je dodal najbolj domiseln predstavnik tukajšnje sedme sile in požel odobravanje tako kolegov kot nekaj mimoidočih.
"Če že kaj v zvezi z vremenom, je oblak lahko samo sonce, nič drugega. Kajti nobenega dvoma ni o tem, da je Oblak v tem trenutku tako sonce Atletica kot sonce celotne španske nogometne scene," je ob podobnem odzivu okolice še dodal in zelo posrečeno ubesedil tisto, za kar pravzaprav gre pri celotnem odzivu španske medijske scene, tukajšnjih nogometnih navdušencev in tudi širše javnosti na sedmi madridski derbi letošnje sezone.
Kljub nepriljubljenemu izidu 0:0 se je na njem dogajalo resnično marsikaj; od nevidnosti Cristiana Ronalda in novega poloma Garetha Bala, prek okrvavljenega Maria Mandžukića in (bojda) grizočega Danija Carvajala do posledičnih pritožb rdeče-belih na račun sojenja srbskega delivca pravice Milorada Mažića. Ob vsem tem pa je osrednja zgodba bila, je in ostaja ena sama. Tista, ki sta jo na svoji naslovnici brez zadržkov in ovinkarjenja prilepila tudi vodilna španska športna dnevnika.
RODILA SE JE ZVEZDA VELIKIH RAZSEŽNOSTI
"Iz Slovenije ste, kajneda? Moj poklon," je novinar Marce do nas prišel že ob koncu prvega polčasa in ni hotel niti slišati o tem, da je treba s kakršnimikoli ocenami počakati do konca tekme. "Karkoli se bo zgodilo, ne more pokvariti tistega, kar smo videli v prvem polčasu. Namreč veličastne vratarske predstave na ravni najboljših na svetu," je dejal in dodal: "Tako ali tako pa se ne bo zgodilo nič."
Vizionarsko je napovedal, da bo v nadaljevanju Real povsem poniknil, medtem ko bo Atletico zadevo pripeljal do končnih 0:0 in do zanj idealnega izhodišča pred povratno tekmo. "V nasprotju s prejšnjimi obračuni so bili rdeče-beli tokrat zreli za poraz. Toda Oblak je imel drugačne načrte in je svoji ekipi dal novo življenje. Ta tekma se bo končala z 0:0, poglejte, članek sem že zasnoval v tej smeri. Na povratni pa Real čaka izjemno težko delo," smo se njegovih besed od tedaj večkrat spomnili in se jih bomo verjetno še nekajkrat, če se bodo napovedi za pravilne izkazale tudi na stadionu Santiago Bernabeu.
Sicer pa je njegov izjemno ugleden časnik tako v spletni kot v tiskani izdaji deloval povsem v skladu s temi besedami, tako kot je njegov najbolj zagrizen tekmec na španskem trgu As deloval v skladu s čestitko, ki je na naš telefon priletela skupaj z zadnjim sodniškim žvižgom in ki ni mogla počakati niti na poznejše srečanje v prostorih stadiona. "Čarobno! Ta vaš fant je čaroben! To je bil nepozaben večer rdeče-belega junaka. Mislim, da se je rodila zvezda velikih razsežnosti," je dobesedno zapisal kolega, ki je pri prestižni tiskovini kratkega imena odgovoren prav za pokrivanje Atletica in je že pred meseci navezal pristne stike z nami z zelo določenim razlogom.
Gospod je bil tudi najbolj zaslužen za odličen sprejem vašega novinarja in fotografa na stadionu Vicente Calderon, ob tem pa gre za človeka, ki se je sicer tako kot mnogi v Španiji navduševal nad predstavami Miguela Angela Moyaja, a je zdaj pripravljen priznati neke vrste zmoto. Ocenjuje namreč, da gre v primeru španskega čuvaja mreže vendarle za vratarja na nekaj nižji kakovostni ravni.
DALEČ OD ISKANJA SLOVENSKIH ZASLUG
Zgodba o Moyaju in Oblaku je seveda zelo specifična. Po praktično vseh kriterijih Španci nikoli niso dvomili, da je Slovenec rojen za prvega vratarja Atletica in njihov rojak za njegovo rezervo. Če nič drugega, sta o tem govorili tudi plačani ceni, pri čemer je Janova kajpak postavila nov rekord v primeri division.
Toda ko se mu je ob Oblakovi smoli poleti ponudila priložnost, jo je Moya z navdihom, improvizacijo, borbenostjo in srčnostjo zgrabil z obema rokama ter postal junak množic. Da je to še vedno, vam v Madridu postane jasno zelo hitro, in tudi to je eden od razlogov, da ga je trener Diego Simeone dolge mesece puščal med vratnicama. Ob tem bradač z Balearov tudi ni naredil nobene napake in je dajal vtis zelo zanesljive številke ena, toda ta vtis je zdaj pod velikim vprašajem.
Nekaj je namreč opraviti vratarsko delo brez napake, povsem nekaj drugega pa je temu dodati junaško reševanje izgubljenih položajev. Moyaju je takih podvigov izrazito manjkalo, medtem ko Oblakova predstava v resnično čarobnem in nepozabnem torkovem prvem polčasu vsekakor spada v to kategorijo. Ta prvi polčas je bil z zornega kota Atletica izgubljen, posledično je bila izgubljena tekma in posledično je bil izgubljen tudi dvoboj na do zdaj največjem odru letošnje sezone.
Junaštvo v teh okoliščinah je resnično vredno ogromno, sploh če gre za realnost, ki ne bi mogla biti bolj oddaljena od slovenskega iskanja zaslug naših nogometašev v poplavi najmanj enakovrednih prispevkov mnogih drugih. Če se vam je kadarkoli v preteklosti zdelo, da je v odzivih na kako tekmo Oblak izstopal, je bilo to v prvi vrsti zato, ker smo ga mi znali osvetliti na tak način.
Čeprav bi v pokalu naredil kaj zares posebnega, bi za Janovo predstavo v Veliki Britaniji komaj slišali. Tokratna pa odmeva enako, kot bi odmevala, če bi mu uspela na srečanju dveh angleških moštev.
Da ne bo pomote, po novoletnih praznikih je tako ob pokalnih priložnostih kot po Moyajevi poškodbi svoje delo skoraj vedno opravil zelo dobro, toda resnično izstopal je predvsem s slovenskega zornega kota. Tokrat pa o taki osvetlitvi ni ne duha ne sluha in zanjo tudi ni nobene potrebe. Jan se je sam osvetlil z žarometi maksimalne pozornosti, kar je bilo tudi dan po tekmi mogoče spoznati na vsakem madridskem koraku.
DRUGAČNE ZAKONITOSTI ODMEVA
Ne samo naslovnice časnikov, pogovori na podzemni železnici in v lokalih, televizijske oddaje, prodajalne spominkov in še kaj so bili povsem v znamenju slovenskega vratarja. Da o skupinah najbolj gorečih navijačev sploh ne govorimo. Ti so dokončno in v vseh pogledih dobili novega junaka, kar je jasno postalo že ob zdaj že slavnem odmoru med polčasoma.
Po koncu tekme je bilo še toliko bolj, evforični privrženci Atletica so njegovo ime pred stadionom skandirali dolgo v noč in z njim na ustnicah nestrpno pričakujejo povratno srečanje. "Moya je eden od nas, to dejstvo je neizpodbitno. Toda zdaj je to tudi Oblak. In prvič smo na točki, na kateri bi Slovenec dobil enoglasno podporo navijačev, če bi odločali o tem, kdo naj brani na Bernabeuu," nam je vzneseno zaupal eden najbolj glasnih in te besede pomenijo vsaj toliko kot medijski izlivi navdušenja.
Ni dvoma, resnično se je rodila zvezda in resnično so razsežnosti velike. Še toliko bolj, ker nikakor ne gre le za Španijo, v kateri trenutno bivamo, v kateri si Jan služi nogometni kruh in ki se je madridski derbi kajpak najbolj dotika. Veste, tekma španskega pokala je lahko še tako navdušujoča, vedno ostane tekma španskega pokala. Celo če se na njej do vseh skrajnih meja izkaže globalna blagovna znamka tipa Ronaldo, zadeva preprosto ne doseže vseh tistih por, v katere se globoko zažre četrtfinale lige prvakov. Niti približno.
Že ob podvigih Maribora smo večkrat poudarjali, da je liga prvakov izrazito prestopila nogometne okvire in da so dogodki v njej precej bližje najbolj odmevnim dogodkom splošnega družbenega značaja kot pa navadnim športnim. Predvsem pa, ko gre za nogometne sfere, temu primerno prestopajo vse meje in brišejo vse nekdanje ločnice.
"Dosegli smo točko, na kateri dvoboj Atletica in Reala v ligi prvakov na Otoku odmeva v enaki meri kot dvoboj Chelseaja in Manchester Uniteda. Prvenstvena in pokalna tekma nikakor ne, srečanje v četrtfinalu lige prvakov pa vsekakor," nam je v noči po Oblakovih junaštvih razlagal cenjeni angleški kolega.
NAREDIL BI SI ŠE DODATNO USLUGO
Po enaki logiki je ovrednotil tudi individualne predstave na čelu z, kajpak, Oblakovo. "Čeprav bi v pokalu naredil kaj zares posebnega, bi za Janovo predstavo v Veliki Britaniji komaj slišali. Tokratna pa odmeva enako, kot bi odmevala, če bi mu uspela na srečanju dveh angleških moštev," je še dodal in v skladu z napovedmi našemu čuvaju mreže posvetil velik del svoje reportaže iz Madrida. "Gre za izjemnega vratarja, resnično izjemnega. To sem zelo dobro vedel že prej, saj sem podrobno spremljal tudi dogajanje na Portugalskem, zdaj pa bo to mnenje delil tudi velik del angleške javnosti," je prepričan možakar, ki pa je špansko prestolnico zapustil, ne da bi se mu uresničila želja, ki jo je na svojem seznamu postavil zelo visoko.
Jana je namreč želel vprašati, ali bi ga zanimalo igranje v premier ligi in ali pričakuje, da ga bo Atletico, ki z angleškimi klubi zelo rad posluje, nekega dne skušal prodati na Otok. Kot rečeno, ostal je praznih rok. Po besedah tiskovnega predstavnika Atletica je bil po svoji prvi predstavi planetarnih razsežnosti (za nameček sanjski predstavi, ki ga je pripeljala v vsak nogometni dom tega sveta) tako psihično in fizično utrujen, da je opravil zgolj obvezen nastop pred kamerami v neposrednem prenosu, nato pa se je želel izogniti vsem ostalim srečanjem s predstavniki sedme sile.
Ker je prehod skozi tako imenovano mešano cono prav tako obvezen, pa je v ta namen počakal skoraj do popolne teme globoko v naslednjem dnevu, ko je medijska srenja že obupala. Španski kolegi so se ob tem hudovali, kar naenkrat so začele padati tudi težke besede, a so se v preostanku noči in najpozneje včeraj vendarle (vsaj v večini) povsem pomirili.
"Škoda. Zame in zanj. Mislim namreč, da bi si naredil še dodatno uslugo, če bi dal vsaj nekaj posrečenih izjav in kot nekdo, o katerem trenutno govori ves svet, pozornost izkoristil na najboljši mogoči način," je razmišljal Anglež in njegove besede niso daleč od tega, da bi bile vredne našega podpisa podnje.