Ampak da so po duši vseeno prijazni in dobrosrčni ljudje. Ko smo, čakajoč pod kipom kneza Mihajla v središču Beograda, prvič zagledali v naši smeri stopajočega fanta, smo dobili občutek, da proti nam koraka čisto pravi velikan. Ko smo se z njim usedli za isto mizo, pa ni bilo nobenih dvomov več: zunanji videz ni ponujal prave slike o mladem slovenskem nogometašu iz Trbovelj. O že res robustnem, a hkrati umirjenem in preudarnem Zasavcu.
Ko je zgoraj podpisani nedolgo tega prijatelju med srebanjem kave pojasnil, da čez nekaj dni odhaja v Beograd, mu je bilo hitro vse jasno. Oziroma se mu je vsaj zdelo, da mu je. "Aha, k Branku Iliću odhajaš," je dejal. In branilec Partizana je res bil morda celo osrednja figura beograjske pustolovščine, toda nikakor edina. "Seveda, tudi Balažic igra za črno-bele. Pa še trije so v nekem drugem klubu, kajne?" je še pristavil. In se ni motil.
NADALJEVANJE EKSKLUZIVNIH BEOGRAJSKIH ZGODB
- Prekmursko obujanje ukrajinskega spomina
- Slovenski ključ do naslova prvaka
Pozabil pa je na najmlajšega fanta med vsemi. In kdo bi mu zameril; Emir Dautović je s slovenske nogometne scene res izginil kot kafra – nenadno in brez pompa. V Mariboru, kjer si je nazadnje služil kruh, njegovega odhoda niso obešali na veliki zvon. Še več, niti z besedo niso omenili, da se je poslovil. Kar je bilo, roko na srce, nenavadno. Tudi zaradi tega, ker je bil kapetan mladinske ekipe in mladi reprezentant. Ter nadarjen nogometaš s svetlo prihodnostjo pred seboj. No, so že imeli svoje razloge ...
Mi pa svoje, zakaj smo se želeli dobiti z njim. Saj smo vedeli, da igra za Omladinski fudbalski klub Beograd (OFK), toda zanimalo nas je naslednje: zakaj je odšel tja? In tudi: kako to, da je odšel tja? Ter jasno: zakaj je "izginil" tako nenadno, tako nepričakovano? In nastal je zanimiv pogovor, v katerem nam je kar 194 centimetrov visoki centralni branilec razkril marsikaj zanimivega. Pa tudi nekaj nepričakovanega.
ZJUTRAJ KLIC, ZVEČER PODPIS POGODBE
"Če potegnem črto pod vse, potem je bil glavni razlog za odhod vsekakor velika želja po rednem igranju. Čeprav je Maribor na Balkanu kot Real Madrid, sem vedel, da moram stran, če želim napredovati. Odšel sem, ker sem želel igrati na prvoligaški ravni, Maribor pa mi tega ni mogel zagotoviti. Tedaj so se sicer odločili za ekipo B, ki pa bi igrala le v 3. SNL. In to me, roko na srce, ni zanimalo," je uvodoma pojasnil Emir Dautović, ki je v Srbijo odšel tudi zaradi svojega agenta.
Za njegovo kariero skrbi Nikola Damjanac, ki skupaj s Fadilom Ramadanijem vodi eno najmočnejših menedžerskih agencij na področju nekdanje Jugoslavije. Njuni klienti so tudi Stevan Jovetić, Lazar Marković, Adem Ljajić, Matija Nastasić, Valon Behrami in ne nazadnje Haris Vučkić, kar dovolj pove o njuni moči. No, ko je bil Damjanac še nogometaš, je v kar treh različnih obdobjih branil prav za OFK, zato Dautovićeva selitev med "romantike" res ne preseneča.
"Pogodbo z Damjancem sem podpisal pred dvema letoma, prva poteza našega sodelovanja pa je bila odločitev, da se bom poskušal pri Mariboru prebiti med najboljše. No, na koncu se je izkazalo, da bo za vse boljše, če bom odšel drugam, do selitve v Beograd pa je prišlo praktično čez noč. Zjutraj sem dobil klic, naj pridem v Beograd, zvečer sem že podpisal pogodbo. Ob tem moram poudariti, da mi pri Mariboru niso prav nič nagajali – z Zlatkom Zahovićem sem se hitro dogovoril za prekinitev pogodbe, ki bi morala veljati še eno leto. In začela se je nova pustolovščina," je, ko se je toplo beograjsko sonce skrilo za oblake, čez ulice pa se je zapodil hladen veter, razkrival Dautović.
Dautović je ognjeni krst v srbskem nogometu dočakal 23. novembra lani, ko je odigral dve minuti ob zmagi OFK-ja na tekmi z Mladostjo. Že šest dni pozneje je sledila ena največjih preizkušenj v njegovi karieri. OFK je gostoval na kultni Marakani, na tekmi s Crveno zvezdo je Dautović prvič zasedel mesto v udarni enajsterici in se kljub porazu z 1:2 dobro odrezal.
"Tudi srbski novinarji so me po tekmi klicali in spraševali, kdo sploh sem (smeh)," je spomin obudil Dautović in dodal: "Zame je bila to nepozabna izkušnja. Igrali smo pred deset tisoč gledalci in v neposrednem televizijskem prenosu, bilo je res zanimivo. In predvsem drugače, kot je v Sloveniji. V Mariboru bi verjetno prvič zaigral na kakšnem gostovanju pri – recimo – Zavrču … Pa saj s tem ni nič narobe, ne glede na vse moraš vedno odigrati odgovorno in v skladu s pričakovanji. Ampak je drugače. Marakana je le Marakana."
NI NE JEZEN NE RAZOČARAN
Čeprav Dautović nima slabe misli o Mariboru in čeprav bo vijoličastim vedno hvaležen, ker so mu ponudili možnost, da je naredil pomemben korak k uresničitvi svojih nogometnih sanj, je glede kluba iz Ljudskega vrta pri njem vendarle prisotno tudi nekaj obžalovanja. V prvi vrsti zaradi tega, ker ni dobil prave priložnosti v članski ekipi.
V Srbiji je normalno, da ni denarja, ampak nekako se da preživeti. Ko sem podpisal za OFK, jasno nisem razmišljal o denarju. Želim ga le toliko, da lahko preživim. Tukaj sem, ker hočem redno igrati, ker hočem narediti nekaj iz svoje kariere. Mlad sem še, denar ni na prvem mestu. Vem pa, da bom prej ali slej moral začeti služiti s tem, kar počnem. Ampak verjetno kje drugje (smeh).
"Je že tako, da se v Mariboru mladi težko prebijejo do pomembne vloge v najmočnejši enajsterici. Gre za klub, ki igra za lovorike, ki lovi ligo prvakov, to pa so cilji, ki jih je bržčas res lažje doseči s starejšimi, izkušenejšimi nogometaši in tujci," se zaveda Zasavec, ki pa vseeno dodaja: "Ampak včasih bi morali takšni klubi več tvegati. Da se izplača, govori Stojanovićeva zgodba. Potrebovali so nekoga za desni bok, tja so postavili Petra in kaj so dobili? Najboljšega desnega bočnega nogometaša v Sloveniji! Pred katerim je, o tem sem prepričan, izjemna kariera. Dokazal je, da mladi zmoremo, le priložnost potrebujemo. Toda ne v ekipi B. Super, da jo Maribor ima, ampak tam napredek ni mogoč. Ne v tretji slovenski ligi. Boljši postaneš le, če igraš težke tekme. Ne govorim na pamet, sodim po sebi. Začel sem igrati, dobil sem dodatno motivacijo, bolj sem samozavesten. In verjamem, da napredujem. V Sloveniji so klubi, kjer mladi dobivajo to, kar potrebujejo. V Mariboru pa niti ne. Ampak razumem, zakaj ne. Zato tudi nisem ne jezen ne razočaran. Mariboru bom večno hvaležen za vse, kar mi je dal."
Ob tem je zanimivo, da bi Dautović pri petnajstih, ko je zapuščal rodno Trbovlje, skorajda odšel drugam, ne v Maribor. "Tedaj so me klicali številni klubi. Bil sem v Domžalah, vabila me je Olimpija, z Rudarjem iz Velenja pa sem imel celo podpisano predpogodbo. A sem jo prekinil, ko je na moja vrata potrkal Maribor. Kdo bi ravnal drugače?" pravi Dautović, ki odločitve ne obžaluje: "Tedaj se mi je zdelo, kot da sem prišel na drug planet. V Trbovljah sem igral za selekcijo do 14 let, nato pa sem prišel v Maribor in že na prvem treningu vadil s člansko ekipo. Bil sem v šoku, nisem dobro vedel, kaj se dogaja. Razlika je bila gromozanska. Ni je točke, ki bi bila stična zasavskemu in mariborskemu nogometnemu svetu. V Mariboru sem lahko mislil le na nogomet, kar je bilo za moj razvoj jasno še kako pomembno."
ANGLIJA BI BILA PREVELIK PRESKOK
A ko se pri petnajstih posloviš od staršev, prijateljev in okolja, kjer si gor zrasel, ni lahko. Za marsikoga je to huda, prehuda preizkušnja. "Seveda ni lahko, ampak če imaš izoblikovane cilje, če veš, kaj hočeš narediti v življenju, potem potrpiš. Sprva je težko, potem se privadiš. In nato nekako pozabiš na vse tisto, kar te je morda na začetku mučilo. Je pa vsekakor res, da moraš, ko tako zgodaj odideš od doma, čez noč odrasti. Medtem ko se tvoji vrstniki zabavajo in razmišljajo predvsem o dekletih, si ti v nekem drugem filmu," priznava nekdanji kadetski slovenski reprezentant, ki pa je bil v Mariboru vendarle precej bližje domu kot zdaj, ko živi in si kruh služi v Beogradu.
Toda prav zaradi mariborske izkušnje mu zdaj v tem velemestu ni prav nič hudega: "Ni mi več težko, če sem sam. Tako ali tako se večkrat vrnem domov, dekle živi eno uro vožnje iz Beograda, tukaj sem našel tudi prijatelje. Ni mi dolgčas, da se zdržati."
Bržčas pa bi bilo precej drugače, če bi ga nogometna pot odpeljala v – recimo – Anglijo. Kar bi se v Dautovićevem primeru dejansko lahko zgodilo. Pri šestnajstih je bil na Otoku, tam ga je preizkušal Manchester City. "Čeravno mi je bilo to v veliko zadovoljstvo, pa mislim, da ne bi bilo najpametneje, če bi tedaj dejansko podpisal za City. Bržčas bi bil to zame prevelik preskok. V Mariboru sem bil vendarle blizu doma, tudi v Beogradu sem. V Angliji pa je vse drugače, tudi kultura, okolje in ljudje. Mislim, da mora nogometaš delati korak za korakom," ne obžaluje Dautović.
Toda kako blizu je bil dejansko selitvi k aktualnemu angleškemu prvaku? "Težko je reči … City me je želel zadržati, toda imel sem pogodbo z Mariborom in slednji je postavil odškodnino, ki je Angleži niso želeli plačati. Na koncu ni prišlo do sporazuma, toda – ponavljam – tega ne obžalujem."
Če je dejansko bil pri Cityju, pa se je o zanimanju Chelseaja le govorilo. A očitno to niso bile govorice brez osnove. "Nekaj se je dogajalo, ne vem pa, kako resno je bilo. Niti nisem želel spraševati preveč, tudi agent mi je rekel, da mi bo že povedal, če bo kaj konkretnega. Nisem se obremenjeval, osredotočen sem bil nase in na svoj razvoj," je ostal skrivnosten visokorasli fant.
GLIHA MU JE DEJAL, DA JE AROGANTEN
Da se je v dobrih dvajsetih letih življenja Dautoviću res zgodilo že marsikaj, govori tudi morda celo najtemnejše poglavje njegove kariere. Trenutka, ko si je huje poškodoval koleno, ne bo pozabil nikdar.
Če bi dobil vabilo, bi se z veseljem odzval. Kot sem se vedno v preteklosti. Toda zdaj je selektor selekcije do 21 let Primož Gliha, z njim pa sem imel … No, rekel bom takole: on je iskal spor z mano. Nisem mu rekel nič grdega, nisem mu ugovarjal, nisem jezikal ali karkoli podobnega. On pa me je odstranil. Da, odstranil. Z besedami, da sem aroganten.
"Ko ti zdravnik pove, kaj vse imaš poškodovano in koliko časa boš moral počivati, se ti stemni pred očmi. Bil sem obupan, ampak potem sem hitro nehal jokati. Na začetku je bilo težko, vendar sem dojel, da objokovanje usode ne bo prineslo nič dobrega. Zato sem hitro vso svojo pozornost preusmeril v okrevanje. Pol leta sem šest ur dnevno delal za to, da bi se vrnil. Hrabril sem se z zgodbami tistih, ki so doživeli podobno usodo, a so se vrnili še močnejši. In ko sem izvedel, da je imel Ronaldo trikrat strgane vezi, pa je vseeno dosegel to, kar je, mi je bilo lažje," je najtežjo bitko v svoji dozdajšnji karieri opisoval Dautović.
Skozi življenje se tako ali tako poskuša prebijati z miselnostjo, da te tisto, kar te ne pokoplje, še dodatno okrepi: "Psihično sem zdaj občutno močnejši. Rekel bi, da sem postal še boljši. Poškodba mi je dala določen motiv, prav tako se danes ne bojim ničesar več."
Če je poškodba danes že pozabljena, je reprezentančni nogomet pri Dautoviću vse prej kot to. Kot je znano, je bil Zasavec leta 2012 eden tistih, ki so branili slovenske barve na domačem evropskem prvenstvu za kadete. Tudi pozneje si je še nadel dres z državnim grbom, toda v tem trenutku ga ni več zraven. In ga, kot je prepričan, ne bi bilo, tudi če bi bil najboljši branilec srbskega prvenstva. Toda ne po njegovi krivdi.
"Sloveniji nikoli nisem rekel ne," je z razkrivanjem ekskluzivne zgodbe začel naš beograjski sogovornik in nadaljeval: "Če bi dobil vabilo, bi se z veseljem odzval. Kot sem se vedno v preteklosti. Toda zdaj je selektor selekcije do 21 let Primož Gliha, z njim pa sem imel … No, rekel bom takole: on je iskal spor z mano. Nisem mu rekel nič grdega, nisem mu ugovarjal, nisem jezikal ali karkoli podobnega. On pa me je odstranil. Da, odstranil. Z besedami, da sem aroganten. Ker nisem vsakič podal žoge tako, kot je želel. In podobno … Že ve, zakaj se je tako odločil. Ampak, da ne bo pomote, nisem aroganten! Družim se z vsemi, z nikomer nimam težav, še vedno se razumem s starimi prijatelji. Še v vsako ekipo, vsako družbo sem se vedno hitro vključil ..."
NAJ GA SOSED GLEDA POSTRANI, ČE ŽELI
Toda s tem reprezentančnega zapleta še ni konec. Dautović je skorajda v isti sapi razkril tudi to, da Slovenija ni več edina, za katero bi lahko igral. "Takole je: v zadnjem času so me precej klicali iz Bosne in Hercegovine. Sicer bolj novinarji … Tudi menedžer mi je rekel, naj si uredim vse potrebne dokumente, da bom na voljo selekciji BiH, če bi se zdaj, ko sem na prvoligaškem odru, tam morda pojavilo zanimanje zame," je Dautović postregel z "bombo".
"Iz Slovenije me že nekaj časa ni nihče klical. Vi ste bili edini (smeh). Težko govorim, kaj se bo zgodilo. Tisti, ki se bo prej spomnil name, tisti me bo dobil. Mislim, da je to normalno, da bi to naredil vsak, ki bi bil v mojem položaju. Imam pač možnost igrati za obe državi. Rodil sem se v Sloveniji, tam sem odraščal, toda moja starša sta iz BiH ... No, morda pa me sploh nihče ne bo poklical (smeh). Pravzaprav se s tem nočem preveč obremenjevati, bolj se trudim, da bi bil uspešen v klubskem dresu," je poudaril leta 1995 rojeni fant.
Če bi se vsi zasavski nogometaši, ki smo odšli igrat drugam, spet zbrali na domačih tleh, bi bili zagotovo dovolj kvalitetni za igranje v prvi slovenski nogometni ligi. Ampak realnost je drugačna; ni denarja, ni organiziranosti. Kar je zdaj, je maksimum zasavskega nogometa. Je pa žalostno, da je tako.
Mi smo še malce podrezali – kaj bi ga bolj razočaralo: dokončna košarica Slovenije ali večni molk iz BiH? "Tudi če bi nekoč igral za BiH, bi zaradi Slovenije vedno čutil določeno mero razočaranja. Ampak do svoje rodne domovine ne gojim nobene zamere. No, Gliha je zgodba zase, reprezentanca pa s tem res nič nima," je naslednjo ostro puščico v smeri kontroverznega strokovnjaka usmeril branilec, ki se zaveda, da bi se slovenska javnost na njegovo razodetje lahko odzvala tudi zelo kritično.
"Če kdo misli, da je vse to neumnost, lahko to tudi pove. Kot sem jaz povedal, kako in kaj. Ne sramujem se ničesar in ničesar ne bom skrival. Pojasnil sem vam, kako je, razložil, zakaj je tako. Sem Emir Dautović; sem iz Slovenije in imam korenine v Bosni in Hercegovini. Če koga to moti, naj ga. Kritike me ne bi prizadele. Saj ljudje vedno kritizirajo, in v dobrem in v slabem. Vsak ima svoje mnenje – in ima pravico do njega. Morda bi me kakšen sosed gledal postrani, ampak vseeno mi je. Vsaka reprezentanca ima nekoga, ki je imel izbiro. Če je Kevin Kampl heroj, zakaj bi bil jaz izdajalec? To je nesmiselno. No, pa pustimo to, prezgodaj je za kakršnekoli zaključke. Čas bo povedal svoje. Morda pa bo kadetsko evropsko prvenstvo vse, kar bom dosegel v reprezentančnem nogometu (smeh) ..."
Da, "našli" smo Emirja Dautovića. In dobili več, kot smo pričakovali. Koliko je kdo izgubil in koliko kdo še bo, pa je že druga zgodba za drugo priložnost ...
