Več kot izkazal je sicer zelo subjektiven pojem. Če bi njegovo predstavo primerjali s predstavo Lionela Messija na tekmi, na kateri zabije tri gole, potem Iličić ne bi bil omembe vreden. Toda v luči tega, kaj se je z njim dogajalo v zadnjih mesecih, je zgodba drugačna.
Že to, da se je spet znašel v udarnih enajstih in, kot rečeno, na igrišču dočakal zadnji sodniški žvižg, je zanj velika stvar. Še bolj pa je lahko zadovoljen s tem, da trenerja Vincenza Montelle ni razočaral. "To je bila verjetno celo njegova najboljša predstava, odkar je pri nas," je po remiju na domači tekmi s Torinom (1:1) brez dlake na jeziku priznal Montella, direktor Daniele Prade je pristavil: "Bil je izjemen!"
Resnica je nekje vmes; Jojo je bil v prvem polčasu razigran in precej "v igri", v drugem pa se je nekoliko izgubil. Kar je po svoje razumljivo. Vendarle so za njim tedni in meseci, ko se je selil predvsem s klopi na tribuno in nazaj.
Med tem "popotovanjem" sem in tja je prišel celo do točke, ko je bil že povsem odpisan. V Firencah so se mu odrekli in celo sprejeli ponudbo Bologne; prav slednje pove dovolj o tem, kakšen status je imel pred kratkim.
Toda iz trmastega zavračanja z obeh strani (Gorenjec ni želel v serie B, Fiorentina ni hotela sprejeti precej slabše ponudbe Torina) se je na koncu rodilo nekaj najmanj pričakovanega: ljubezen je spet vzplamtela.
Montella spet računa na Iličića in slednji spet igra. Do konca sezone bi tako moral zbrati še kar nekaj nastopov, bržčas bo dobil priložnost tudi na pomembnejših tekmah. "Všeč mi je bilo, kako se je trudil od prve do zadnje minute. Naši igri je dodal kvaliteto in za trenerja je vedno dobro, če ima na voljo kar največ razpoloženih navijačev," je še dodal Montella, medtem ko so lokalni novinarji "v svet" pošiljali poročila, kako so na delu videli prerojenega Iličića, presenetljivo borbenega Iličića in skratka Iličića, ki je bil precej bolj všečen od večine prejšnjih verzij.
Pa tudi navijači, ki so mu pred časom precej zamerili "žuganje" s prstom ob žvižgih, so očitno pozabili na stare zamere: nekdanjemu zvezdniku Palerma so po tekmi nekateri celo glasno zaploskali. A kot rečeno, ne toliko zaradi učinka, bolj zaradi truda, ki ga je vložil v svojo predstavo. In ker se je žrtvoval za ekipo.
Firenško zadovoljstvo nad Iličićem je seveda le ena plat zgodbe o Slovenčevem očitnem vnovičnem rojstvu. Nam bolj zanimiva je kakopak povezana s tem, ali ga je na tekmi s Torinom gledal tudi Srečko Katanec. In če ga je, ali je bil zadovoljen tudi on. In če ga je, zakaj ga je.
Zgolj zaradi tega, ker ga je pač zanimalo, kdo bo dobil obračun dveh italijanskih prvoligašev? Ali morda v luči govoric, da se v ozadju že nekaj časa pripravlja pot za spravo dveh (domnevno) sprtih obrazov slovenskega nogometa? Pustimo se presenetiti.
