Leta 2001 slovenski napadalec nikdar ne bo pozabil. Bil je še najstnik, star je bil zgolj šestnajst let, ko se mu je zgodilo nekaj, o čemer sanja vsak nadobudni nogometaš. Uspel mu je veliki met – iz Kopra je prestopil v Parmo.
Danes to ne bi bila novica za naslovnice, tedaj je nedvomno bila. Časi so bili namreč drugačni. Tedaj mladi Slovenci niso kot po tekočem traku odhajali na tuje, tedaj so bile sanje precej težje uresničljive. V Italiji tudi zaradi tega, ker je bila raven tamkajšnjega nogometa, roko na srce, občutno višja. Medtem ko danes veliko klubov na Apeninskem polotoku životari in se lahko le redki kosajo z najboljšimi iz drugim delov Evrope, je bila tedaj serie A liga, v kateri je nesramno plačanih zvezdnikov kar mrgolelo.
Tudi v Parmi, ki jo je ob Dedićevem odhodu tja napajalo bogastvo enega takrat najuspešnejših svetovnih podjetij. Parmalat je obvladoval živilski trg po vsej zemeljski obli in korist od tega je imel tudi hitronogi Primorec. Podpisal je pogodbo, ob kateri bi se marsikomu zvrtelo pred očmi. Ah, to so bili časi … ki pa niso trajali.
Zlatko Dedić je za Parmo odigral 29 tekem in zabil šest golov.
Kako hitro se vse spremeni, je na lastni koži doživel tudi Dedić. Nekaj let po njegovem prihodu je Parmalat neslavno propadel in tudi življenje nogometašev Parme se je čez noč precej poslabšalo. Ne glede na hudo finančno luknjo so takrat Parmo rešili brez pretiranih posledic. Bankrotiranemu klubu niti iz prve lige ni bilo treba oditi. Vse hudo je bilo hitro pozabljeno, v Parmi sta spet zavladala mir in zadovoljstvo.
Toda zgodovina se več kot očitno ponavlja. V klubu, ki se ga je zaradi bogastva, ki ga je premogel, prijel celo vzdevek luksuzna provinca, se iz starih napak niso ničesar naučili. In danes se spet dogaja to, kar se je že tedaj. Temelji uglednega nogometnega kolektiva so skoraj povsem požgani, hiša Parme se podira, navijači pa spet z grozo v očeh opazujejo, kako jih je nekdo žejne peljal čez vodo. In si ob tem dodobra napolnil žepe.
SANJSKO IN NEREALNO
"Grozno je to, kar se dogaja v mojem nekdanjem klubu," se je na klic Ekipe včeraj odzval Dedić, ki ob žalostnih novicah iz Parme kakopak ni ostal ravnodušen. Že res, da bo kmalu naokrog desetletje, odkar ga je usoda odpeljala po drugi poti, toda saj veste, kako pravijo: prve ljubezni nikoli ne pozabiš.
Spomnim se, da sem takrat potreboval kar nekaj časa, da sem dojel, kaj se mi je dejansko zgodilo s prestopom v Parmo. Da, tudi pogodba je bila izjemna. Sanjska, če želite. Glede na vse verjetno tudi nerealna.
In dejansko je bilo Dedićevo udejstvovanje v Parmi podobno čisto pravi ljubezenski zgodbi. "To so bili časi ..." je zavzdihnil in obudil spomin na čase, ko je bila Parma še spoštovanja vreden klub: "Ko sem bil v Parmi, je bilo tako lepo, kot bi bil v sedmih nebesih. Spomnim se, da sem takrat potreboval kar nekaj časa, da sem dojel, kaj se mi je dejansko zgodilo s prestopom v Parmo. Da, tudi pogodba je bila izjemna. Sanjska, če želite. Glede na vse verjetno tudi nerealna. Ampak tako je pač bilo tedaj v vsej Italiji. Še toliko bolj izrazito pa v Parmi, kjer je bil uresničljiv vsak projekt. Organizacija je bila na tako visoki ravni, da bi težko bila na višji. Ne vem, kje bi sploh začel naštevati ... Za mlajše nogometaše, tiste, ki še niso bili v članski ekipi, so recimo sezidali kar blok, v katerem so lahko živeli in imeli na voljo tudi povsem svojo restavracijo. In tako dalje in tako naprej. Ko smo mladi fantje prihajali na trening članske ekipe, smo s široko odprtimi očmi opazovali številne zvezdnike svetovnega nogometa, ki jih je tedaj res mrgolelo. Skratka, to so bili nori časi."
Toda brez težav že takrat ni šlo. "Res je, od blizu sem opazoval prvi zlom Parme, če se lahko tako izrazim. Ampak tedaj je po bankrotu Parmalata ne glede na vse okoli kluba vladajo precej mirno vzdušje. Nihče se ni pretirano obremenjeval, vsi so ves čas poudarjali, da se bo vse rešilo. In se tudi je. Meni so pozneje poravnali vse obveznosti za nazaj, je pa res, da takrat štiri mesece nisem dobil plače. Ampak ponavljam, res ni bilo tako hudo. Vedeli smo, da se nekaj dogaja, toda zaupali smo ljudem, ki so nam govorili, naj ostanemo mirni."
NAJ JO NEKDO PRIŽGE
Zdaj je jasno povsem drugače. "Vem, spremljam dogajanje in sem na tekočem z vsem," priznava Dedić: "Žalostno je, srce se mi trga. Ni mi vseeno za Parmo, ampak očitno je nekdo res dodobra zavozil ves klub. Hudo mi je za igralce, ki niso bili plačani že več kot pol leta. Kdor ima družino, otroke in s tem povezane obveznosti, si lahko hitro predstavlja, kako neugodno je, ko se zgodi kaj takšnega. Tudi navijači si tega res niso zaslužili. Neverjetno je, da se je lahko kaj takšnega zgodilo v tako bogatem mestu in v tako uglednem klubu z izjemno tradicijo."
Napadalec FSV Frankfurta vseeno upa, da bo imela zgodba vsaj relativno srečen konec: "Najhuje bo, če bo klub bankrotiral in dokončno zaprl svoja vrata. To bi bila velika izguba za ves italijanski nogomet. Prepričan sem, da ga bodo nekako le rešili. Težko ga bodo sicer zadržali v prvi ligi, toda škoda bi bilo, če bi šlo prav vse k vragu. Naj kdo prižge lučko upanja za Parmo. To je v tem trenutku moja največja želja."
Se je Dedić o kaosu v hiši Parme morda pogovarjal tudi s kom, s katerim si je tedaj v klubu delil garderobo? "Iskreno povedano, ne. Saj veste, kako je v življenju: daleč od oči, daleč od srca. Po slovesu od Parme sem se nekajkrat še vrnil tja, večkrat sem recimo zašel v restavracijo legendarnega Antonia Benarriva, toda nato sem odšel svojo pot. Ampak kot rečeno: Parmo bom vedno nosil v srcu. Zato mi tudi ni vseeno," je še dodal Zlatko Dedić.
