Bodiva za začetek zelo splošna, da se postaviva v prostor, čas in okoliščine – kako ste videli to tekmo proti Srbiji; zgodovinsko zaradi rekordne prisotnosti navijačev, v marsičem tudi zgodovinsko zaradi poteka, a ob vsej tej sladkosti tudi tako zelo grenko zaradi za vse nas, za vas igralce pa še posebej bolečega razpleta?
Najprej navijači, nesporno najprej navijači. Neverjetna stvar je namreč, ko vidiš toliko Slovencev na enem stadionu, in to na stadionu v tujini. Priznati vam moram, da sem potreboval nekaj časa, da sem dojel in procesiral, kaj se v tem pogledu dogaja. Da je prišlo toliko ljudi iz Slovenije navijat za nas, je zares nekaj imenitnega. Kar zadeva tekmo, pa je bilo vse lepo, vse je bilo tako zelo lepo do tega zadnjega kota, do tega zadnjega trenutka. V takšnem trenutku se naenkrat lahko vse podre – in se vsaj v kontekstu te tekme tudi je. Na eni strani se zavedaš, kako odlično si igral vso tekmo in kako si se boril, na drugi strani pa ne moreš verjeti, da se ni razpletlo tako, kot bi se preprosto moralo. Je pa to nogomet, to je življenje, treba je iti in igrati naprej. Ena tekma oziroma, popravljam se, vsaj ena tekma je še pred nami, da lahko odgovorimo na to, kar se je zgodilo, in nastalo zadevo tudi razrešimo.
Kakšno je vaše sporočilo navijačem, ki so prišli v zgodovinskem številu in pripravili zgodovinsko vzdušje, na koncu pa čutili vse to, kar na neki način čutimo vsi – a hkrati še vedno upajo, sanjajo in verjamejo?
V prvi vrsti bi se jim rad zahvalil iz vsega srca. Hvala jim, da v nas vidijo nekaj, zaradi česar so pripravljeni početi vse to. Da imajo vero, da v nas prepoznajo, da imamo super ekipo in da lahko z njo pridemo daleč. Verjamem, da vsi ti, ki so bili na takšen ali drugačen način z nami zdaj, verjamejo, da lahko proti Angležem naredimo veliko stvar. Vse spoštovanje, res vse spoštovanje do vseh navijačev, še dodatno pa do tega, da so na tekmo prišli v takšnem številu.
Peljite nas še malce podrobneje čez dvoboj v Münchnu – dovolite, da damo nekaj iztočnic: fantastična igra, vodstvo, dejansko niti v enem trenutku podrejeni in pogosto favorizirani Srbiji nadrejena Slovenija, na trenutke tudi prevlada, dominacija. Potem pa šok v zadnjem napadu.
Neverjetna tekma z naše strani, res smo naredili nekaj izjemnega, nekaj imenitnega. Imeli smo res dober načrt, se ga držali, zares dobro smo vodili igro in tekmo, v določenih trenutkih je bilo prav neverjetno gledati, kako lepo lahko igramo, kako super smo lahko videti. Potem pa pride ta situacija, ta trenutek. Nekaj naredi kanček manj koncentracije, nekaj naredi neizbežna utrujenost, ostalo pa je pač nogomet, nogometna naključja. In to te potem kaznuje, takšno je – še enkrat – življenje. Nimaš kaj, takšno je, kot je – nikoli ne moreš tega za nazaj spremeniti, lahko greš samo naprej. Moraš iti pravzaprav. Delati in upati na najboljše za naslednjo tekmo.
Moramo si govoriti, da smo lahko ponosni na to, kar smo dosegli
Selektor Matjaž Kek je po tekmi dejal, da vas ne bi menjal sam in da vas je želel imeti na igrišču do konca, a da ste morali iz igre zaradi manjših fizičnih težav. Kaj se je dogajalo?
V stegenski mišici so me začeli grabiti krči in preprosto nisem mogel, nisem želel tvegati, da bi se kaj zgodilo. Čutil sem to težavo in moral sem iz igre, zaradi česar mi je zelo žal. Zelo mi je žal, da nisem mogel pomagati ekipi – sploh ker vsi zelo dobro veste, da vedno igram s srcem in vedno dam vse za Slovenijo. V tistem trenutku res nisem mogel več, zdaj pa je vse na meni, da se pripravim kar najbolje za Anglijo in odigram vso tekmo na najvišji mogoči ravni.
Časa je nekaj več, celo celih (in še nekaj ur več) pet dni za prebolevanje, za spočiti se, za očistiti glave in za pripraviti se. V kolikšni meri vam bo to prišlo prav do večera 25. junija in obračuna v Kölnu?
Nedvomno vse to pride zelo prav, sploh po takšni tekmi. Šteje vsak dan, vsaka ura, celo sekunda. Za nameček smo tudi povsem blizu prizorišča tretje tekme, zanjo se nam ne bo treba seliti iz baze, tudi to je vsekakor dobrodošlo. Vse to bo dobro za nas, vse to bo dobro za naše glave, imamo priložnost se v vseh pogledih regenerirati na najboljši mogoči ravni. In potem odigrati odlično tekmo proti Angliji.
Vaš tabor je bil ves ta čas v znamenju nasmehov, izjemno dobre volje, tudi šal in sproščenosti v najboljšem ter najbolj koristnem pomenu tega – kako boste po tem, kar se je zgodilo, vrnili nasmehe na obraze?
Naše pričakovanja so izjemna, postavili smo si visoke cilje, želimo si velikih stvari, pa čeprav smo seveda reprezentanca, ki se je na velika tekmovanja vrnila po dolgih letih. Moramo si govoriti, da smo lahko ponosni na to, kar smo na tem tekmovanju naredili. Poglejte, igrali smo proti Danski in Srbiji, pa nismo izgubili, odigrali smo izjemno, pokazali ogromno. In verjamem, da ne glede na to, kako se je zgodil drugi remi, se bomo postavili na noge in odigrali odlično tekmo. Smo super ekipa in verjamem, da smo že dojeli, da ni pravega razloga, da bi nas zdaj preplavila slaba čustva. Odigrali smo dve odlični tekmi in bomo še bolje odigrali zadnjo. Mislim, da nas še naprej in ne glede na ti dve predstavi vsi podcenjujejo, kar bomo spet poskusili uporabiti v naš prid. Odlično smo tudi psihično pripravljeni in verjamem, da se bo to zdaj pokazalo.
Še vedno ste zelo mladi, a imate že veliko za seboj – kako dojemate to krutost, včasih absurdnost, v kateri ste vi razočarani zaradi rezultata, ki je pred tekmo veljal za imenitnega, na drugi strani pa se Srbi tako zelo veselijo dosežka, ki bi ga pred tekmo imeli za nekaj povsem drugega?
Zelo preprosto – to je nogomet. Ne samo v eni tekmi, v nekaj minutah se lahko vse zgodi, vse obrne, vse postavi na glavo. Ravno zato mora prevladati osredotočenost na dejstvo, da smo z dvema zelo dobrima predstavama dosegli dva izjemno dobra rezultata proti dvema favoriziranima ekipama. Če nas bo to vodilo, če bomo sprejeli, da je po svoje neverjetno, kaj smo naredili že do zdaj, še nismo rekli zadnje besede – in bomo naredili še več. Ne glede na vse ne bi smelo biti tako težko sprejeti položaja, v katerem smo. To je namreč dober položaj, ki si ga je sijajna naša ekipa pred prvenstvom po svoje lahko le želela.
Zmanjka centimeter, kanček sreče, bo pa naslednja šla na pravo mesto
Koliko smole ste osebno imeli na teh tekmah? En strel v vratnico, nekaj njih za las mimo, odlično posredovanje vratarja ali dve – kako ste to videli?
To so te stvari, ko potrebuješ le kakšen centimeter ali le kanček sreče. Treba je poskušati, se boriti, streljati. Bolj ko poskušaš in verjameš, prej te bo nagradilo. In verjamem, da me bo. Mislim, da mi na tekmi proti Angliji nasproti prihaja priložnost, da se vse skupaj obrne, in te tekme se že zelo veselim.
Vam lahko nekaj pokažemo?
Seveda, izvolite.
Ljudje so se veliko pogovarjali o tej priložnosti, po spletu krožita posnetek in ustavljena fotografija, ki jo imamo tukaj na telefonu. Timi Max Elšnik je zadel vratnico, žoga je prišla do vas, vratarja ni bilo, bili pa so med vami in golom trije srbski branilci. Nam lahko opišete to situacijo, ki jo gledate? Bi kaj naredili drugače?
Čeprav se je najprej zdelo, da bo žoga končala pri Andražu Šporarju, in je prišla nekoliko nenadejano, sem jo sprejel zelo dobro. Težava je bila le v tem, da je bila izjemno blizu moje noge, težko je bilo prav zamahniti in pomeriti. Poskušal sem se nagniti čim bolj naprej, in ko takole gledam, se mi zdi, da sem vse naredil dobro v tistem položaju. Vseeno pa je žoga šla na žalost malo čez vrata. Le pikico sreče sem potreboval – pred mesecem dni, ko sem jo imel veliko, bi šla v gol. Žal, tako je to v nogometu. Sprijaznil sem se s tem, gremo naprej. Bo pa naslednja šla na pravo mesto.
Kakšen je bil odziv srbskih igralcev na igrišču po tej drami? Se je vse korektno končalo kljub močnim čustvom – tako kot se je korektno začelo in tako kot je bilo precej korektno med navijači?
V igri se je videlo, da so se stvari proti koncu nekoliko spremenile – začeli so precej provocirati, ko so videli, da nujno potrebujejo spremembo izida. Bilo je tudi nekaj neprimernega vedenja, a ne bom šel v podrobnosti. Tudi zato ne, ker so te stvari v nogometu povsem razumljive.
Je prednost, da ste tako mladi, da se ne spomnite – da se ne morete spomniti – leta 2000 in Charleroija, ko je Slovenija proti Jugoslaviji vodila s 3:0 in odigrala 3:3? Je prednost, da se je vam nekaj takega proti Srbom zgodilo prvič, mi pa nosimo s seboj dva takšna dogodka?
Verjetno res. (smeh) Najverjetneje je zame drugače kot za vas, ki se vam to zdaj ponavlja. No, saj to je res daleč in nihče seveda v naši ekipi ni tako star, da bi takrat že igral, a nekateri so seveda tisto doživeli kot navijači. Imam idejo: dajmo obrniti zadeve zdaj tako, da gremo mi iz te zgodbe v osmino finala in vam pomagamo s tem, kar vas starejše preganja, in to je to. (smeh)
Zagotovo, vsem pravim, da bomo v ZDA zraven! A tudi v torek ...
No, no, počasi s temi starejšimi. Šalo na stran, vi ste verjetno celo premladi za to, da bi se spomnili poletja 2010 in prav tako bolečega izpada Slovenije po tekmi proti Angliji v zadnjem krogu skupinskega dela svetovnega prvenstva v Južni Afriki?
Verjetno res. Bi se zlagal, če bi rekel, da se spomnim. Se pa seveda v ekipi pogovarjamo o teh stvareh in so mi seveda že nekajkrat povedali. Zanimivo, zelo zanimivo, a lahko še enkrat rečem, da sem pripravljen te zadeve preobrniti na začetku prihodnjega tedna.
Torej je to tekma, ki ste si jo postavili za svoj nov vrhunec reprezentančne kariere?
Zagotovo, morda ne samo reprezentančne. Res verjamem, da bomo presenetili in da bomo na koncu vsi skupaj zelo zadovoljni. Dve tekmi smo odigrali odlično, to bomo še bolje.
Si na kar občutno bolj oddaljeni lokaciji prav tako obetate dobro podporo slovenskih navijačev?
Da, potrebujemo še to, potrebujemo še to in prosimo za navijaški prispevek tudi na tej tekmi. In prepričan sem, da bo tako, kajti prepričan sem, da ljudje v nas še vedno verjamejo. Tudi nimajo razloga, da ne bi. Čeprav je daleč, jih bo gotovo prišlo ogromno. Se že veselim.
Ste v glavi mirni, potem ko ste pred začetkom Eura uredili klubski status oziroma sprejeli odločitev v zvezi s klubsko prihodnostjo?
Da, popolnoma. Če temu sploh lahko rečemo skrbi, so to sladke skrbi – vedno me vodi to prepričanje. Vse je rešeno, prepričan sem, da sem se odločil dobro, in ves moj fokus je že nekaj časa povsem pri reprezentanci in Euru.
Kako vam ustreza daljše bivanje s soigralci v reprezentančnem taboru, te drugačne zakonitosti in ritem velikega tekmovanja ter vaše tukajšnje baze – če gledava v smislu odnosov, ne toliko igrišča.
Super izkušnja, ki naj kar traja. Sijajno se razumemo, nekatere odnose med nami smo še izboljšali in okrepili, pa že prej je bilo v tem pogledu vse imenitno. Super je tale daljša izolacija, tale zelo posebna oblika umaknjenosti in bivanja.
Selektor je rekel, da bo na drugem in tretjem svojem velikem tekmovanju ta generacija počela še večje stvari – kako vidite to napoved?
Točno tako, kot je rekel. Tudi jaz vsem govorim to. Vsem govorim, da smo šele na začetku in da bodo šele v prihodnosti videli, kakšna ekipa bo to in kaj vse bo dosegla. Imamo super moštvo, veliko kakovosti, prihaja še nekaj odličnih igralcev, tako da gre še vedno za izgradnjo in se obetajo velike stvari.
Se ne glede na to, kaj bo v torek, čez dve leti obeta svetovno prvenstvo v Združenih državah Amerike?
Definitivno! To napovedujem vsem, to zdaj napovedujem vam in v to zelo verjamem. Lahko gre samo še na boljše, kajti pri tem, kar imamo, drugače ne more biti. S temi fanti, s tem moštvenim duhom. Ampak tudi v torek bo vse v redu, boste videli ...
