Njegova želja je bila, da bi Slovenija zakorakala proti velikim uspehom, pa četudi brez njega, ki je reprezentanci še želel pomagati, pa ga Tomaž Kavčič ni potreboval. So se pa čas in okoliščine vendarle zložile tako, da je bil zdaj pravi trenutek za držanje obljube. Namreč obljube, da bo, ko bo prišel pravi trenutek za spregovoriti, to storil v intervjuju za naš in vaš časopis. To je ta trenutek. In to je ta intervju. V njem pa – logično – omenjeno slovo, omenjeni Kavčič, pa tudi Kevin Kampl, Jan Oblak, njuna dejanja in razlogi zanje, Valter Birsa, Josip Iličić ter vse, kar je na tak ali drugačen način zaznamovalo zadnjih 12 mesecev slovenske izbrane vrste.
Poslovili ste se pred napol (ali celo še bolj) praznimi tribunami in v precej komornem ozračju. Verjetno ste pričakovali vse kaj drugega, potem ko ste reprezentanci dali dolga leta, zdravje in še kaj. Kako ste se počutili na zelenici Stožic?
Moja žeja je bila nekega dne odigrati poslovilno tekmo, tako čisto pravo. A kot gotovo veste, je nisem želel odigrati tedaj, temveč pozneje. Tudi čez več let, če mene vprašate. Ko bi se pač odločil sam oditi, kar se v tem primeru nisem, a k temu se bova gotovo vrnila. Tedaj, ko se je to pač zgodilo, ni bilo časa, ni bilo prostora, ni bilo primerne klime in primernega nasprotnika. Bila je pač tista dogovorjena prijateljska tekma proti Belorusiji, in ker je bila odločitev selektorja takšna, kakršna je bila, pač ni šlo drugače. Ta tekma je bila edina možnost, po svoji želji sem odigral pet minut in vesel sem, da sem imel to možnost. Seveda pa bi si še precej bolj želel, da bi bil stadion poln, da bi bila klima drugačna in da bi predvsem imel vpliv na to, kdaj bi se vse skupaj zgodilo. Tako pač nisem mogel narediti nič, vzel sem edino, kar je bilo na voljo.
Kot ste rekli, poslovili ste se tudi v trenutkih, ko se sploh niste želeli posloviti in ste za reprezentanco želeli igrati še naprej. Takrat ste to sprejeli zelo mirno, neverjetno korektno – kaj lahko o vsem skupaj poveste zdaj?
Niti za trenutek nisem skrival, kaj je moja odločitev, kaj je moja želja. Tudi sam sem seveda pri teh letih razmišljal o reprezentančni prihodnosti in se odločil, da želim igrati še naprej. Kar sem tudi jasno povedal tako tedanjemu selektorju Tomažu Kavčiču kot javno. Pred prvim zborom se je selektor odločil drugače, jaz pa sem to odločitev res sprejel drugače, kot bi jo kdo drug. Tak pač sem. Bil sem ponosen na svojih 15 let in nisem dovolil, da bi mi stvar, ki se mi je nepričakovano zgodila, vse to pokvarila. Obrnil sem na pozitivno, kolikor se je dalo, ostal sem zbran, osredotočil sem se na lepe spomine, se s ponosom poslovil in nisem dovolil, da bi se končalo s kakšno dramo.
Vas je na kakšni točki imelo, da bi vse skupaj nekam poslali, da se ne bi prikazali v Stožicah in da bi preprosto odšli? Se vam ni zdelo vse skupaj preveč ponižujoče, da bi požrli tako, kot ste?
Čutil sem marsikaj, to je jasno. Nisem pričakoval tega, kar se je zgodilo, in težko tudi rečem, zakaj se je zgodilo. To je res vprašanje za bivšega selektorja, če bo kdaj čisto konkretno odgovoril nanj. Jaz ne bom govoril o tem, kako so bili videti najini sestanki in kaj se je na njih dogajalo. Ni bilo lahko, sploh ker se mi je februarja zdelo, da moja odločitev pomeni nadaljevanje moje reprezentančne kariere, marca pa je bilo nato drugače. Bil sem jezen, seveda sem ...
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE SAMO V DANAŠNJI ŠTEVILKI TISKANE IZDAJE ŠPORTNEGA DNEVNIKA EKIPA SN, IN NA SPLETNI STRANI TRAFIKA24.SI!
