Morda veste, katero je najbolj obrabljeno vprašanje, ki po navadi resnično kaže na to, da se novinarju ne sanja, kaj bi vprašal sogovornika?
Ne, ne vem. Nimam pojma (smeh).
Gre za vprašanje 'Kako se počutite'. A naj je še tako obrabljeno in nedomiselno, vam ga bom vseeno zastavil. Septembra in oktobra ste bili videti tako potolčeni, da vas je to preprosto treba vprašati. Torej, kako se počutite?
Zdaj sem dobro, zdaj sem se sestavil, zdaj je vse tako, kot mora biti. Imate prav, septembra in oktobra nisem bil za nikamor, imel sem velike težave s tistim, kar se je zgodilo. Vem, da sem streljal naokrog s pogledom, in vem, da ste jo skupili tudi novinarji. Vi osebno, vaši kolegi, vsi. Zelo težko in zelo počasi sem prebavljal travmatičen dogodek, toda zdaj sem resnično v redu, pravzaprav se počutim krasno. Sem zelo motiviran, pred menoj sta najpomembnejši tekmi v moji karieri in veselim se vsake minute priprav ter še posebej obeh obračunov z Ukrajino. Zavedam se, kako težka naloga nas čaka in kako neugodni nasprotniki so Ukrajinci, toda upam, da se bodo stvari razpletle v našo korist.
Verjetno se zavedate, da besedo 'upam' uporabljate že nekaj časa in da pogosto ni šlo v skladu z načrti?
Zavedam se še bolje kot vi in še bolje kot kdorkoli drug. Kar nekajkrat se ni izšlo, od tega ne morem in nočem bežati. A tokrat se bo, v to verjamem. Naj se torej popravim: verjamem, ne upam.
Verjamete? Kako močno?
Zelo močno. Ful verjamem, kot se reče (smeh). Sem tako samozavesten, kot nisem bil še nikoli, in obkrožajo me soigralci, za katere velja enako. Ti dve tekmi hočem odigrati na izjemno visoki ravni in verjamem, da ju bomo odigrali vsi. Na precej višji kot v rednem delu kvalifikacij. Prepričan sem, da bomo od sebe dali vsaj 70 ali celo 80 odstotkov več, kot smo dajali na večini tekem rednega dela.
TISTO V BASLU ME JE UBILO, KOT SE REČE
Sliši se malce nenavadno.
Vem, da to ni prav, in vsekakor se v tem skriva ena od težav ter eden od razlogov, da nam na nekaterih tekmah ni šlo tako zelo dobro. A tako je pač bilo in tako pač je, nimamo kaj. S tem se bomo ukvarjali pred naslednjimi kvalifikacijami in skušali popraviti, zdaj pa je pomembno, da obračun z Ukrajino v nas vzbuja nekaj drugačnega in da boste videli povsem drugačno Slovenijo. O tem sem prepričan, o tem smo prepričani vsi. Ne morete si predstavljati, kako pozitivno vzdušje vlada med fanti in kako neskončno motivirani smo od prvega do zadnjega.
Igrati neposreden obračun na izpadanje je zagotovo nekaj povsem drugačnega kot seštevati točke in gole v skupini. Kako dojemate to razliko?
Ravno ta razlika je razlog za tistih 70 ali 80 odstotkov, s katerimi sem pljunil v lastno skledo. Nekako nismo uspeli vzpostaviti razmer, v katerih bi vse tekme rednega dela kvalifikacij igrali z enako intenzivnostjo. Očitno sta nam zbranost in motivacija nihali, kajti odigrali smo povsem drugače, ko je šlo za domačo tekmo z Anglijo ali za gostovanje v Švici. Sploh tekma v Baslu je najbolj spominjala na neposreden obračun in vsaj v večini smo jo odigrali najbolje. No, dokler se ni zgodilo tisto, kar se nam več ne sme zgoditi. Kar se ne sme zgoditi predvsem zdaj, ko v še večji meri igramo za biti ali ne biti in ko moramo v še večji meri iti na vse ali nič. Tokrat so stvari še bolj na nož, kajti morda smo prej na neki način ves čas vedeli, da imamo na voljo popravni izpit. Tokrat ga nimamo, tokrat bomo za morebitni neuspeh morali dokončno odgovarjati. Pustiti moramo dober vtis, to je naša osnovna naloga, po možnosti pa se ob tem tudi uvrstiti na Euro.
Že prej, ko sva se pogovarjala o vaši slabi volji, ste govorili o »tistem«. Zdaj je idealno izhodišče, da se tega dotakneva. V Švici ste vodili 2:0, v nekaj minutah ste zmago za odhod na evropsko prvenstvo spremenili v poraz in to vas je osebno zelo prizadelo, kajneda?
Poglejte, o tem do zdaj nisem govoril. Nisem mogel, preveč me je potolklo. Ubilo me je, kot se reče. Tako v nadaljevanju septembrskega zbora kot nato oktobra sem se vlekel kot megla, imel sem sklonjeno glavo, nisem govoril z novinarji, čeprav s tem v normalnih okoliščinah nikoli nimam težav. Šlo mi je na jok, bilo mi je slabo, oboje skupaj. Sem pač takšen, da me je dogodek v Baslu verjetno prizadel še bolj kot koga drugega. V glavi se mi je dogajalo vse mogoče, tega sploh ne znam opisati. Ure po tekmi so tekle v nekakšnem počasnem posnetku, nato nisem spal, naslednji dan pa je bilo še huje. Vsi so me spraševali, zakaj se je zgodilo, zakaj nismo zdržali, zakaj nismo zmogli. Kaj naj odgovorim na to? Kako naj povem, da sem hotel narediti vse, da bi zadržali prednost, a se je preprosto sprožil plaz, ki mi je pred očmi podiral vse zgrajeno. Hotel sem, hoteli smo, želeli smo na vsak način. Toda včasih se zgodi tekma, na kateri je 2:0 najhujši mogoči rezultat. Ne znam tega razložiti, toda ko so Švicarji dosegli prvi zadetek, je bilo takoj videti, da bodo še drugega. Nato pa …
Legendarni Miroslav Blažević je dejal, da v takih primerih tretji gol pade sam.
In seveda je imel prav, Ćiro je imel še kako prav. Čeprav se to sliši grozno, je bilo tretjega mogoče pričakovati. Verjetno ste ga čakali mi in v določenem pogledu smo ga na žalost čakali tudi mi.
PRILOŽNOST, ENAJSTMETROVKA IN POŠILJANJE V P. M.
A vendar je imela zgodba še eno zanko, ki vas je zagotovo spravila v še slabšo voljo?
Seveda me je, kaj pa drugega. Zagotovo bi tudi vas …
Govoriva seveda o tem, da se je vaša ekipa odzvala na izenačenje na 2:2, krenila v napad in si priigrala izjemno priložnost. Vašo priložnost.
To me je še bolj šokiralo, to me je še bolj potrlo, to me je še bolj …, mah, zdaj bi začel uporabljati grde besede. Bil sem v idealnem položaju, žogo sem imel na nogi in s tem sem verjetno imel na nogi tudi evropsko prvenstvo. Toda zgrešil sem, kaj naj rečem. Hotel sem najbolje, želel sem doseči zadetek za to reprezentanco in to državo, a mi ni uspelo, in to me je nato ves čas preganjalo. Pravzaprav me preganja še vedno, a sem se naučil s tem živeti in čustva usmeriti v motivacijo za tekmi z Ukrajino. Lahko bi rekel, da žoga ni hotela v mrežo, toda verjetno je dejstvo, da sem napako naredil jaz, da sem preprosto meril premalo natančno. Potem pa je tu še …
Verjetno mislite na to, da je bil, preden je žoga prišla do vas, nad Kevinom Kamplom storjen prekršek? Prekršek za enajstmetrovko, ki je sodnik ni dosodil, a jo v drugačnih okoliščinah morda bi?
Seveda mislim na to in seveda sem tudi o tem ogromno razmišljal. Je prav, da sem streljal? Ne vem. Kolikor je meni znano, v podobnih primerih ne bi smelo biti prednosti in bi sodnik, če želi dosoditi enajstmetrovko, moral zapiskati v vsakem primeru. Imel sem zelo malo časa, pa tudi nisem mogel natanko vedeti, kaj se je zgodilo. Ocenil sem, da bo najbolje, če dosežem zadetek, pa tudi če sodnik vmes zapiska in prekine igro. Nato pa ga nisem dosegel, enajstmetrovke nismo dobili in seveda sem si v naslednjih dneh in tednih ogledoval posnetek ter si razbijal glavo. Razmišljal sem, se spraševal, ali sem ravnal pravilno, in si zraven postavil še celo kopico drugačnih vprašanj. Ali ljudje vedo, da sem hotel najbolje? Ali mi zamerijo? Ali se zavedajo, da bi za to reprezentanco dal vse?
Videti je, da ste z razmišljanjem resnično odšli zelo daleč.
Šel sem tako daleč, da sem se priložnosti v Švici spomnil vsakokrat, ko sem z vsaj približno podobnega položaja udaril proti gol. V reprezentanci ali v klubu, na tekmi, na treningu ali na ogrevanju. In kadarkoli sem, pa četudi je šlo za najbolj lahkoten trening, zadel mrežo, sem se nekam poslal. Kaj nekam, poslal sem se v tri p. m., nima smisla olepševati. »Kurta, zakaj nisi tega naredil v Švici,« sem si rekel in ob tem vedno dodal še kakšno sočno kletvico na lasten račun.
Videti pa je tudi, da vam vse skupaj veliko pomeni.
Pomeni mi ogromno. Razmišljal sem celo o tem, da upam, da ljudje znajo prepoznati mojo željo, moje prizadevanje. Da ne mislijo, da ne dajem od sebe vsega. Da ne mislijo, da prihajam v reprezentanco na počitek, na za*ebancijo. Tudi to me je preganjalo, tudi take misli so me mučile. Zato hočem, da ljudje vedo, da sem v Švici hotel najbolje in da vedno hočem najbolje. Obožujem igranje za ta grb (stisne grb na majici v pest, op. p.) in nastopanje za reprezentanco mi pomeni več kot karkoli. Sem fant bosanskih korenin, to zagotovo vsi dobro veste. Toda ta fant bosanskih korenin bi za slovenski grb naredil vse. Slovenija mi je dala vse in jaz bom za Slovenijo naredil vse. Vedno. Je pa nogomet pač takšen, da to včasih ni videti na prvi pogled, včasih se stvari preprosto ne izidejo.
Smo zdaj dobili pravo mešanico puščanja preteklosti za seboj in novih motivov, česar oktobra še ni bilo? Če se vrneva na začetek, se zdi, da je tako?
Do oktobrskih tekem preprosto nismo mogli pustiti vsega za seboj, in to se je zagotovo poznalo. Sploh ker se nismo mogli dovolj motivirati, saj je bilo bolj kot ne jasno, da se ne more nič spremeniti. Realno nismo mogli na drugo mesto, nismo mogli pasti na četrto in v takih okoliščinah je bilo težko igrati. Ne sodite nas po tem, zdaj bo drugače. Zdaj smo preprosto morali pustiti za seboj in verjamem, da smo uspeli. Bilo je težko, bilo je prekleto težko, preganjalo nas je, to še enkrat poudarjam. A res verjamem, da smo zdaj povsem stopili v novo zgodbo in da smo osredotočeni le nanjo. Le kako ne bi bili, ko pa sta pod črto ostali le ti dve tekmi in ti dve tekmi prinašata evropsko prvenstvo.
TRENER JE REKEL, NAJ SE NE VRNEM BREZ EURA
Pred tema tekmama je precej članov slovenske reprezentance v izjemni formi. Žal smo ostali brez Roberta Berića, toda v udarni enajsterici je kopica posameznikov, ki s svojo aktualno podobo obetajo ogromno.
Zelo mi je žal za Roberta, verjetno ni treba posebej poudarjati, kako zelo prav bi nam utegnil priti na teh dveh tekmah. Vsekakor pa drži, da so mnogi moji soigralci v vrhunski formi, in na tej individualni ravni smo v zadnjem letu ali dveh naredili velikanski korak naprej. Spomnite se, da smo na začetku kvalifikacij iskali enega samega, ki bi bil zares razpoložen, zdaj pa jih je res veliko. Če bomo zdaj vsi držali skupaj in če bomo iz teh odličnih posameznikov sestavili odlično ekipo, bomo nasprotnik, ki bo Ukrajincem povzročil zelo veliko težav.
Kako dobro poznate ukrajinsko ekipo?
Vsaj toliko, da sem ob nedeljskem spremljanju tekme Sevilla – Real želel zamenjati kanal (smeh). Morda bi bilo bolje, glede na to, kako dobro je igral Jevhen Konopljanka (smeh). Šalim se, toda ker je v vsaki šali nekaj resnice, je treba vedeti, da gre za izjemnega nogometaša, ki je v fantastični formi in na katerega bomo morali biti izjemno pozorni. Nikakor pa ni edina ukrajinska nevarnost. Gre za odlično ekipo, ki je v rednem delu kvalifikacij pokazala kopico odličnih predstav in ki jo je treba vzeti skrajno resno. Če bomo odigrali tako, kot znamo, zmoremo in nameravamo, bo podoba ukrajinske ekipe odvisna od nas in verjamem, da ne bo dobra oziroma da bo naša boljša.
Torej se bomo prihodnji teden ukvarjali z rezervacijami hotelov v Franciji?
Moj klubski trener Edy Reja je rezervacijo menda že naredil. Tako za hotel kot za letalo.
Kako, prosim?
Tako pravi. Preden sem odšel iz Bergama proti Sloveniji, me je ustavil in nagovoril. Čeprav gre za sina slovenskih staršev, po navadi govoriva italijansko, toda tokrat se je pripravil in mi povedal v našem jeziku. Dejal je, da že ima rezervirano letalsko vozovnico za pot v Francijo in da je že rezerviral hotel tam, saj si želi tam spremljati nastope izbrane vrste domovine svojih prednikov ter zanjo navijati. Zabrusil mi je, naj se ne vrnem brez slovenske uvrstitve na Euro.
Kolikor vas poznamo, ste si zagotovo hitro izmislili primeren odgovor.
Rekel sem mu, da mu bom uresničil željo, a mi mora v zameno v primeru uvrstitve na evropsko prvenstvo dati prost ves preostanek tedna, kakih pet dni. Ni bil najbolj navdušen, kajti seveda me takoj pričakuje na treningih in Atalanta bo že kmalu imela novo tekmo, a seveda sem se tako ali tako šalil.
Pet prostih dni za slavje je verjetno res pretirano, verjetno pa si znate predstavljati, kako bi se počutili v primeru uspeha, v primeru uvrstitve na Euro?
Ne, v resnici si ne znam. Spomnim se delirija slovenskih nogometašev v kijevskem snegu pred šestnajstimi leti, spomnim se njihovih oči. Same ekme se sicer ne spominjam, a dobro sem si zapomnil sneg in še bolje sem si zapomnil čustva. Ob tem pa se sprašujem, kako bi se počutil jaz. Morda me celo res ne bi bilo pet dni nazaj v Bergamo. Da je en fant iz Kanižarice prišel do dresa slovenske reprezentance in do igranja v serie A, se mi že zdi preveč, da bi sploh lahko kadarkoli dojel. Če bi se ta fant uvrstil na evropsko prvenstvo pa … Nimam pojma, kaj bi se mi zgodilo v glavi, nimam pojma, kaj bi se dogajalo z mojimi čustvi. Bomo videli prihodnji teden …
