Skromen, preprost, predvsem pa izjemno požrtvovalen. Pa hiter. Ekstremno hiter. Takšen je bil Turbo Rudi na zelenici, Srečko Katanec pa ga je kljub temu, da kot napadalec ni zabijal kaj prida golov, zelo cenil. Brez njega in njegovega umazanega dela, ki ga je opravil na vsaki tekmi in zaradi katerega so lahko drugi nogometaši prišli do izraza, si slovenski selektor ni znal predstavljati reprezentance. Zmeraj je dal vse od sebe, in to ga je na koncu nagradilo.
Ko so že vsi mislili, da je tresenje mreže vsaj v reprezentančnem dresu zanj prekleto in da gola ne bo dosegel, pa če bo odigral 200 reprezentančnih tekem, se je v njegovem 53. nastopu za Slovenijo le zgodilo. Rudonja je z diagonalnim strelom premagal Bogdana Lobonta in državico na sončni strani Alp vrgel v ekstazo. "Contra, Contra, ko te je*e, Rudi boljši je od tebe," so se na ves glas drli slovenski navijači, Rudonja pa je številne napeve, ki so ga na ves glas hvalili, seveda z veseljem poslušal. Zadovoljen, presrečen, ker so se trdo delo, litri prelitega znoja in vsa odrekanja končno obrestovali tudi njemu osebno.
MOTIV + SAMOZAVEST + NAVIJAČI
A zmagoslavje nad Romuni in uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južno Korejo in na Japonsko je bil drugi vrhunec v Rudonjevi karieri, prvi je, kot rečeno, prišel dve leti prej. "Še vedno se živo spomnim obeh tekem z Ukrajino. In nepopisnega veselja po zmagoslavju nad favoriziranimi nasprotniki. Takrat smo bili izjemno motivirani, odločeni, da nam uspe, lačni uspeha. Od prvega trenutka smo verjeli, da lahko premagamo Ukrajince. Tega ne govorim kar tako, kot floskulo, temveč smo resnično verjeli, da je prišel naš čas. Da bomo zmagali. Bili smo neverjetno samozavestni, igrali smo odlično, porazov skoraj nismo poznali. Nosili so nas navijači in dobri rezultati. Mislim, da je bila ključna formula za uspeh motiv plus samozavest plus navijači," nam je že takoj na začetku z zanosom razlagal Rudonja in na kratko opisal tudi dogajanje na prvi tekmi: "Prisotna so bila velikanska nihanja. Začeli smo zelo slabo, kar pa mislim, da je normalno. Prisotna je bila trema, morda celo preveliko spoštovanje do tekmeca. Potem je prišel še tisti fantastični gol Ševčenka, ki ga ne bi obranil noben vratar na svetu … Toda kljub temu, da nam ni šlo, da smo bili v zaostanku, sem verjel, da bomo rezultat obrnili. Pravzaprav sem vedel. Zahović je dosegel izenačujoč zadetek, Aćimović pa nam je s 50 metrov priigral zmago. Nekateri so govorili o sreči. Da, seveda je bila sreča. Toda zakaj smo jo imeli? Kar tako? Nikakor ne. Srečo moraš izzvati. Ta dan smo si jo zaslužili. Zaradi našega pristopa, odnosa, borbenosti, filozofije. Zaradi vsega tega."
TEŽKO JE BILO SPLOH ZADETI
Že prva tekma za Bežigradom je bila kultna, toda povratna v Kijevu je bila še za odtenek bolj. Jasno, predvsem zato, ker si je Slovenija prav na njej zagotovila nastop na prvem velikem tekmovanju. Zasneženi olimpijski stadion, napol regularni pogoji, bela žoga, ki se skoraj ni videla, sodnik, na katerega je bila jezna celotna država – in ki se je linča rešil samo zato, ker se je Slovenija uvrstila na Euro –, zaostanek z 0:1 in nato zadetek Pavlina.
MLADEN RUDONJA
Rojen: 26. 7. 1971 (v Kopru)
Reprezentanca: med letoma 1994 in 2003
Nastopov: 65
Zadetkov: 1
Po strelu Rudonje in gneči v kazenskem prostoru Ukrajincev. "Na voljo smo imeli prosti strel. Zahović je zadel živi zid, žoga je prišla do mene, poskusil sem s strelom s svojo slabšo, levo nogo. Razmere so bile zelo težke, zaradi snega je bilo zelo težko žogo sploh zadeti. Nekako sem želel zadeti dolgi kot, v gneči pa je potem Pavlin podstavil nogo, spremenil smer in dosegel gol. Za eksplozijo navdušenja in uvrstitev na Euro," se je še naprej nostalgično dvoboja pred 16 leti spominjal Rudonja in postregel s še eno zanimivostjo: "Tekma v Ukrajini je bila zelo specifična. Tako ali tako so nas Ukrajinci podcenjevali, toda tudi potem ko so izgubili na prvi tekmi, se niso spremenili. Še naprej so bili prepričani, da ne bodo imeli težav z nami. V medijih so govorili, da se bodo zlahka uvrstili naprej. To pa v nogometu ne gre. Podcenjevalni odnos se ti po navadi maščuje in tudi Ukrajincem se je."
TOKRAT PODCENJEVANJA NE BO
Prav v odnosu Ukrajincev do naše reprezentance nekdanji hitronogi nogometaš vidi največjo razliko med to tekmo in tisto pred 16 leti. "Takrat so bili Ukrajinci veliki favoriti. Nekako so bile možnosti 80:20 v njihovo korist. Mi smo bili avtsajderji, uspel nam je velik podvig. Zaradi vsega, kar sem prej naštel. Prepričan pa sem, da je res veliko na končni razplet vplivalo ukrajinsko podcenjevanje. Tokrat tega zagotovo ne bo, o tem sem prepričan. Tokrat bodo Ukrajinci veliko bolj previdni, nikakor ne bodo prepotentni, prepričani ste lahko, da bodo naši reprezentanci izkazali zasluženo spoštovanje," je povedal Rudonja in dodal: "Danes je tudi položaj pred tekmo povsem drugačen. Danes so možnosti na tekmi med Slovenijo in Ukrajino 50:50. To veliko pomeni, daleč smo prišli. Mislim, da smo lahko kar optimistični in da imamo velike možnosti, da se uvrstimo na Euro. Na teh dveh tekmah bodo odločali detajli. Dnevna forma, morda kakšna individualna poteza …"
INDIVIDUALNO TAKRATNA, KOLEKTIVNO ZDAJŠNJA
Vzdušje pred tekmo tega desetletja se počasi dviguje, Slovenijo še ne trese nogometna mrzlica, toda z vsakim dnevom se zanimanje javnosti za obračun z vzhodnjaki veča. Mnogi so prepričani, da ima Slovenija zares odlične možnosti, da se še drugič v svoji zgodovini uvrsti na evropsko prvenstvo, še zlasti ker se zdi, da Ukrajinci, ko pridejo v dodatne kvalifikacije, preprosto zmrznejo. Do zdaj so v njih nastopili petkrat in vsakič izpadli. V nasprotju s Slovenijo, ki se je po dodatnih kvalifikacijah trikrat uvrstila na veliko tekmovanje, samo enkrat pa je izpadla.
"Tradicija je vsekakor na naši strani. Bodite prepričani, da ta podatek na Ukrajince zelo negativno vpliva. Medtem ko smo mi 75-odstotni v dodatnih kvalifikacijah, je njihova uspešnost nična. In to se nehote zavleče v misli vseh akterjev. Kar zadeva torej to, smo mi v veliki prednosti pred njimi. Njihova prednost oziroma ena stvar, ki me skrbi, je pa dejstvo, da nas ne bodo podcenjevali, tako da te prednosti v primerjavi z zgodovino ne bomo imeli," je poudaril Rudonja, ki je primerjal tudi obe ukrajinski reprezentanci: "Takratna ukrajinska izbrana vrsta je imela več odličnih posameznikov. Individualno so bili bolj kakovostni. Že če vzamemo za primer Ševčenka in Rebrova, takšnih nogometašev ta generacija nima. Ima pa tokratna reprezentanca eno veliko prednost, in sicer je veliko močnejša kot kolektiv. Kot celota so videti veliko boljše, bolje funkcionirajo. Toda res se nam jih ni treba bati. Mislim, da smo mi v teh kvalifikacijah dozoreli. Na nekaterih tekmah smo dokazali, da znamo igrati. Če na koncu potegnemo črto, smo bili kar uspešni, imamo odlično ekipo, selektorja, ki zna reprezentanco popeljati na veliko tekmovanje. Jaz sem zares zelo optimističen. Pravzaprav pa komaj čakam obe tekmi. Po teh dveh dvobojih se lahko začnemo pripravljati na evropsko prvenstvo. Nogomet bo doživel še večji bum, z otroki bomo zbirali slikice … Odlično bo!"
MOŽJE IN FANTJE
Štiriinštiridesetletni Koprčan ni želel delati prevelikih primerjav med svojo generacijo in zdajšnjo, vseeno pa je s svojim razmišljanjem nekako zadel žebljico na glavico. "Težko, skoraj nemogoče je primerjati obe ekipi, ker se je vse tako zelo spremenilo. Ne samo v nogometu, celotna družba je drugačna. Mi smo bili 'uličarji'. Izoblikovali smo se, tako nogometno kot osebnostno, na ulici. Ulica ima svoj čar, nauči te takšnih stvari, ki te jih nič drugega ne more naučiti. Ves čas smo se borili, dajali in sprejemali smo udarce. To so bili drugačni časi. Mi smo bili navajeni, da smo morali vleči nogometni voz naprej. Bili smo pionirji, če se lahko tako izrazim. Da so nas začeli spoštovati, ceniti, smo morali pretrpeti marsikaj in šele z našim uspehom smo nogomet nekako postavili na slovenski športni zemljevid. Šele takrat je dobila najlepša igra na svetu v Sloveniji položaj, ki si ga zasluži," je iskreno razpredal Rudonja in pristavil: "Današnja generacija živi v drugačnih okoliščinah. Ni jim tako težko, kot je bilo nam. Morda so malce bolj razvajeni, nimajo tako trde kože. Kar je normalno, kajti tudi družba se je spremenila ravno v tej smeri. Imajo pa ti fantje drugačne kvalitete, navade. Ki so pozitivne, da ne bo pomote. Zato je težko vse skupaj primerjati. Mislim, da je težje graditi iz nič, tako kot smo to morali storiti mi, kot pa nadgraditi nekaj že narejenega. Čeprav tudi to ni lahka naloga. Saj veste, kako pravijo, težko je priti na vrh in še težje na njem ostati."
Z avtom tekmoval s prijatelji na letalu in zmagal
Generacija, ki je Sloveniji priigrala prvi dve uvrstitvi na velika tekmovanja (EP 2000 na Nizozemskem in v Belgiji in SP 2002 v Južni Koreji in na Japonskem), je bila polna "fakinov", "falotov" ali kakorkoli jih želite poimenovati. Pozitivnih, seveda. Prvi vojaki Srečka Katanca se niso bali nikogar, prepričani so bili o svojih sposobnostih, vse to pa so dokazovali na zelenici. Pa tudi drugje. O Zahoviću, Pavlinu, Aćimoviću, Kariću, Rudonji in preostalih krožijo številne zgodbe, ki so nekako prešle v urbane legende. Ena izmed njih pravi tudi, da je Turbo Rudi s svojimi prijatelji, ko je igral v Belgiji (bil je član Sint-Truidenseja), stavil, da lahko z avtom pred njimi pride iz Belgije v Ljubljano. Edini pogoj je bil, da je moralo letalsko potovanje prijateljev potekati v ustaljenih časovnih okvirih (pravočasen prihod, pravočasna prijava itd.). "Res je," nam je vse skupaj potrdil Rudonja in v smehu dodal: "Ampak saj to ni nič takšnega. Da prideš na letališče, se prijaviš, odložiš prtljago in potem še letiš iz Belgije v Ljubljano, traja od 8 do 9 ur, nekako podoben čas potrebuješ z avtom na tej relaciji. Pa smo stavili, da lahko jaz prej pridem v Ljubljano. Ko so se oni odpravili na letališče, sem se jaz usedel v avto, potem pa 'gasa'. Seveda sem jih prehitel."
Nekdanji slovenski reprezentant, ki je v dresu Slovenije zbral 65 nastopov, je razkril tudi, zakaj je bila njegova generacija tako zelo uspešna. "Imeli smo svoj cilj, ki smo mu slepo sledili. Točno smo vedeli, kdo kaj dela, kdo je glavni, kdo trener … Vse se je zložilo, naredili smo popoln mozaik. Seveda smo imeli različne karakterje, vsak je v reprezentanco prinesel nekaj svojega, a najpomembnejše je bilo, da smo vse to uspeli vpeti v fantastično celoto. In to morajo storiti tudi zdajšnji reprezentanti," je prepričan Rudonja, ki je za konec dodal: "Mi smo bili možje, oni so za zdaj morda še fantje, ki morajo dokončno odrasti. Ti dve tekmi z Ukrajino bosta pokazali, ali so že odrasli, ali so postali možje. Vedeti je treba, da bo ta tekma za zmeraj šla v zgodovino, nikdar ne bo pozabljena. V prvi vrsti je ne bodo pozabili nogometaši. Na njih pa je, da naredijo spomine izjemno prijetne ali neprijetne. Zavedajo se, kaj je na kocki. Imajo odlično priložnost, da dokažejo, da so že postali možje. Verjamem, da jim bo uspelo."
