Zlasti v teh dneh, v pričakovanju prihajajočih dodatnih kvalifikacij, ko bo na nasprotni strani znova Ukrajina, so spomini na takratne dogodke zelo živi. Na snežno pravljico v Kijevu, ki jo je z izenačujočim golom za zgodovinsko uvrstitev na Euro 2000 na Nizozemskem in v Belgiji zaznamoval Miran Pavlin.
Od nepozabnih trenutkov po uvrstitvi slovenske izbrane vrste je minilo 16 let. Od evforije, ki je zajela sončno stran Alp že v pričakovanju dodatnih kvalifikacijskih obračunov z Ukrajino in se nato zgolj stopnjevala. Do vrhunca eksplozije navdušenja, ki se je zgodila v večernih urah 17. novembra 1999. Danes je stanje duha v naši državi nekoliko drugačno. "Prepričan sem, da se bo vzdušje tudi zdaj kljub ne preveč prepričljivim kvalifikacijam stopnjevalo, da se bo počasi začela evforija, ob kateri bodo igralci začutili močno podporo. Začutili bodo, da vsa država diha z njimi, da imajo spoštovanje, na ta način bodo dobili še dodaten motiv in zagon za velik dosežek. Da kakovost imamo, pa tako ali tako ni vprašanje. Ta je neizpodbitna," pravi Miran Pavlin, ki naši izbrani vrsti pripisuje lepe možnosti za napredovanje na zaključni turnir v Franciji.
Miran Pavlin bo za vedno ostal z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega nogometa, z njegovim golom v Kijevu se je reprezentanca uvrstila na prvo veliko tekmovanje.
Tudi po zaslugi gola v ukrajinski prestolnici je po Euru 2000 prestopil k Portu, kjer je sodeloval s kontroverznim strokovnjakom Josejem Mourinhem.
Po koncu kariere je ostal v nogometu in danes deluje v Ljudskem vrtu, kjer je najtesnejši sodelavec športnega direktorja Zlatka Zahovića.
MISLIM, DA SMO CELO FAVORITI
"Menim, da so možnosti izenačene. 50:50! Še več! Mislim, da smo celo favoriti." Takšno razmišljanje se marsikomu zdi predrzno. "Čemu? Kje pa igrajo ukrajinski reprezentanti, da bi se jih morali bati, da bi jih morali pretirano spoštovati? Jevhen Konopljanka, ki je zares izjemen igralec, je v Sevilli in to je bolj ali manj vse, kar zadeva zveneče klube iz tujine. Na drugi strani pa poglejte, kje vse igrajo naši fantje. Atletico Madrid, Inter, Fiorentina, Bayer Leverkusen ... Kdaj se bomo potemtakem počutili močne, če se ne bomo v takšnem položaju," meni nekdanji odlični vezist in poudarja: "Poleg tega nikakor ne smemo zanemariti, da smo bili v dozdajšnjih štirih dodatnih kvalifikacijah že trikrat uspešni. Ustrezajo nam, očitno se jih znamo lotiti, tekmeci pač ne, v petih poskusih jim ni uspelo niti enkrat."
V UKRAJINCE SE JE NASELIL STRAH
Ampak po zakonu velikih številk je jasno, da jim enkrat preprosto mora uspeti, mar ne? "Jaz razmišljam drugače. Tudi tradicija nekaj pomeni in vsaj v podzavest Ukrajincev se je zagotovo naselil strah, da so dodatne kvalifikacije za njih morda prevelik zalogaj. Naša miselnost je drugačna. Vemo, da znamo in zmoremo, najpomembnejše pa je, da imamo boljše igralce," je odvrnil Miran Pavlin in pristavil: "Prav tako ne pozabite, da je povratna tekma v Mariboru. V Ljudskem vrtu smo v preteklosti zmagali tudi na takšnih, na katerih si po prikazanem morda tega ne bi zaslužili. Spomnite se samo uspeha proti Švici, ki smo jo premagali z izidom 1:0. Že če ne bi izgubili, bi to z malce pretiravanja mejilo na čudež, a smo osvojili ves izkupiček. Kaj takega je mogoče le pod Kalvarijo in je bilo mogoče za Bežigradom, ki medtem žal še naprej propada."
GREMO NA EVROPSKO PRVENSTVO
Potemtakem ni niti najmanjšega dvoma, da bo slovenska izbrana vrsta prihodnje leto tekmovala na zaključnem turnirju v Franciji. "Gremo na evropsko prvenstvo. Absolutno! Moramo biti pozitivni. Če ne bomo, nam ne bo uspelo. Ni se nam treba vedno sprijazniti s podrejenim položajem, enkrat moramo sprejeti tudi drugačno vlogo. Vlogo favorita. Glava je v športu nadvse pomembna, imeti moramo zmagovalno miselnost. In ne gre za lažno samozavest, ampak imamo za vse to argumente. Preprosto imamo dobro, kakovostno reprezentanco. Dovolj je podcenjevanja lastnih sposobnosti. Imamo igralce, ki so zmožni velikega dosežka."
Kakšen pa je danes spomin na obe tekmi z Ukrajinci pred 16 leti? "Uf, takrat so imeli zares zelo močno reprezentanco. Dovolj je omeniti Ševčenka in Rebrova, ki sta bila vrhunski razred, takšnih igralcev Ukrajinci danes nimajo. Sicer pa je dejstvo, da smo kot ekipa v kvalifikacijah iz tekme v tekmo rasli. Kar zadeva mene, lahko povem, da sem vso kariero delal za to, da bi dočakal takšno priložnost, ki te lahko izstreli med zvezde. Vsi skupaj smo garali, da bi bili lahko dobri."
PRVA JE BILA ZELO ČUDNA
Prva tekma za Bežigradom se je končala s slovensko zmago 2:1. "Blago rečeno, je bila čudna. V prvem polčasu nismo bili dobri in se po golu izjemnega Ševčenka znašli v zaostanku. Nadaljevanje je bilo veliko boljše, odlično. Odzvali smo se, kot je bilo treba, nakar se je po Zahovićevem izenačenju zgodil Aćimovićev gol ... In tako smo zmagali," se je nasmejal Miran Pavlin in se v nadaljevanju dotaknil nepozabnega Kijeva.
Zasnežene ukrajinske prestolnice in tudi nemškega sodnika Bernda Heynemanna, o katerem smo imeli veliko povedati. Predvsem zaradi dosojene najstrožje kazni v 68. minuti, iz katere je Rebrov zadel za domače vodstvo: "Takrat sem igral v Nemčiji in seveda sva se pogosto srečevala, na neki način sva se poznala. Povrhu prihaja iz Dresdna, kjer sem branil barve Dynama. In da, med tekmo sva precej komunicirala. Priznam, da tudi na neprimeren način. Ne le zaradi enajstmetrovke Ukrajincem, ampak tudi zaradi nedosojenega prekrška za najstrožjo kazen nad Zlatkom Zahovićem v prvem polčasu. Na sodnika sem bil res zelo jezen. Tudi zato, ker je takrat spadal med najboljše v Evropi, in nisem mogel verjeti, da se mu lahko dogajajo takšne napake. Vsi smo vedeli, da zna soditi odlično, a je po drugi strani prav tako res, da bi lahko delivci pravice zaradi nedovoljenega položaja razveljavili tudi naš gol. Samo spomnite se, kje je stal Đoni Novak ..."
VEDEL SEM, DA BO PRIŠEL
Zgodilo se je v 76. minuti. Kako se tega trenutka spominja strelec? "Rudonja je poskusil s strelom z leve strani, z levo nogo mu to ni najbolje uspelo. Ko je prišla žoga v kazenski prostor, sem se odzval in jo preusmeril v mrežo. Dočakal sem trenutek, ki me je nagradil za ves vloženi trud, za garanje. Za vsa odrekanja zaradi nogometa v desetletju pred tem. Vedel sem, da bo prišel, moral je priti. Ker vedno pride. Če v svoje delo vložiš vse in še več, te žoga nagradi. Prej ali slej, ko te izda, pa je konec. Treba je delati, delati in še enkrat delati, kar vedno znova poudarjam tudi vsem mlajšim igralcem. Občutki po doseženem golu so bili razumljivo izjemni, težko jih je opisati, kar ni floskula, toda hitro smo se začeli zavedati, da posel še ni končan. Da nas čaka še peklenskih petnajst minut, ki jih moramo zdržati. Metali smo se na glavo, trpeli, a se je na koncu izplačalo, po zadnjem sodniškem žvižgu so na dan udarila čustva, tudi solz ni manjkalo. Uspelo nam je, kar smo si tako zelo želeli," je pripovedoval Miran Pavlin, v njegovem glasu je bilo zaznati vzhičenost.
ZARADI ZAPOSTAVLJENOSTI ŠE MOČNEJŠI
Med drugim zato, ker je takratna generacija orala ledino pri pridobivanju domovinske pravice nogometa v naši državi. "Da, dejstvo je, da smo bili tudi v Sloveniji malce zapostavljeni. Sam denimo niti po naključju nisem mogel pridobiti statusa športnika, mnogi drugi so ga dobivali. Nismo bili dovolj cenjeni, ni bilo čutiti pravšnjega spoštovanja, a morda smo ravno zaradi tega postali še bolj trdoživi, še bolj ambiciozni in močnejši karakterji. Vse to nam je v naših karierah zagotovo pomagalo."
S POSNETKOM GOLE BOLJŠE VOLJE
Po zmagi v Kijevu je bila Slovenija na nogah, ozračje po vrnitvi iz Ukrajine je bilo kljub vsemu fantastično. "Prvič je vedno nekaj posebnega. Tudi v primeru uvrstitve na veliko tekmovanje. Res je bilo vsesplošno veselje, takrat smo zelo uživali," je dejal Miran Pavlin.
Zanimalo nas je, kako pogosto je do zdaj videl posnetek svojega gola. "V prvih letih po tekmi sem si ga ogledal kar pogosto. Ko sem bil slabše volje, ko sem bil morda v krizi, me je vedno znova spravil v boljšo voljo, v zadnjem času, po žrebu dodatnih kvalifikacij, pa ga je tako ali tako težko spregledati."
Tekmo je na televiziji komentiral Igor E. Bergant, ki je strelca zlatega gola preimenoval v Mirau Palins (ali nekaj podobnega). "Tudi nezmotljivi se zmotijo, kajne, čeprav imam lep slovenski priimek. Motiti se je človeško," se je nasmejal nekdanji odlični vezist.
