Dokončno smo dobili dva čuvaja mreže najvišjega svetovnega razreda, s tem pa na eni strani skorajda neverjetno varnost in na drugi strani ogromno neprijetnosti, ki jo je – pa naj smo pripravljeni priznati ali ne – mogoče čutiti na vsakem koraku.
Pravzaprav je bilo jasno, še preden je Jan Oblak zablestel v dresu lizbonske Benfice. Celo kristalno jasno je bilo, da nas taka ali drugačna odsotnost Samirja Handanovića na katerikoli tekmi slovenske izbrane vrste preprosto ne more skrbeti in da nas iz spoštovanja do razkošnega talenta mladega Škofjeločana niti ne sme. Ta občutek je hitro postal dejstvo, to dejstvo pa je z mladeničevo izjemno sezono v portugalski prestolnici in dodatno z rekordnim prestopom k madridskemu Atleticu hitro – pravzaprav z velikanskimi koraki – pridobivalo na neizpodbitnosti. A hkrati je na drugi strani enačbe enako hitro oziroma z enako velikanskimi koraki naraščalo nekaj drugega.
Sprva občutek in nato neizpodbitnost dejstva, da je Oblaka doletela velikanska smola, zaradi katere se kot reprezentančni vratar ne bo mogel razvijati na način, na kakršnega se celo manj nadarjeni golmani razvijajo celo v večjih in razvitejših nogometnih okoljih. Povsod tam, kjer konkurence ne predstavlja kot skala trden in do skrajnosti uveljavljen zvezdnik, ki že nekaj let velja za enega najboljših vratarjev stare celine.
Kakorkoli smo obrnili, se nismo mogli izogniti grenkemu okusu nečesa zelo sladkega. Kakorkoli smo obrnili, se nismo mogli izogniti sladkemu okusu nečesa zelo grenkega. In če se je na prejšnjem reprezentančnem zboru zdelo, da bodo stvari kmalu postale v vseh pogledih še bolj ekstremne, zdaj slutnja ni na mestu, kajti na poti od marca do junija se je že tam nekje na polovici uresničila. Verjetno se boste spomnili, da je Jan prišel pred poltretjim mesecem v Slovenijo odigrat (no, v resnici odsedet) kvalifikacijsko srečanje s San Marinom ravno v trenutku, ko se mu je v klubskem okolju končno nasmehnila sladko-grenka sreča. Da, tudi v tem primeru je šlo za sladkost in grenkobo, kajti priložnosti v ligi prvakov in državnem prvenstvu Jan ne bi dobil, če se dotedanji prvi vratar rdeče-belih iz španske prestolnice ne bi poškodoval. Če Miguel Angel Moya ne bi imel hude smole, bi Oblak ostal pri udejstvovanju v nacionalnem pokalu in bi sezono končal tam, kjer jo je začel – na klopi za rezerviste.
PRIVILEGIJ SVETOVNIH RAZSEŽNOSTI
Ko se je zgodilo, kar se je zgodilo, pa je v skladu s svojo izjemno kakovostjo priložnost kajpak zgrabil z obema rokama in tako hitro, kot zna le on, postal velika uspešnica tako španske kot evropske nogometne scene. Pa ne samo to, skozi velika vrata je na spektakularen način vstopil v tisto skupino vratarjev, v kateri je Handanović že vrsto let in nad katero je zgolj nebo. Lahko nas označite za neobjektivne, če to želite. Vseeno nam je. Recite, kar hočete, nič manj trdno ne bomo stali za prepričanjem, da je Slovenija na aktualnem reprezentančnem zboru pred zgodovinskim obračunom z Anglijo pozdravila dva vratarja najvišjega evropskega razreda. S tem pa je, kot smo posredno že izpostavili, pozdravila vse sladkosti in vso grenkobo, ki ju to dejstvo prinaša s seboj.
Praktično se ne more zgoditi, da bi izbrano vrsto naše države doletela naloga, ob kateri se ne bi mogla zanesti na enega najboljših evropskih vratarjev Po verjetnostnem računu je skorajda nemogoče, da tako eden kot drugi ne bi bila na voljo, v realnosti lahko v najslabšem primeru iz tega ali onega razloga manjka le eden. Ne bi želeli klicati hudiča, toda poškodbe so pri vratarjih redkejše kot pri igralcih v polju, podobno pa velja tudi za razne kazni. V tem pogledu je selektor Srečko Katanec praktično brez skrbi, reprezentanca in pravzaprav celotna država pa uživata v privilegiju, s kakršnim se celo v svetovnem merilu lahko pohvali le malo nacionalnih vrst ter s tem le malo dežel. Le pomislite in videli boste, da vam morda pride na misel Španija pred nekaj leti, ko David De Gea kot eden najboljših španskih vratarjev sploh ni bil član reprezentance (že danes je španski položaj precej manj rožnat), več kot še enega ali dveh podobnih primerov pa se zagotovo ne boste spomnili. Slovenija je pravi vratarski fenomen, toda kaj ko je po isti logiki zelo malo verjetna že odsotnost enega od teh čuvajev mreže, s čimer je drugi praktično obsojen na globok drugi plan zacementiranega rezervista.
NI GA MOGOČE NITI V BLODNJAH
V kolikšni meri je v tej grenkobi na mestu obžalovanje, da dveh tako svetovno pomembnih posameznikov nimamo v zvezni vrsti ali v konici napada? Z vsem spoštovanjem je dejstvo, da celo izjemna Josip Iličić in Kevin Kampl takega statusa nimata in na evropski (kaj šele globalni) ravni ne pomenita toliko. Zatorej bi naša imaginarna vezista, pa naj bi si bila še tako podobna, ob zelo omejenem slovenskem bazenu nogometašev zagotovo igrala oba in bi izbrani vrsti neposredno koristila s skupnimi močmi.
Toda seveda je to le špekulacija, ki ob vsej svoji simpatičnosti nima pravega smisla. Verjetno je zato bolj na mestu vprašanje, v kolikšni meri so v tej grenkobi smiselna razmišljanja (na trenutke celo zahteve) javnosti, naj Katanec ob fantastični Oblakovi formi zadevo nekoliko obrne. Nikakor ne bomo rekli, da gre za pobude brez smisla, kaj šele za neumnosti. Argument boljših Janovih predstav na zadnjih klubskih tekmah je relevanten, argument prakse nekaterih klubskih ekip (navsezadnje tudi evropske prvakinje Barcelone), ki skoraj enakovredno uporabljajo oba vratarja, prav tako. Toda v resni razpravi oba zavračamo.
Jan je resnično fantastičen, njegov položaj neskončno obžalujemo, a kombinaciji Samirjevih izkušenj in žlahtne kakovosti se ne bi odrekli. In ne glede na vso grenkobo sladkosti (ne)srečno specifičnega položaja, je prav, da se ji tudi Katanec ne. Reprezentančnih tekem je precej manj kot klubskih, obremenjevanje Handanovića vajene ekipe z navajanjem na Oblaka pa bi bilo povsem nepotrebno. Sploh zato, ker Samirja niti v blodnjah ni mogoče kaznovati zaradi nekaj slabših predstav v okoliščinah trenutne klubske negotovosti in ker se tradicionalna veličastnost njegovih reprezentančnih predstav nikoli ni zamajala niti za najmanjšo drobtinico.
