Selektor slovenske izbrane vrste Srečko Katanec bo v ponedeljek objavil seznam reprezentantov za srečanji s San Marinom in Katarjem in v pričakovanju te objave vam vsekakor dolgujemo ta zapis; pa če ga imate za eno, drugo, tretje ali kaj povsem četrtega.
Dežela na sončni strani Alp bo s poslavljanjem zime in trkanjem pomladi počasi začela zeleneti oziroma bodo začeli zeleneti njeni prelestni gozdovi, drevoredi in parki. Kar zadeva večino vsega ostalega, pa imamo na Slovenskem zelene barve v izobilju in to ne glede na letni čas. Zelena je pomlad, zeleno je poletje, zelena je jesen, zelena je celo zima.
Našo deželico barva pregovorna zavist, ki bi jo zelo težko označili za stereotip, veliko lažje za golo in neizpodbitno dejstvo. V duhu te zavisti je velik del naše medijske sfere sredi tega tedna "izvedel" za vračanje Josipa Iličića v slovensko izbrano vrsto, ga na srebrnem pladnju postregel svojim odjemalcem in ga lepo okrasil s povzemanjem Katančeve potrditve sestanka med selektorjem in zvezdnikom ter njegove ovinkaste potrditve načelnega dogovora.
Selektorjeve izjave v vedno dobro obveščenem in pronicljivem hrvaškem športnem časniku so bile prava odrešitev za kolege, ki so ob enakih izjavah teden (da, ves teden!) dni poprej tiščali zelene glave v pesek in se pretvarjali, da jih na straneh našega in vašega časnika ter na njegovi spletni strani, na katero zagotovo ne zahajajo, niso videli.
Predstavljajte si, ves teden so se morali pretvarjati, da se med Iličićem in Katancem ni zgodilo nič in da je položaj na to temo še vedno tak, kot je bil ob novembrskih srečanjih z Anglijo in Kolumbijo. Tako kot so se pretvarjali še slaba dva tedna (da, skupno skoraj tri tedne!) poprej, ko smo vam postregli z razkritjem o Iličićevem vračanju in ko smo napovedali neizbežno potrditev z naslova vpletenih strani.
In tako kot bi se pretvarjali, če bi vam na tem mestu postregli še z zadnjim kamenčkom v mozaiku, dokončno potrditvijo iz ust nekdanjega in bodočega reprezentanta. Pri čemer so se verjetno kar malce ustrašili, ko so povsem po naključju (bog ne daj na kakšen drugačen način!) izvedeli za naše srečanje in druženje z Josipom v zibelki renesanse.
Dodatna porcija peska v ustih bi jih odpeljala do skrajnih meja neprijetnosti, pomanjkanje dnevne svetlobe in kisika pa bi doseglo nevarno raven. Skorajda čutimo odgovornost in dolžnost, da jim priskočimo na pomoč in preprečimo tako hude težave. A razlog za to, da omenjene potrditve niste prebrali v reportaži, ki smo jo na teh straneh objavili predvčerajšnjim in ki je še vedno spletna uspešnica, se ne skriva v tej odgovornosti. Gre za nekaj drugega in drugačnega.
Seveda bi (zelo) slabo opravili svoje delo, če bi bili v Firencah, se družili in pogovarjali z Iličićem, nato pa pisali zgodbe, kot da reprezentanca in dogajanje okrog nje ne obstajata. V tem primeru bi se pretvarjali mi, tega se dobro zavedamo. In seveda bi bil v vaših očeh zelo čuden tudi Josip, če bi vse skupaj minilo, kot da gre za državljana Papue Nove Gvineje brez pravice nastopa za katerokoli evropsko izbrano vrsto, kaj šele za slovensko. V tem primeru bi se pretvarjal on in tega se, verjemite nam, zelo dobro zaveda.
Nismo bežali, nismo si zatiskali oči, sklenili smo dogovor. Morebitni naslednji korak na tej poti želi Josip narediti, če se bo v ponedeljek tudi uradno znašel na seznamu reprezentantov in ko bo (če ga bo nanj uvrstil) o tem težko pričakovanem seznamu s povratnikom spregovoril selektor Katanec. To je vse.
To je hkrati to, kar smo vam bili glede na okoliščine nedvomno dolžni in z objavo česar se je po korektnem pogovoru strinjal tudi Iličić. Tako zelo korektnem, da si tega verjetno ne morete predstavljati. Če živite v prepričanju, da je šlo za nekakšno pogojevanje intervjuja in reportaže, živite v največji zmoti tega sveta. Od česa podobnega je bil zvezdnik Fiorentine oddaljen svetlobna leta, to vam zagotavljamo z vsako celico naše poklicne profesionalnosti.
In kako zelo trapasti bi bili, če ob njegovih željah, naj do ponedeljka ostane pri do zdaj povedanem in napisanem, ne bi odločno prikimali. Gre pač za zelo občutljivo zadevo, pri kateri ni prostora za nestrpnost v kakršnikoli obliki. Vsi skupaj moramo biti potrpežljivi in dovoliti zadevam, naj gredo po vrstnem redu.
Strpnost pa bo še kako primerna tudi, če v ponedeljek dejansko pride do pričakovanega in če bo slovenska reprezentanca stopila na pot sprave ter mirnejših časov. Oziroma ko pride. Na temo srečanja z Iličićem moramo uporabljati besedo če, tako se spodobi, medtem ko na temo naših informacij iz povsem drugih virov, ki so se že nekajkrat izkazali za odlične, te besede kajpak ne potrebujemo.
Ti viri z Iličićem nimajo nobene povezave, prav tako ne z Nogometno zvezo Slovenije, pa tudi s pronicljivim hrvaškim žurnalizmom ne. In ti viri pravijo, da je Fiorentina že obveščena o vpoklicu dveh svojih nogometašev ter da so stvari v pričakovanju ponedeljka jasne.
