"Šest dni premora. Fantje so si to zaslužili," je na prvi septembrski dan po novi visoki zmagi v Stožicah dejal Victor Sanchez in dal jasno vedeti, komu je uvodni del sezone dal največ razlogov za zadovoljstvo. Olimpija se je na prvi reprezentančni podala v vlogi vodilne ekipe državnega prvenstva in z novo vozovnico za konferenčno ligo v žepu. Madridčan je zeleno-beli orkester v razmeroma kratkem času uspel uglasiti po svojih željah; slabe tri mesece po njegovem prihodu je ta orkester s kirurško natančnostjo ubiral kitice, ob spremljavi žalostink so se iz zmajevega gnezda domov odpravljali Šerif, Rijeka, Mura ...
Stanje duha v prestolnici je odlično. Brez dvoma boljše, kot so si navijači pred začetkom sezone drznili pomisliti. Brez dvoma boljše, kot si je po klavrnem zaključku minule sezone mislil tudi marsikdo znotraj ljubljanskega tabora. Olimpija si je torej privoščila nekaj (zasluženih) dodatnih dni počitka, iz drugačnih razlogov pa je bil prvi premor sezone zelo dobrodošel še za marsikoga drugega.
Albert Riera je po kaotičnih dneh oziroma tednih dočakal nekaj nujno potrebnega miru, ki ga je lahko izkoristil za gašenje glavnih požarišč in usklajevanje nesporno kakovostnih sestavin v delujočo celoto. Ante Šimundža se je po izjemno pestrem mariborskem zaključku prestopnega roka znašel pred podobno zahtevnim izzivom; razprt turški mošnjiček je konkurenco v vijoličastih vrstah zaostril do te mere, da je šestnajstkratne državne prvake v očeh marsikoga postavil v vlogo prvega favorita za naslov.
