Albert Riera je mislil resno, Celjani so mislili resno. Namreč da po spektakularnem porazu 3:4 na domačem stadionu ne odhajajo na sever Portugalske podpisat izpada iz kvalifikacij za konferenčno ligo, temveč lovit preobrat in napredovanje. da mislijo resno, je bilo jasno tako. Kaj šele po prvem polčasu, v katerem so bili izrazito boljši nasprotnik. Kaj šele na začetku drugega, ko so Celjani zadeli in izenačili v skupnem seštevku. A to še ni bilo vse. To še niti približno ni bilo vse.
Še naprej do bili boljši, ves čas bližje svojemu drugemu zadetku za napredovanje kot Portugalci svojemu prvemu. Polne tribune imenitnega stadiona gor ali dol, precej bolj renomiran tekmec gor ali dol. Domači so pravzaprav lahko bili veseli, da so se izvlekli in rešili v podaljšek - in to ni pretiravanje niti malo. Kot so lahko veseli, da so Celjani priložnosti zapravljali (kar ni najboljša beseda, ampak saj razumete) tudi v dodanem delu igre, v dodanem delu spektakularnega dvojnega obračuna. Na čelu z norim strelom s peto v 119. minuti, ki bi prinesel napredovanje vseh napredovanj. Da, boljši, precej boljši do zadnjega. Do enajstmetrovk.
Jasno je bilo, da če je v njih kaj pravice, bo Slovenija dobila še eno epsko napredovanje, Celje pa svojo daleč najbolj imenitno mednarodno zmago v zgodovini. In bila je pravica! Predvsem pa so bili Celjani pravi tudi pri strelih z bele pike. Sicer ena napaka, a štirje sijajno zadeti in ob dveh napakah Portugalcev - ena od teh sijajna obramba Matjaža Rozmana - je bila zgodovina z novim epskim slovenskim napredovanjem spisana.
