Bil je to potop, bilo je to obračanje želodcev, bil je to pravi refluksemburg. Potem ko je Maribor odlično začel, povedel in držal čisto vse niti - mrk. Mrak. Tema. Popolna izguba stika z vsem. Luksemburžani so dobili nekoliko podarjeno enajstmetrovko in zadeli prvič, nato pa drugič in takoj na začetku drugega dela nič več sramežljivo še tretjič. Da, kar nekaj je bilo sodniške pomoči, a predvsem je bil vijoličasti vrh in svetlikal se je nov v nizu zelo težko prebavljivih evropskih polomov.
Toda v tednu, v katerem slovenski klubi pišejo divje končnice, se je ena zgodila tudi v Ljudskem vrtu. Najprej je Maribor znižal na 2:3 in nato tako pravočasno ujel 3.3, da ne samo da ni bilo kakšnega posebnega stresa, temveč se je začel drugačen stres. Lov na zmago. Ujeti jo še pred podaljškom bi bilo vredno zlata, a ni šlo. Josip Iličić ni najbolje telesno pripravljen, a čara, toda ni začaral dovolj za popoln preobrat. Prišel je podaljšek, prišlo je vprašanje, ali je mogoče zmagati brez loterije enajstmetrovk in vsega, kar prinaša.
Kazalo je že, da ne bo šlo. Da bodo gostje zdržali. Toda na vstopu v sodniški podaljšek drugega podaljška - on. Iličić. Priboril si je enajstmetrovko, nato pa jo zadel tako, kot jo lahko le nekdo s toliko izkušnjami. S toliko kilometrine. S toliko kakovosti, ki ne stara in ki ji je tudi vseeno za fizično pripravljenost. Mariboru je uspelo, Maribor je nekako prišel do neverjetnih 4:3, Maribor je naprej, Maribor gre na Fenerbahče.
