Slišali ste, kaj so o razlogih za razhod povedali pri Olimpiji. Kaj je vaš odgovor?
Nismo našli skupnega jezika. Govoriti o denarju pri tem je smešno, nikoli ni šlo za denar. Ko se v Sloveniji pogovarjamo o denarju, se gre predvsem za to, da se razvijajo mladi igralci, ki so prava vrednost kluba. Na koncu gre za to, da se jih skuša prodati v Evropo, seveda po čim boljši ceni. Po mojem mnenju bi bilo te igralce potrebno prodati čim kasneje. Morali bi počakati, da bodo pripravljeni na Evropo, ne pa takoj, ko so stari 18 let in pokažejo nekaj dobrih predstav. V Sloveniji se je res težko pogovarjati o denarju v nogometu. To je smešno.
Je res prišlo do aprilskega sestanka, o katerem govorijo v klubu?
Da, to je edina resnica, ki so jo o tem povedali. Aprila, ko smo sedeli skupaj, smo se skušali pogovoriti o pogodbi. To je edina resnica, ki so jo povedali pri Olimpiji. Veste, zakaj sem takrat odkorakal iz pisarne? Ker ni bilo nobene ponudbe. Če imaš ponudbo, se lahko pogovarjaš in pogajaš, lahko rečeš, da ali ne, ampak ni bilo ničesar, ni bilo govora o nobenih številkah. Rekli so, da na mojo pogodbo in plačilo lahko vplivajo morebitne prodaje igralcev v prihodnosti. Resno? Veste, kaj to pomeni? Prvič, jaz nisem agent, ampak sem trener in to je moja služba, ne pa prodaja igralcev. Drugič, če bi prodajali igralce, bi kvaliteta padla, iskati bi morali nove igralce in nadomestiti tiste, ki bi jih prodali. Nikoli ni bilo govora o nobenih številkah. Ne vem, kako so si vse skupaj oni predstavljali, ampak za mene takšno sodelovanje ni bilo mogoče, naše ideje so popolnoma drugačne. Pa še nekaj je treba povedati o povedanem na tiskovni konferenci.
Izvolite. O čem govorite?
Stvar, ki sem jo želel povedati, je glede tega, ko je vodstvo Olimpije dejalo, kje so zdaj tisti ljudje, ki so se smejali. In glede tega, da je bilo pravilno odpustiti Prosinečkega in pripeljati Alberta. Naj povem, da o meni niso vedeli ničesar! Nič! Niso vedeli, kdo sem, kje sem delal, ker niso iz nogometa. Za Boromiso je zelo enostavno reči, da je športni direktor, še pred letom dni je bil pomočnik trenerja, nekdanji vratar. Agent Andy Bara je bil tisti, ki sem ga imel tu še iz časov, ko sem igral za Koper. On je bil tisti, ki je Olimpiji rekel, da je Albert prost in bi lahko bil trener. Želeli so sestanek in smo se dobili. Prinesel sem svoj življenjepis, računalnik, saj veste, da imam rad številke, da rad predstavim svoje ideje. Po dvajsetih minutah so mi rekli, da jim je všeč, kako govorim. In da smo dogovorjeni. Niso vedeli ničesar! Po enem letu je lahko govoriti, da so se prav odločili. Bili so le srečni, imeli so srečo, z mano je bilo tako, kot bi igrali na loteriji. Bilo je moje prvo trenersko leto, lahko bi se končalo katastrofalno. Zakaj pa ne? Jaz sam to lahko rečem zase, oni pa se hvalijo, da so vedeli. Zame je bila nova izkušnja, ki se je dobro iztekla. Toda, da zdaj govorijo tako, da bi vse utišali ... dajte no!
Ste pred aprilskimi dogodki verjeli, da bi lahko podaljšali pogodbo z Olimpijo.
Da, to sem vsekakor videl kot zelo resno možnost. Zame je bilo najpomembnejše to, kako sem delal s to skupino in ker so mi zaupali. Menil sem, da je mogoče, ker sem verjel, da dobro delamo, in ker sem videl, da mi nogometaši vračajo naklonjenost. Rekel sem, da bom tu ostal, dokler bom srečen. Bil sem ves čas srečen, vse do aprila in še nekoliko dlje. Skoraj do konca. Aprila pa smo imeli ta sestanek, kjer se nismo pogovarjali o denarju. Bil je pogovor o kompenzaciji pri prodaji igralcev, ki bi lahko vplivala na mojo plačo. Takoj sem rekel, da to ni zame, da imamo povsem drugačen pogled na organizacijo, klub, ekipo na vse. Takrat sem rekel, da je najbolje biti čim dlje od teh ljudi. Tudi, ko sem dobil službo, me je kontaktiralo veliko agentov, rekel sem, da mora iti vse preko kluba, oni morajo filtrirati vse prestope, odškodnine, plače, potem mi lahko odobrijo nogometaše. Bilo je 50 nogometašev, lahko bi jaz izbiral, nato pa bi mi klub rekel, da ne. Zato sem vse poslal preko kluba, naj filtrirajo in povejo, kateri od njih je možnost za okrepitev. Nato sem preveril in se odločil. Tako je bilo in na koncu nisem bil srečen, ker s temi ljudmi nisem imel enakega pogleda.
Ko vas je poleti vodstvo kluba predstavilo kot novega trenerja Olimpije, so vas navijači, ki so se pojavili na novinarski konferenci podili. Nekaj mesecev pozneje so vam skandirali sredi polnega Kongresnega trga. Ste pričakovali, da vas bodo podprli še odločneje in se postavili za vas, kot so se takrat proti vam?
Navijači so navijači, povsod po svetu je tako. Podpirajo klub, ko so rezultati dobri. Ko se po njihovem mnenju dogajajo slabe stvari, povzdignejo glas. Jaz nisem nihče, da bi se odločal, na kateri strani morajo biti v takšni situaciji. Če v tej sezoni ne bi zmagovali, bi bilo povsem drugače, jaz bi bil prvi, ki bi nastavil hrbet. Ne morem reči, da bi bil bolj zadovoljen, če bi se navijači postavili drugače, to ni moja naloga. Podpirati morajo ekipo, podpirati morajo nogometaše in zanje prihajati na stadion. Lahko sem samo vesel, da so v tem trenutku zadovoljni, ker to pomeni, da smo v tej sezoni nekaj dosegli. Brez njih ni nogometa, brez njih ni kluba. Vsi drugi prihajamo in gremo, klub pa ostaja - zaradi navijačev.
Omenjate, da cenite način, na katerega delajo pri Mariboru. Bi bilo mogoče, da bi se nekega dne vrnili v Slovenijo kot trener Maribora - če bi kadarkoli dobili ponudbo od tam?
Ne, to se ne more zgoditi, nikakor. Iz spoštovanja do Olimpije nikoli ne bi mogel voditi Maribora. Seveda spoštujem slovenske nogometne klube in mogoče je, da bi me nekje nekoč pot pripeljala nazaj v Slovenijo. Toda ne v Maribor, pri takih rivalstvih so stvari zame jasne. Tudi ko sem igral v Turčiji za Galatasaray, sem vsem rekel, da nikoli ne bi mogel igrati za Fenerbahce. Ne zato, ker Fenerbahce ne bi bil velik klub in ne bi dobro delal. Preprosto zato, ker se to ne počne oziroma jaz ne počnem tega. Kot rečeno, ne izključujem možnosti, da se bom nekoč še vrnil v Slovenijo. Nikoli ne veš ... Morda me bo potrebovala Slovenija - kot država (reprezentanca op.p.). Z vsem spoštovanjem do človeka, ki to delo trenutno opravlja odlično. Ampak nekega dne bo morda utrujen od vsega in se bo ponudila priložnost. Zakaj pa ne.
V kakšnem stanju za vami ostaja Olimpija. Zdi se, da imate glede tega dober občutek?
Olimpija je zdaj v odličnem položaju. Igralci so se veliko naučili in poznajo pot do uspeha. Upam, da ne bo prišlo do večjih sprememb, ker po mojih izkušnjah to ne prinese nič dobrega. Spomnim se, ko se je pri Galatasarayu v nekaj dneh spremenilo vse do zadnje malenkosti, celo metanje iz avta - in to ni bilo v redu. Za Evropo so pripravljeni, lahko pridejo do lepega dosežka. Morda ne v ligi prvakov, vsekakor pa jim lahko uspe v Evropi. In o njih se je treba pogovarjati, medtem ko na tem mestu zadnjič govorim o vodstvu Olimpije. O teh ljudeh ne bom več govoril. O Olimpiji in mojih igralcih lahko govorim ure in ure, s temi ljudmi pa ne bom več zapravljal energije. To je približno tako kot s podganami. Dokler jim daješ hrano, bodo živele. Pa tudi o zabavi se ne bomo pogovarjali ...
O kakšni zabavi?
Ponavadi se organizira zabave za take uspehe, kajne? Ne bom jaz govoril. Vprašajte igralce, kakšna je bila zabava za naslov prvaka in za dvojno krono. Kaj jim je klub organiziral. Kar vprašajte jih. To je katastrofa. Katastrofa. Pustimo to. Bilo je lepo, da smo imeli okrog sebe Green Dragonse. Oni so nas posvojili, z njimi smo se veselili in zabavali. Drugega ne potrebujemo.
