Čeprav se zdi, da je koronavirus pod nadzorom in se je stanje umirilo, pa seveda v niti enem trenutku ne moremo izključiti možnosti, da bo žoga morda vendarle vsaj še nekaj časa mirovala. Vse do začetka naslednjega prvenstva, kar sproža razprave o tem, kakšno podobo bi v tem primeru imela slovenska elitna deseterica? Ali mogoče ne bi bila deseterica? Slišati je namreč pobude o razširitvi lige na 12 ekip – nihče ne bi izpadel, napredovala bi vodilna drugoligaša –, ki pa razumljivo ima tudi nasprotnike. "To bi bila gotovo rešitev, ki nikogar ne bi prikrajšala. Nihče ne bi bil užaljen, marsikoga bi razveselila. Rudar in Domžale gotovo. Že od nekdaj zagovarjam razširitev lige, naklonjen sem tej ideji, ampak mislim, da zdaj vendarle ni pravšnji trenutek za takšno potezo. To bi morali storiti prej. Nepotrebno hitenje bi predstavljalo preveliko tveganje, v obdobju krize to ne bi bilo ravno smiselno. Najbolje je počakati in biti pameten, moder ter sprejeti zaključke po tem, ko bo bolj jasno, v kakšnem stanju bodo klubi preživeli pandemijo in kaj se bo dogajalo po njej. Denarja bo gotovo manj, finančne šibkosti ne smemo zanemariti, zavedati se moramo, da brez težav ne bo šlo," je dejal prvi mož Koprčanov, ki vodijo na drugoligaški lestvici.
"In to ne velja le za manjše klube. Poglejte denimo Olimpijo. Brez Milana Mandarića je končala. Je ni," je pristavil Ante Guberac, ki ima s (še vedno) predsednikom zeleno-belih nadvse pestro zgodovino. "Olimpija bo lahko dobra, lahko obstane, če bo gospod Mandarić odpisal dolgove. Junaka, ki bi prevzel klub z njegovim bremenom in mu vračal denar, kot sem mu ga jaz v Kopru, ne vidim. Iz Kopra je odšel sam, nihče ga ni nagnal, a je kljub temu zahteval svoj domnevni vložek, tudi iz Olimpije ga nihče ne podi."
A kljub dokaj pogostim »obupanim klicem na pomoč« je bilo denarja v Stožicah očitno vedno dovolj. Za marsikaj in za marsikoga. »V zadnjih dneh v vašem časopisu berem, koliko denarja je bilo namenjenega za provizije. Za nekatere igralce, ki niti po naključju ne spadajo v prvo ligo. Za njih nismo slišali. Veliko bolj logično bi bilo, da bi oni plačali, da bi lahko zaigrali za Olimpijo, kot da na račun njihovega prihoda nekdo zasluži. In ker so zganjali cirkus, bi zdaj za to moral plačevati nekdo drug. Nekaj neupravičenega. To je bedarija,« je odločen prvi mož koprskega drugoligaša, ki pa s tovrstnim plačevanjem vendarle ima izkušnje.
Po odhodu Milana Mandarića z Bonifike je bila usoda Kopra v rokah srbsko-ameriškega poslovneža, ki je zahteval 1,3 milijona evrov povračila. Da bi preprečil mrk kluba, je Ante Guberac kot (novi) predsednik z upnikom sklenil dogovor o obročnem plačevanju.
"Naj bo jasno. Če bi vedel, da ima notarsko overjeno, da mu Koper dolguje 1,3 milijona evrov, vodenja kluba gotovo ne bi prevzel. Tako pa mi drugega ni preostalo, če sem želel preprečiti selitev v najnižjo ligo. In sem plačeval. Račune v Švici, marsikaj sem moral plačati, vsega skupaj 500 tisoč evrov. Z menoj je imel srečo. Če se ne bi vrnil v Koper, tega denarja nikoli ne bi videl. Sem edini, ki sem mu plačeval. Sem eden redkih v Sloveniji, ki sem, v nasprotju z njim, držal besedo in ga nisem zaje*al. V Olimpiji so ga vsi nategnili. Dolg sem odplačeval redno, vse do mojega zadnjega dne v klubu. Ne more reči, da sem mu ostal dolžen kakšen evro. Ne glede na to, da nam je po tem, ko je Boris Popović izgubil na županskih volitvah, in ob mojem ponovnem prevzemu kluba očital, da nismo pravi ljudje. Ustvarjal je pritisk in govoril, da takšnim pač ne more pomagati. Ampak nihče ga ni niti klical, nihče ga ni prosil za pomoč. Potem je prišla nova garnitura, ki je menila, da do tega ni upravičen, in zgodilo se je, kar se je," se je svoje zgodbe spomnil Ante Guberac in se nato znova vrnil v sedanjost. "Jaz bi zdaj kot predsednik Kopra lahko počel karkoli. Lahko bi zapravil tri milijone in bi potem od naslednika zahteval, da mi mora vse to poplačati! Zakaj? Ne, tako ne gre."
