Maribor danes velja za slovensko nogometno prestolnico, toda nekoč je bilo drugače. Dolga desetletja je bila pojem brcanja okroglega usnja pri nas prav Olimpija. V Ljubljani so rasli najboljši nogometaši v deželici na sončni strani Alp, prav tako so bili zeleno-beli paradni konj slovenskega nogometa v nekdanji Jugoslaviji. Olimpija je bila pravzaprav edini slovenski klub, ki je znal resneje mešati štrene v najmočnejši ligi bivše skupne države. Danes zgodovinske knjige beležijo ogromno takšnih in drugačnih asov, ki jih je v orbito izstrelila prav Olimpija. Branko Oblak in Danilo Popivoda, prva Slovenca, ki sta zaigrala na svetovnem prvenstvu (leta 1974), sta člansko kariero začela med zmaji. Oblak tako ali tako danes velja za najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov, med drugim je pečat pustil tudi pri velikem Bayernu. Srečko Katanec, ki je v zlatih letih serie A s Sampdorio presenetljivo postal italijanski prvak in igral tudi v finalu lige prvakov, je prve članske korake naredil pri Olimpiji. Ko je postal selektor, je bil eden njegovih ključnih členov Džoni Novak – otrok Olimpije. In eden najboljših slovenskih bočnih branilcev vseh časov. Rekorder po številu odigranih tekem za Slovenijo je Boštjan Cesar, prvi Slovenec, ki je v reprezentančnem dresu odigral sto tekem (skupno 101). Cesar je proizvod Olimpijine šole. To velja tudi za Milivoja Novakovića, drugega najboljšega reprezentančnega strelca vseh časov (32 golov). Med desetimi najboljšimi reprezentančnimi strelci je šest takšnih, ki so igrali za Olimpijo. Lahko bi naštevali in naštevali, toda končna ugotovitev je jasna: Olimpija je proizvajala odlične nogometaše. Nekoč.
Veliko obljub in zelo malo dejanj
Po osamosvojitvi so se stvari spremenile in prava valilnica talentov je začela počasi propadati ter se rušiti sama vase. No, kot pač celoten klub. Po mrku »stare« Olimpije se je na cesti znašlo nešteto mladih nogometašev, ki pa so imeli srečo, da je bil hitro ustanovljen NK Bežigrad, predhodnik »nove« Olimpije, ki je poskrbel, da delo z mladimi ni povsem zamrlo. Škoda je bila vseeno narejena; zeleno-beli so bili pač v peti ligi. Številne je prepričal projekt Joca Pečečnika, številni so odšli tudi v Domžale. In Olimpija je izgubila primat najboljšega. Ne samo v Sloveniji, pač pa tudi v Ljubljani. V zadnjem desetletju zmaji na površje niso izstrelili kdo ve koliko vrhunskih nogometašev. Drži, Jan Oblak je otrok Olimpije, a takšni se rodijo enkrat na vsake toliko. Druge moraš ustvariti z dobrim delom. To pa je že druga zgodba …
Odkar je na čelu Olimpije Milan Mandarić, mladinski pogon kluba ni kaj prida napredoval. Že res, da so mladi zmajčki (med temi je ogromno prišlekov od drugod in precej manj domačih fantov) ta hip prvi na skupni lestvici kadetske in mladinske lige. Toda pred tem že dolgo, zelo dolgo niso bili na vrhu. V Mandarićevi eri Olimpija nikoli ni bila najboljša ne v mladinski ne v kadetski ligi. Mladinci so bili nazadnje državni prvaki leta 2002, ko sta v zeleno-belem dresu igrala tudi Branko Ilić in Dalibor Stevanović. Kadeti od preloma tisočletja dalje nikoli niso bili najboljši v državi. To pove vse. Mandarić je ob prihodu v Ljubljano sicer redno ponavljal, da želi zgraditi akademijo, ki ne bo samo najboljša v državi, marveč se bo glas o njenem dobrem delu širil tudi po vsej regiji. Obljubljal je center za mlade nogometaše, obljubljal je marsikaj, uresničil pa bore malo. Po drugi strani niti mladinskemu pogonu ni bilo prizaneseno, vsaj kar zadeva neštete kadrovske rošade in spremembe. Verjetno niti Mandarić sam ne zna našteti, koliko direktorjev, vodij in trenerjev se je v pogonu zamenjalo v zadnjih petih letih.
Težava tudi, ker je zaposlil Rakovića
Še najbolj konstantno je bilo delo v Otroški nogometni šoli (ONŠ), ki je namenjena otrokom med 6. in 13. letom starosti. Ob tem velja pojasniti, da je mladinski pogon Olimpije precej kompleksna zadeva, ki v nogometu ni ravno ustaljena praksa. Nekateri pravijo tudi, da gre za klub znotraj kluba. ONŠ namreč upravlja neke vrste zunanji partner Olimpije: Klub malega nogometa (KMN) Olimpija. Celotna zgodba se je začela pisati v prvem Mandarićevem letu. Tedaj je k prvemu možu KMN Olimpije Hajru Rizviću pristopil tedanji športni direktor NK Olimpija Ranko Stojić in mu predlagal sodelovanje. Za obe strani je bila to dobitna kombinacija: KMN Olimpija je postal »polnopravni član« Nogometnega kluba Olimpija, ta pa je dobil selekcije, ki jih pred tem ni imel. V mislih imamo predvsem tiste najmlajše: cicibane, do sedem let. Rizvić, po združitvi direktor nogometne šole U-15, kot piše na uradni strani Olimpije, je s svojo ekipo trenerjev, ki se je z leti seveda spreminjala, tako začel skrbeti za najmlajše. Ko so ti prerasli ONŠ, so se preselili v selekcijo U-15 in bili od tedaj pod okriljem NK Olimpija.
Nekatere oblike dela niso več primerne
Vse skupaj je med starše otrok, ki trenirajo pri Olimpiji, vneslo ogromno nemira v teh že tako nemirnih časih. Številni so se nemudoma postavili na Rizvićevo stran, ogromno je bilo takšnih, ki so podpisali celo peticijo, da bi ureditev dela morala ostati takšna, kot je, in da naj ONŠ še naprej vodi Rizvić s svojo ekipo trenerjev iz KMN Olimpija. NK Olimpija ni dolgo miroval; v četrtek je iz uprave na naslov staršev priromalo pismo, ki ga kot prilogo objavljamo v celoti. NK Olimpija – začuda se pod dopis ni podpisal nihče z imenom in priimkom – je potrdil, da »nekatere oblike dela niso več primerne« in da »moramo vzpostaviti red in sistem dela, ki velja za celoten klub«. Ali povedano drugače: pogodba s KMN Olimpija bo (je bila) prekinjena, Hajro Rizvić »razrešen obveznosti«, celoten mladinski pogon pa bo po novem deloval pod taktirko ene osebe, ki bo imela oblast nad vsemi selekcijami: od najmlajše do najstarejše. Vse glasneje se šušlja, da naj bi tudi vodenje pogona prevzela Safet Hadžić, trener članske ekipe, in njegov pomočnik Nikica Milenković. Eno ključnih vlog naj bi dobil tudi Rok Baskera, nekdanji nogometaš Olimpije. Pa neuničljivi Sebastjan Cimerotič? Tudi njegov glas naj bi pri »reorganizaciji« mladinskega pogona veliko štel ... Morda je bila zato včeraj Jama »okrašena« z grafiti z vse prej kot prijetno vsebino, namenjeno prav Cimerotiču?!
Vse lepo in prav, toda ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled. Lahko bi rekli celo, da se NK Olimpija igra z ognjem. Vsi trenerji, ki delujejo v ONŠ, imajo namreč pogodbe podpisane s KMN Olimpija. Prav tako so številni otroci od skupno 165 registrirani prav za KMN Olimpija. Ureditev je, po domače, nekako takšna: najboljši v ONŠ igrajo za selekcijo A in so tako registrirani kot člani NK Olimpija, tisti ostali pa za selekcije C, D, E … in so registrirani kot člani KMN Olimpija. Olimpija bi torej čez noč lahko ostala in brez kopice trenerjev in brez kopice mladih igralcev. Prav tako velja omeniti še nekaj, in sicer večplastno sodelovanje med NK Olimpija, KMN Olimpija in nekaterimi drugimi ljubljanskimi klubi, ki je prav tako ogroženo. Igralci iz pogona Olimpije se tako razporejajo tudi po slednjih. Tudi to še ni vse. Med drugim je resno ogroženih več takšnih in drugačnih mladinskih projektov. Denimo Zmajevo gnezdo, vsakoletni turnir za mlade igralce, ki je v Ljubljano pripeljal številne tuje klube. Hkrati je bil Rizvić tisti, ki je vsako leto pripravil program del v mladinskem pogonu, kar je v procesu licenciranja nujno. Tudi vadbene površine v Jami si NK Olimpija in KMN Olimpija delita …
Če niso preklemansko dobro pripravljeni …
Ob vsem tem se seveda avtomatično poraja dvom o smotrnosti tako drastičnega posega v mladinski pogon. O strokovnosti opravljenega dela v KMN Olimpija ne bomo sodili, saj za to nismo poklicani. Zagotovo so tako takšni, ki Rizvića in njegov ustroj podpirajo, kot takšni, ki ga kritizirajo. Nekaj pa ne glede na vse drži kot pribito: zajetno število ljudi je za smešno nizek znesek v višini plače bolje plačanega nogometaša članske ekipe več let vestno opravljalo kopico dela. Če torej pri NK Olimpija na prevzem celotnega pogona niso preklemansko dobro pripravljeni, se lahko kaj hitro zgodi čisto pravi kolaps sistema. Da le ne bodo potem rekli, da niso vedeli …
