"To se mi je zgodilo prvič v življenju. Ne, takšne tekme v dozdajšnji karieri še nisem igral. Ko sem v sedmi minuti pogledal na semafor in videl izid 2:2 … Nisem mogel verjeti. Morda se je kdaj že pripetilo, da so bili štirje zadetki doseženi v 15 minutah, toda v sedmih ..." se še vedno čudi Rudi Požeg Vancaš.
Pomislil sem na katastrofo
Kakšni pa so bili občutki ob pogledu na 0:2? "Uf, ni bilo prijetno, prva misel je bila, da bi lahko doživeli katastrofo. Bilo je jasno, da bi se bilo zelo težko vrniti, če bi tekmeci morda zadeli še enkrat, ampak negativizem ni trajal dolgo. Do prvega gola. Ko sem zadel na 1:2, sem sam pri sebi vedel, da nam lahko uspe preobrat. Oziroma sem vedel, da nam bo uspel, na srečo je nadaljevanje zares potekalo po naših željah. Po izenačenju smo do konca prvega polčasa igrali odlično in mrežo zatresli še dvakrat, poleg tega smo imeli še nekaj priložnosti," je odvrnil 24-letni napadalno usmerjeni vezist.
Nadaljevanje je bilo precej bolj umirjeno. Modro-beli so se z znižanjem zaostanka vrnili med žive, naposled je ostalo pri 4:3. "Zlasti v končnici smo po številnih dolgih podajah pred naša vrata malce trpeli, a smo bili dovolj zbrani, da smo zdržali, in kot na dlani je, da nam ta zmaga pomeni ogromno. Tudi zaradi načina, na katerega smo prišli do nje. Takšne tekme pač nismo pričakovali. Nihče je ni pričakoval. Ker je pred prvo preizkušnjo vedno prisotne nekaj negotovosti glede pripravljenosti ekip, je prevladovalo mnenje, da bo šlo več ali manj za ’otipavanje’, da bo dvoboj miren, dogajanje pa je bilo popolno nasprotje. Vsekakor smo zadovoljni in veseli, da smo dosegli namen, čutiti je precej olajšanja, seveda pa se moramo iz tega obračuna tudi kaj naučiti. Takšne stvari se nam ne smejo ponavljati. Če bi se nam denimo kaj takega pripetilo proti Mariboru ali Olimpiji, bi se zelo težko izvlekli. Od prvega sodniškega piska je potrebna skrajna zbranost in treba jo je ohraniti vse do konca."
V Stožicah smo sposobni dobrega rezultata
O nihanjih se je precej govorilo že v jesenskem delu sezone. "Smo mlada ekipa, stanovitnosti si ekipa ne pridobi čez noč. To je proces, ki traja, nekatere zasedbe potrebujejo tudi več let, da glede tega pridejo na želeno raven in se izognejo nepotrebnim nihanjem. Popolnoma jasno je, da se bodo napake še dogajale, vendar se moramo učiti iz njih in na ta način napredovati," je povedal Rudi Požeg Vancaš ter pogled usmeril proti naslednjemu izzivu – grofi bodo v soboto gostovali v Stožicah. "Olimpija je resda izgubila nekatere igralce, vendar ima še naprej dobro ekipo in dovolj kakovosti. Ljubljančani so na papirju nedvomno favoriti, mi pa moramo biti takšni, kot znamo biti. Predstaviti se moramo v najboljši podobi, ne smemo si privoščiti napak. Še posebej ne takšnih, kot smo si jih proti Gorici. Izkoristiti moramo svoje priložnosti in nasprotniku ne dovoliti veliko. To je edini recept, ob katerem lahko kaj pričakujemo. Pomembno je, da je naša miselnost pozitivna. Verjamem, da lahko iztržimo dober rezultat, da smo tega sposobni," je odločen slovenski reprezentant.
Že v drugem zaporednem prestopnem roku je bil v središču pozornosti. Spet se je zdelo, da bo gotovo zamenjal klubske barve, a je naposled vnovič ostal v Celju. "Saj se določene stvari še vedno dogajajo. Prestop v posameznih državah še ni zaključen," je globoko vzdihnil Rudi Požeg Vancaš. "Tako da še vedno nimam miru. Verjemite, da komaj čakam na 1. marec, ko glede mojega statusa ne bo več nikakršnega dvoma."
In kako se počuti igralec, ko je že tik pred prestopom, ki se potem ne uresniči? Je jezen, razočaran, motiviran za nadaljnje delo …? "V preteklem obdobju sem imel že kar nekaj osnutkov pogodb z morebitnimi bodočimi delodajalci. Ko vidiš, koliko bi zaslužil, kaj vse bi imel, potem pa to zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pade v vodo, se vsekakor malce zamisliš. In da, tudi jezi se je nemogoče izogniti, vendar jo potem poskušaš preusmeriti v nogomet. V treninge, v še bolj zagnano delo, da ti ne bi po glavi rojile kakšne druge neumnosti. Takšen pristop se nedvomno obrestuje. Ker je treba še naprej dobro igrati, dosegati gole in zbirati asistence ter čakati na naslednjo priložnost. Na naslednji prestopni rok, druge možnosti preprosto ni. Mislim, da bo pravi trenutek za odhod poleti. Vse skupaj se zdaj vleče že tako dolgo, da se mi niti samemu ne ljubi več oditi. Najraje bi ostal, takšno razmišljanje lahko spremeni le zares odlična ponudba. Ne, nič ne bo narobe, če bom ostal v Celju, pravzaprav bi bil vesel, da bi bilo tako."
