Preprosto ne gre drugače, kot da pomisli na jeklo in kri, na zlovešče preroštvo Simona Gregorčiča, po katerem se je bistra hči planin resnično pobarvala rdeče. Kako ironično, kako boleče, jeklo in kri sta tudi nekaj, na kar vsakdo najprej pomisli, ko sliši za Žigo Lipuščka. Kaj šele, če se z visokoraslim nogometašem, ki je čudežno preživel eno najhujših nesreč v zgodovini slovenskega športa, sreča. In kaj šele, če z nepoškodovanim udeležencem tragedije, ki je za seboj pustila dve objokovani smrtni žrtvi in pogumnega invalida, za mizo sede v neposredni bližini njegovega domačega kraja. Ob Soči. Srečanje in pogovor, ki se ne moreta primerjati z ničimer. Ki se zgodita zgolj enkrat in edinkrat. Ki se sploh ne bi smela zgoditi. Ki ju najrajši ne bi delali, po drugi strani pa smo ju čakali bolj kot karkoli. Ki sta hkrati objokovanje smrti in slavljenje življenja.
»Pa varno in počasi vozita!« Ko vam to zaželi on, vas strese. Zmrazi. Presune. Se vas dotakne povsem drugače, kot se vas je kadarkoli dotaknilo karkoli podobnega. »Ne morem si pomagati, zdaj to zaželim vsakemu. In to prav posebej poudarim,« je videl, da je zadel v dušo. Taka želja je ponavadi tako banalna in samoumevna kot ’na zdravje’ ob kihanju ali ’dober tek’ ob hrani. Torej nekaj, kar rečete in sprejmete, ne da bi kaj zares čutili. Ko vam srečno vožnjo zaželi on, pa čutite več, kot se vam je kadarkoli zdelo mogoče.
Vašega novinarja in fotografa je med drugim pripravilo do spogledovanja, želje po podajanju avtomobilskih ključev in nezmožnosti odločiti se, kaj nama je v tem položaju ljubše: iz Tolmina v Ljubljano voziti ali se voziti poleg šoferja. In to po vsem tem, ko si človek ves čas prigovarja, da mora mladeniča jemati tako kot vse ostale, da se ob njem za njegovo dobro ne sme počutiti drugače in ko celo zablesti z nekaj obvezno črnimi šalami. Zdelo se nam je, da smo pri vsem tem uspeli v popolnosti, a smo pred potjo nazaj vseeno zmrznili. Vseeno je popolnoma izginili tisti – očitno navidezen – pogum, s katerim smo se kaki dve uri prej pripeljali in s katerim smo sogovornika brez olepševanja in smiljenja želeli šokirati.
»Vas lahko zapeljemo en krog? Imate s tem težave?« smo takoj udarili, kajti dogovor z novopečenim branilcem Gorice se je glasil, da ni zadržkov in ni tabujev. Da je treba vprašati vse in povedati vse. »Lahko gremo en krog. Ni bilo lahko, potreboval sem kar nekaj časa, a sem na zelo dobri poti. Sam vozim povsem brez strahu, sovoznik sem malce težje, a mi prav tako zadovoljivo uspeva. Le nekaj še ostaja: z vami ne grem na zadnji sedež. Pa tudi z nikomer drugim, kajti še vedno se počutim preveč utesnjenega,« se je odzval 20-letnik, ki je ravno na zadnjem sedežu pred skoraj letom dni doživel nesrečo, v kateri sta umrla mlada nogometaša Maribora Damjan Marjanović in Zoran Baljak, medtem ko je hudo poškodovani Ljubomir Moravac preživel za las in pri tem ostal brez roke. Saj veste, šlo je za tisto tragično pot s treninga na začetku lanskega avgusta, ki je vse tako ali drugače vpletene – pa tudi vse vas in nas – zaznamovala za vse večne čase.
To počnem za mojega prijatelja, za brata
Lipuščka, ki smo mu z eno od omenjenih črnih šal do nadaljnjega odsvetovali uporabo taksija, je seveda zaznamovala na prav poseben način, močno drugačen od vseh ostalih. Ne samo da je preživel, iz povsem zmaličenega avtomobila je kot v kakšnem filmu, v katerem čudežem ne verjame nihče, stopil povsem nepoškodovan. Povsem brez praske. No, popravek, brez praske je preživel nesrečo, nato pa se je, ko se je peklensko pokanje pomirilo, vendarle opraskal … sam. »Ko se je norost ustavila, mi ni bilo popolnoma nič. Niti enega udarca, niti ene odrgnine. Nato pa se, ko je bil avto prevrnjen na streho, skušal priti čim prej ven in pri tem sem – poglejte, tukaj – s prstom zapel za steklo na razbitem oknu. Ne smejete se, a bil sem … nekoliko neroden, ko sem lezel ven. Tako sem staknil edino poškodbo, tako mi je pritekla kri in zaradi tega sem tudi dobil dva šiva,« pojasnjuje z obrazom človeka, ki je potreboval nekaj časa, ki je v tem obdobju moral biti umaknjen, zdaj pa lahko govori o vsem. In vseh.
Pri čemer je treba poudariti, da si je pri odločanju za tale intervju vzel nekaj časa, nato pa privolil s prav posebno razlago. Nadvse plemenito razlago: »To je moje poslanstvo. Še več, ta pogovor je del treh poslanstev, ki jih imam. Pod točko ena moram ohranjati spomin na umrla, zame je še toliko bolj pomembno, da to počnem za Damjana, ki je bil moj najboljši prijatelj – še več, bil mi je kot brat. Pod točko dve moram opozarjati in ozavestiti mlade, ki radi vozijo hitro in neprevidno ter bi se iz naše nesreče morali marsikaj naučiti. Pod točko tri pa moram uspeti v svojem športu, moram postati nogometaš, kakršen si želim biti.«
Pri čemer ta poslanstva ne izhajajo zgolj iz Žige samega. Pogosto je v življenju pomembno vprašanje, ali človek verjame v višje sile, in že vse leto, ko smo razmišljali o nesreči in ko smo se pogosto spomnili čudežnega Lipuščka, se nam je na tem primeru to vprašanje zdelo še pomembnejše. Osebno, celo intimno, toda nemogoče se je bilo pogovarjati brez njega. In tudi ta pogovor nikoli ne bi bil enak brez odgovora nanj. »Že prej sem verjel v boga, po tem dogodku pa, če lahko rečem tako, verjamem še bolj. Pomislite, ne gre zgolj za to, da nisem umrl in da nimam nobene hujše poškodbe. Kot sem rekel, ni mi bilo popolnoma nič.«
Spraševal sem se, ali sem v resnici umrl
Pa ne samo to, doživetje (in preživetje), kot ga opisuje Žiga, je bilo še bolj nenavadno. »Predstavljajte si, avto je trčil ob polni hitrosti, nato ga je premetavalo, prevračalo, končal je na strehi in bil povsem uničen. Jaz pa se nisem nikamor udaril kljub svojim 199 centimetrom. Ne z glavo, ne z nogo, ne z roko. Niti ene modrice, ničesar. V bolnišnici so mi rekli, da je že to neverjetno, a da bom vsaj naslednji dan zagotovo čutil hude bolečine. Pa jih nisem. Fizično sem se počutil kot vsako drugo jutro. Bilo je tako nenavadno, da sem se na neki točki vprašal, ali sem umrl. Prav tako se vsega spomnim, ves čas sem bil pri polni zavesti, ves čas pa sem se počutil tako, kot da imam okoli sebe blazine. Zame je to bil bog, angel varuh, kakorkoli pač hočete.«
Bog, kot je prepričan, pa ga je pustil živega in nepoškodovanega ravno zato, da bi, če nekoliko pretiravamo, lahko sedel z nami in nam povedal svojo zgodbo. Če ne pretiravamo, pa zato, da bi lahko izpolnil svoja poslanstva. Tudi nogometno. »Bog me je z razlogom pustil tukaj živega in nepoškodovanega. Eden od teh razlogov pa je tudi, ker moram uspeti v nogometu. Zdaj to čutim močneje kot karkoli drugega in sem odločen, da bom uspel,« je poudaril. In ko smo že pri tem, je bila prekinitev osnovne, izpovedne teme zelo dobrodošla. »Saj vem, tega pogovora ne bi bilo, če ne bi bil čudežno preživeli. Z nogometom si ga še nisem zaslužil, a si ga bom,« ob tem smeje doda Žiga, nas pa seveda zanima, kaj zanj pomeni uspeti v nogometu. Kakšni so cilji, s čim bi bil zadovoljen.
»Imam visoke cilje, želim imeti visoke cilje in verjamem, da ji lahko dosežem. Čutim sicer manjše razočaranje, ker mi ni takoj uspelo iti po začrtani in želeni poti pri Mariboru, toda Gorica je zame v tem trenutku super rešitev in sem zelo zadovoljen. Nato pa se morda nekega dne vrnem v Maribor in spišem velike stvari v največjem slovenskem nogometnem okolju, želim pa še dlje od tega. Če se vprašanje glasi, ali se vidim v spodobnem tujem klubu in na katerem od prihodnjih velikih tekmovanj s slovensko izbrano vrsto, je odgovor pritrdilen. Da, moje cilje bi lahko opisali tako, s tem bi bilo to poslanstvo izpolnjeno.«
Videl sem marsikaj in s tem moram živeti
Če mislite, da Lipušček ob tem čuti kaj podobnega, kot čutijo ali kot se dogaja čudežno preživelim v filmih, pa se motite. Priznamo, tudi sami smo veliko razmišljali v tej smeri. V najstniških letih so nas morbidno navduševali tisti filmi, v katerih so čudežno preživeli ogoljufali smrt in jih je preganjala paranoja, mučilo jih je zlovešče vraževerje. Veliko je tudi zgodb o krivdi, ki naj bi jo ljudje čutili v takih primerih, in moramo reči, da smo – če tiste trapaste filme pustimo ob strani – ravno o občutku krivde veliko razmišljali tudi sami. Žiga pač ne. »Nikoli nisem čutil nič filmskega. Nikoli nisem čutil kakšne krivde, ker sem povsem nepoškodovan preživel in dva druga fanta nista, tretji pa jo je prav tako odnesel precej slabše od mene. Nikoli nisem pomislil, da ni pošteno in da bi se moralo kaj zgoditi tudi meni. Prav tako nisem nikoli čutil, da sem kogarkoli ali karkoli ogoljufal, kot je to včasih prikazano v kakšnih podobnih primerih. Svojo usodo sem sprejel kot tako, nekako v slogu, kot sem vam že povedal.«
Čutil pa je nekaj drugega. Močnega. Zloveščega. A ne povezanega s tem, da je bil eden od udeležencev nesreče in da jo je odnesel toliko drugače od preostalih. »Čutil sem zgolj globoko žalost. Žalost zaradi žrtev in poškodovanega, predvsem – priznam – žalost zaradi mojega najboljšega prijatelja. Pravzaprav sem se v tem pogledu največkrat počutil, kot da v nesreči sploh nisem bil udeležen, in je šlo pač za nesrečo, v kateri je umrl nekdo, ki mi je bil tako zelo blizu. S katerim sem bil ves čas skupaj, s katerim sem počel vse.« Človeka pa, jasno, po nečem takem preganjajo tudi prizori, ki jih je videl in ki jih nihče ne bi smel nikoli videti. Sploh če je bil ves čas pri zavesti in če se vsega spominja. »Videl sem marsikaj in s tem moram živeti. Sicer me je odneslo daleč od tistih najbolj grozljivih prizorov in sem potreboval kar nekaj časa, da sem spoznal, kako hudo je bilo v resnici in kaj se je zgodilo drugim. Nato pa sem seveda potreboval kar nekaj časa, da sem šel čez to, a mi je uspelo. Sicer se vsak dan nekajkrat spomnim, a me to več ne preganja, s temi spomini živim tako kot z vsemi drugimi.«
Maribor je vedno našel tisto pravo mero
Brez pomoči seveda ni šlo. »Nisem se niti spraševal, ali mi bo uspelo samemu, zakaj bi se mučil po nepotrebnem, če obstajajo ljudje, ki so na tem področju strokovnjaki. Psiholog natančno ve, kaj povedati, kaj vprašati, kako človeku pomagati v takem položaju. Pri tem mi je zelo pomagal mariborski klub, ki mi je priskrbel tega človeka in za kar sem mu izjemno hvaležen,« Lipušček ni pozabil spomniti, da so se resnično imenitno (če v takih časih sploh lahko uporabimo tako besedo) odzvali vsi v klubu. »Dobil sem vse tisto, kar sem potreboval. Najprej so mi ponudili mir in čas, kolikor sem ga želel. A želel sem nekaj drugega, želel sem takoj v življenje in na trening, zato so se prilagodili tej želji. Znali so me sprejeti po nesreči, znali so se obnašati, bili so zares sijajni. Nato pa so ves čas ohranili pravo mero; nisem se jim smilil, na drugi strani niso bili neobzirni, kot da se ne bi nič zgodilo. Zame so naredili velike in pomembne stvari, nazadnje sem bil zelo hvaležen tudi za pomoč pri iskanju novega kluba in za dejstvo, da se je Zlatko Zahović ob osvojitvi naslova spomnil naše nesreče ter jo označil za nekaj, kar je klub zaznamovalo.«
Na tej točki so bile mokre oči zaradi solz v njih že stalnica. Na eni in na drugi strani mize. Drugače ni šlo. Tudi če se tak pogovor začne z željo po izogibanju pretiranim čustvom, je zadeva preprosto premočna. In postane še močnejša, če se Žiga loti razlage o tistih najtežjih dneh prvega meseca, morda dveh. »Ni šlo zame, spet ni šlo zame. S svojimi travmami sem se spoprijemal, počasi napredoval, ni bilo toliko problemov. Težje je bilo zaradi tiste žalosti, zaradi pogrešanja prijatelja. Vsaka malenkost me je spomnila nanj, in če zaradi česar, bi zaradi tega kdaj rajši ostal doma kot odšel na trening. A sem vedel, da bi bilo to v drugih pogledih še slabše, zato sem hodil v klub, hodil na trening, počel vse tisto, kar sva prej vedno počela skupaj.« In ga nikoli ni krivil. Ne njega kot voznika ne kogarkoli drugega. Niti približno, prej nasprotno. Pa čeprav je, kot pravi Lipušček, znano dejstvo, da se nesreča ni zgodila sama od sebe in da pri njej ni šlo za vožnjo – celo daleč od tega – po predpisih.
Dragi moji, tako zelo daleč ste od carjev
»O tem veste vsi vse, razlogi so jasni, znani in tega ne bom pogreval. Tudi zato, ker je zame povsem nepomembno in ker ne bi imelo niti najmanjšega smisla. Pomembno je le, da se vsi zavedajo, kar se lahko zgodi na cesti. Predvsem mladi se morajo zavedati tega, kajti mladi smo tisti, ki včasih čutimo, da moramo voziti prehitro, da se moramo zabavati in celo dokazovati na tak način.« Eno od tistih poslanstev, saj veste. Božjih, če v to verjamete tudi vi, ali kakršnihkoli pač. Vsekakor pa verjetno najpomembnejše med vsemi, plemenito in vredno zlata. Žigovo sporočilo je jasno in glasno: »Nikomur ne moraliziram, nikomur ne težim, nisem nekdo, ki bi s tem utrujal. Bi pa rad, da bi se ljudje zavedali, kaj se lahko zgodi in kako hitro se lahko zgodi. Razumem, da se komu mudi, a že v tem primeru ni vredno. Verjemite mi, da ni vredno. Videl in občutil sem, da ni vredno. Kaj pa šele, če kdo vozi hitro zgolj zato, ker misli, da je zaradi tega car. Dragi moji, nihče od vas, ki vozite hitro, in mislite, da ste carji, ni car. Jaz vem, kako zelo daleč ste od carjev, in upam, da boste vi to spoznali na drugačen način, kot sem spoznal sam in kot so občutili moji prijatelji. Vse kaj drugega kot carji ste!«
Zagotovo pa vas zanima, kako zdaj vozi sam. Le kako vas ne bi zanimalo, a če kateri odgovor lahko uganete, brez dvoma lahko tega. »Zdaj zagotovo vozim celo preveč previdno, a je bolje tako kot karkoli drugega. Prav tako zelo previdno vozijo vsi moji bližnji, tudi to je nekako logična posledica.« Pa je rekel tisto besedo. Na tej točki jo je rekel. Smo si želeli, da je ne bi? Po svoje. Neprofesionalno in ob stalnem zavedanju, da bomo morali ugrizniti najbolj grenko pilulo. Kot smo ves čas verjeli in Žigu tudi zaupali, si nismo bili na jasnem, ali je težje njemu ali na. Ali je ob takem pogovoru težje biti na eni ali na drugi strani. Ves čas pa smo vedeli, da bo v tem pogledu najtežje, najbolj, neprijetno, z največjim cmokom v grlu, ko bo šlo za bližnje. Za družino. Za starše, ki so najprej čakali na prve informacije, nato pa živeli z nepredstavljivo kombinacijo olajšanja, groze, strahu. Zares nepredstavljivo.
Poglejte, želel sem nekaj, kar je narisal on
»Bi radi vedeli nekaj smešnega?« je začel tako, kot si ne bi mislili nikoli. Niti v najbolj norih sanjah. Niti v vročičnih blodnjah. Nekaj smešnega? Kako, prosim? Smešnega? »Smešnega, tragičnega, vse skupaj. Odpeljali so me v bolnišnico in me tam seveda postavili na stranski tir. Na vrsto sem prišel zadnji. Na srečo. In nisem si bil povsem na jasnem, ali naj čakam, kdaj bo, kako dolgo bo trajalo. Vedel pa sem, da moram poklicati starše in na srečo mi je uspelo kar hitro. Rekel sem za telefon, jih poklical in sledilo je nekaj, kar je težko opisati.« Le kako ne bi bilo težko? Naj gre za nekoga, ki je starš, ali za nekoga, ki ni, zagotovo si znamo (in si hkrati nikoli ne bomo znali) predstavljati ves šok, vso nejevero, ves kalejdoskop nezemeljskih čustev.
»Starša sta bila povsem iz sebe. Verjeli ali ne, vse skupaj je bilo tako ekstremno, da smo se celo dogovorili, da ne pridejo k meni tisti dan. Si predstavljate? Nato pa so seveda odigrali najpomembnejšo vlogo. Skupaj z mojim dekletom, to moram poudariti. Živi v Mariboru, zaradi nje sem tam imel dom, ni mi bilo treba biti v neki sobi. Brez nje verjetno ne bi mogel ostati tam, ne bi mogel narediti vseh teh korakov, ki so bili zame tako ključni. Ta nesreča naju je neskončno povezala, ne predstavljam si življenja brez nje in seveda selitev h Gorici tega ni spremenila. Pogosto je pri meni, zagotovo se bova znašla, ne moreva drug brez drugega.« Ne more in noče pa niti brez Damjana. Brez pokojnega Damjana. Brez tretjega poslanstva. »Za vedno bo z menoj. Tako je, tako želim, tako hočem. Poglejte tole, to je narisal on,« pokaže na podlaket, kjer je velika tetovaža, ki bi jo bilo brez razlage težko pojasniti, težko razumeti. »Želel sem nekaj, kar je narisal in kar mu je nekaj pomenilo. Izbrskal sem to iz njegove zapuščine, poslali so mi in mojster tega področja je to prenesel kot tatu na mojo roko. Mogoče to kdo težko razume, a on bo za vedno del mene. Mora biti. Zato sem pri Gorici tudi izbral njegovo številko; sploh nisem razmišljal o tem, ali bo to kdo pisal ali se bo to komu zdelo lepo ali čudno. Jaz pač tako hočem, zame je to edino sprejemljivo.«
Želim obiskati starše, a je še prezgodaj
Bliža se obletnica, tudi zato se Žiga v teh dneh počuti drugače in je o prošnji za tale pogovor razmišljal drugače kot ob kakšni podobni prejšnji priložnosti. Ima načrte, a ne ve, ali jih bo uspel izpeljati. »Rad bi odšel na grob, vendar ne vem, ali bo združljivo s klubskimi obveznostmi. Začela se bo namreč že sezona, časa zagotovo ne bo veliko in ne bi rad, da bi s tem kakorkoli škodoval svojemu novemu klubu. Sem profesionalec, če ne bom mogel iti, ne bom mogel iti. Bi pa rad šel.« A po drugi strani je še prezgodaj, da bi obiskal Damjanovo družino. Tako čuti, tako verjame. Si jo želi že od prvega dne, vendar čaka, da bodo vsi skupaj pripravljeni.
»Videl sem jih zgolj po pogrebu. Že na samem pogrebu nisem mogel biti, zame je bilo to prehudo in pretežko. Bil sem pred pokopališčem, a sem tam ostal. Nisem mogel, verjemite mi, nisem mogel. Nisem mogel na pogreb mojega najboljšega prijatelja, mojega brata. Ko je bilo vsega konec, sem nekako vendarle šel do groba in sem srečal starše. Bilo je neskončno hudo,« si verjetno lahko predstavljate, da je stopnja mokrote v očeh dosegla vrhunec, cmokov pa ni bilo več mogoče goltati, tudi če bi spili vso vsebino Soče. »Imel sem namen iti k njim, zelo si želim iti k njim, a mislim, da je za vse še vedno prezgodaj. Rad bi, da bi se stvari še nekoliko polegle, kajti takrat je bilo tako hudo, da bi bile stvari zdaj še vedno premočne, preveč boleče. Za vse. Še vedno mi gre preveč stvari po glavi, verjetno tudi njim; ne vem, kako bi na njunem mestu gledal name, ki se mi ni zgodilo nič. Nekega dne moram oditi, želim si oditi, želim se pogovorit, a ne še.«
Drugače pa je, ko gre za prav tako preživelega Moravca, ki je v nesreči komaj ušel smrti, izgubil roko in se uspešno postavlja na noge. Tako fizično kot psihično, gostoval je na teh straneh in tudi njegova izpoved je bila nekaj prav posebnega. »Seveda sem v stikih z Ljubomirjem, ki je prav tako imel srečo, a na žalost ne tako veliko kot jaz. Dokler sem bil v Mariboru, sva se kar pogosto videla, skušam pa stike ohranjati tudi zdaj. Vem, da mu je težko in predvsem ne bi rad govoril v njegovem imenu. Toda če kaj pomeni, lahko rečem, da gre za izjemno močnega fanta, ki bo zna obvladati tudi drugačno, novo življenje in biti v njem uspešen. O tem sem prepričan.«
Umikanje ima podobno nenaraven učinek
Navsezadnje te, kar te ne ubije, okrepi. Neprimerno za ta kontekst? Celo žaljivo? Veste, kaj, rekli smo brez tabujev in prepričani smo, da nismo nikogar užalili. Predvsem pa nikogar nismo hoteli užaliti. In veste, kaj, Žiga se je ob teh besedah nasmehnil, jih sprejel kot kruto resnico in jim dodal svoje. Spet brez zadržkov, spet v glavo. »Zdaj sem res precej močnejši, marsikaj mi ne pride do živega. Smejim se nekaterim stvarem, ki so me prej skrbele, zdaj pa vem, da so tako zelo nepomembne. To pa seveda ne pomeni, da mislim, da je pomembno le to, kar se je zgodilo meni. Ljudje morajo imeti svoja veselja, svoje majhne skrbi, ni dobro postati preveč otopel. Dobro je, da sem močnejši, ne želim pa biti otopel. V veliki meri še vedno sem, a je to nekaj, kar ljudje vendarle nočemo biti.«
Enako pa se je treba naučiti živeti in nekako najti pravo mero, pravo pot, ko gre za odnos drugih ljudi do nekoga, ki se mu je zgodilo nekaj takega. Kar predstavljajte si. Kako bi se pogovarjali z njim, če bi ga srečevali vsak dan? Bi ga nekam poslali, če bi mislili, a ga je treba nekam poslati? Bi rinili vanj preveč ali pa bi rinili premalo in bi dosegli podoben učinek? »Nekateri se radi umaknejo, če se vsaj približamo tej temi,« pravi Lipušček. »A kot si lahko predstavljate, ima to podobno nenaraven učinek kot želja ves čas se pogovarjati o tem. V vsakem primeru opazim, da je marsikomu nelagodno, marsikomu neprijetno in da ne ve, kaj storiti. Ljudem skušam pojasniti, da sem šel čez vse skupaj in da so lahko z mano povsem normalni, a seveda ni lahko. Preteklo je premalo časa,« je razlagal, ko smo že zapustili mizo, na katero je kapnilo nekaj solz, in jih odšli sušit na sonce.
In ko smo se med tem sušenjem sprehodili do tolminskega igrišča, na katerem je začel, na katerem je Žiga začel, na katerem je naredil svoje prve nogometne korake in pozneje zrasel v igralca, ki ga je nato v svoj mladinski pogon odpeljal Maribor. Kaj bi bilo, če bi bilo. In kaj ne bi bilo, če ne bi bilo. Tudi brez tega ne gre, ko se človek v takem položaju zazre v svojo preteklost. Tako kot ne gre brez dejstva, da bo Žiga a tem igrišču, na domači ulici ali kjerkoli drugje vsaj še nekaj časa tisti. Tisti, ki je preživel. Tisti, ki mu v masakru ni bilo nič.
Če bom slab, napišite, da sem bil slab
»Ne zamerim nikomur, me ne moti, nekaj časa bo zagotovo še tako, drugače ne gre. Motijo me le ljudje, ki pretiravajo. Prav neverjetno je, kako daleč so šli nekateri že v prvih dneh po nesreči in kako brez občutka sprašujejo še danes. Spraševanje brez občutka ni sproščenost, sproščenost je nekaj povsem drugega.« Zagotovo je zelo pomembno, v katero kategorijo spada trener Gorice Miran Srebrnič, ki se je nekako znašel v podobnem položaju kot mi. Dobil je igralca, ki ga je želel zaradi njegovih značilnosti in kvalitet, a hkrati tudi igralca, ki s seboj neločljivo prinaša prtljago v podobi tragičnega dogodka, čudežnega preživetja in precejšnje izpostavljenosti zaradi tega. »Spraševal sem se, ali bo zaradi tega z menoj želel imeti kako poseben pogovor. In sem vesel, ker ga ni. Zelo mi je bilo všeč. Hočem, da me gleda kot kogarkoli drugega in da se tako do mene tudi obnaša. Seveda je človek, seveda pomisli na te stvari, toda zame je pomembno, da jih odmisli. In verjamem, da mu že zdaj odlično uspeha ter mu bo tudi v prihodnje.«
Potem pa so tu še mediji in javnost, pred katerimi je podobna naloga. Je bila že doslej in bo še bolj zdaj, ko bo Žiga stopil na prvoligaška igrišča. »Kot sem že rekel, vem, da tega intervjuja brez nesreče ne bi bilo, bil bi pač povsem običajen 20-letni novinec pri Gorici, ki bi v Ekipi morda dobil kak stavek izjave. A to sprejemam, od tega ne bežim. Si pa želim, da bi se čim prej končalo in da me ljudje ne bi sodili po tem. Doslej sicer nisem dobil občutka, da bi imel kakšne posebne privilegije, nočem pa jih imeti niti v prihodnosti. Nočem pogodb zaradi tega, nočem protekcije, sodite me zgolj po mojih sposobnostih.«
In še prav poseben dodatek: »Seveda me zdaj nihče ne more omeniti drugače, kot da naredi vejico in zapiše preživeli, nepoškodovani iz tiste tragedije. Upam, da tega kmalu ne bo več. Predvsem pa si želim, da že takoj to ne bi na nič vplivalo. Če bom slab, napišite, da sem bil slab,« nam je zabrusil. Bomo. Smo mu za konec obljubili. S tem nimamo nikakršnih težav, lahko uporabimo celo besedo, ki je precej močnejša od slab. Ne bomo dovolili, da bi se nam smilil. A nas je, kot rečeno, vseeno stisnilo, ko se je še enkrat obrnil in dejal. »Pa varno in počasi vozita!«
