Pismo Zavrča: Očitno mora v pokalu slaviti Maribor, v prvenstvu Olimpija!

Pismo, pod katero je podpisano športno društvo Zavrč v nadaljevanju objavljamo v celoti. 

Nogomet je igra in v igri so vzponi in padci, zmage in porazi. Porazi. Ni težko priznati, da je nasprotnik boljši, mu seči v roko in čestitati. Težko je pogledati v oči nekomu, ki je (ne)namerno vplival na dogajanje na igralni površini, mu seči v roko in pogoltniti občutek krivice. Prav to je razlog, da smo se odločili spregovoriti, opozoriti na napake nedotakljivih delivcev pravice.

Morda smo pogrešali ravno to – preprosto nevtralno sojenje, kjer se sodnik prikaže kot veličastni paša, četudi zgolj za 90 minut. Ni naša navada, da po tekmah dodatno odpiramo problematične trenutke, opozarjamo na napake in s prstom kažemo na krivca. Ni navada, a tokrat bomo naredili izjemo in javno izrazi bolečino, ki je posledica krivičnega razpleta polfinalnega obračuna za Pokal Slovenije.

Zavedamo se, da s svojimi besedami ne moremo spremeniti ničesar, a hkrati upamo, da bodo le-te odprle oči tistim, ki cenijo slovenski šport, ki ljubijo nogomet. Slovenski nogomet že zdaleč ni samo igra, že dolgo ne predstavlja le minut, namenjenih navijačem, družinam, druženju. Žal je nogomet posel in v poslu očitno obstajajo pravila, obstajajo ljudje, ki posel usmerjajo, da se razvija v pravo smer, da je realizacija končnega produkta takšna, kot je bilo zastavljeno na začetku.

Očitno Zavrč ni del tega končnega produkta, očitno je vrh rezerviran za prvoligaša dveh največjih slovenskih mest. Očitno je potrebno, da v pokalu slavijo Štajerci, v prvenstvu Ljubljančani. Očitno pri realizaciji niso pomembne žrtve in v tem primeru je Zavrč le postranska škoda. Žalostno, a resnično. Boleče je, ko občutiš zmerjanje in neprimerno izražanje odgovornih oseb na igrišču, ko na neprimernost izrazov opozoriš nadrejene, a ti le zamajejo z glavo in verjamejo njemu. On je paša, on je kralj, on je nedotakljiv in enajst fantov, ki pove enako zgodbo pač ne govori resnice. Nič zato, to je preteklost – kar se zgodi na igrišču, ostane na igrišču. Četudi boli, četudi ti besede dajo vedeti, da si v podrejenem položaju, da igraš proti dvanajstim.

Morda te besede, ta dejanja, ta (preveč)očitna dvoličnost, bolijo bolj kot vse prejete zaušnice na igrišču. Začuda so bili med neposrednimi dvoboji opaženi le prekrški storjeni s strani naših nogometašev, četudi bi nepristranski delivec pravice število podeljenih rumenih kartonov na strani nasprotnika nedvomno (vsaj) podvojil. Morda tudi ne, a nevtralni delivec pravice ne bi segel v žep in v 75. minuti (grozovitih 45 minut pred koncem!) pokazal igralcu rdeč karton. Dvakrat rumen karton, obakrat zelo hitra in prepričljiva reakcija sodnika.

Zdelo bi se, da je fant za takšno kazen na tako pomembni (in predvsem zelo izenačeni) tekmi, storil resen prekršek. Prerana sodniška odločitev za poseg po tisti karton, domnevno simuliranje in odločena tekma. Preprosto. Pravično? To odločitev prepuščamo vsakemu posamezniku. Ne moremo se izogniti premnogim trenutkom, ko je sodnik nasprotniku dopuščal tršo, grobo igro in zgolj zamajal z glavo, ko so začudeni igralci kazali na očitno. Ponovno. Prvič pred petimi leti, v podobni (skoraj identični) situaciji. Prav on je že takrat sklenil vplivati na razplet, zelo podobno kot ure nazaj.

Kako ironično en karton poruši sanje nekoga, ki je z borbo dokazal, da je konkurenčen. Morda pa je preveč konkurenčen. Dvojna merila? Ne le na igrišču. Zdi se, da je klub štajerske prestolnice nedotakljiv tudi za administrativne napake. Pa bi bile te oproščene tudi preostalim klubskim uradnikom? Morda, če bi prihajali iz prestolnice. Pa ostali? Odgovor na to vprašanje se zdi kot na dlani.