Zanimivih tem je veliko, zelo veliko. Športni direktor Maribora ni takoj rekel da, branil se je z utemeljitvijo, "dajte raje kakšnega igralca, oni so v glavnih vlogah, vsi smo v klubu zaradi njih", toda naposled je vendarle privolil v pogovor. Nastal je v njegovi pisarni pod vzhodno tribuno Ljudskega vrta, kjer je sprejel mnoge pomembne odločitve.
Potem ko ste izjemno leto 2014 sklenili z nastopi v skupinskem delu lige prvakov, je bilo lansko drugačno. Precej bolj vihravo, kot je bilo mogoče pričakovati. S trinajstim naslovom prvaka ste osnovni namen sicer dosegli, toda sledilo je zgodnje slovo od mednarodnega prizorišča, kar je razumljivo vplivalo na stanje duha v klubu in okrog njega in v veliki meri vplivalo na jesenska dogajanja. Kakšen je danes pogled nazaj?
Za nami je še eno fantastično leto. Vnovič smo postali prvaki, kar je vedno izjemnega pomena, in si zagotovili nastop v kvalifikacijah za najbolj prestižno tekmovanje, ki se nam žal nismo izšle, kot bi si želeli. Ampak kar zadeva mene, je leto 2015 uspešnejše, kot je bilo prejšnje, ko smo igrali v skupinskem delu lige prvakov.
O DRAGU COTARJU
Ni skrivnost, da nadvse spoštujete prvega moža kluba Draga Cotarja. "Z njim se je začela nova zgodba, nov vzpon. Predsednik je ikona kluba, nekaj takega, kot Marcos Tavares v športnem delu. Ima avtoriteto, veliko je naredil, sprejel mnoge pomembne odločitve. Ne predstavljam si delovanja kluba brez njega. Njegova beseda ima težo, nekaj velja, pomeni največ."
Kako prosim? Sem slišal prav? Takšna trditev vsekakor zahteva podrobno utemeljitev.
Vse športne inštitucije v Sloveniji, ne glede na panogo, so padle po velikem uspehu. Največjem. Takrat pride do evforije, do iracionalnega razmišljanja. Pride do močnih emocij, do velikega blišča, ki ga prinašajo najbolj odmevni dosežki, vse to je lahko zelo nevarno. Zlasti pri tistih funkcionarjih, ki česa takega še niso doživeli, hkrati je jasno, da bo prej ali slej prišlo tudi do padca. Iz preprostega razloga, ker ekipa pride do nekega vrhunca, po katerem dobri rezultati niso več dovolj dobri. Ob takšnih občutkih slavja, ko na nek način pišeš zgodovino, pogosto pozabiš, kdo si in kaj si, zgodijo se iracionalne poteze, ki se ti v tistem trenutku sicer zdijo fantastične, navdušujoče. Prav tako kot navijačem in medijem, ki imajo radi velikopotezne, megalomanske odločitve v zvezi s kadrovanjem in vsem ostalim. Toda potem se zgodi šport, tako kot se je nam in posledično pride do velike krize. Če ste spremljali moje izjave takoj po ligi prvakov, sem vedno znova poudarjal, da bo Maribor spet na veliki preizkušnji in da se lahko iz svoje zgodovine največ naučimo. Menim, da nam je to uspelo in zato je zame leto 2015 uspešnejše od 2014, ko nam je z ligo prvakov res uspelo nekaj zares zelo velikega, izjemnega, vendar nas to ni spremenilo.
Marsikdo težko razume, da del zaslužka iz lige prvakov niste namenili v osvežitev igralske zasedbe, v draga nakupe. Že v zimskem prestopnem roku, še posebej pa v poletnem, pred začetkom nove sezone. Ker se je zdelo, da ekipa preprosto potrebuje svežo kri, nekaj novega. O tem je bilo veliko povedanega in napisanega, tovrstnih pritiskov je bilo kar veliko, toda očitno se vas vse skupaj ni dotaknilo. Zakaj?
Jaz sem imel svoj pogled, imam svoje načrte. Treba je vedeti, da se v Mariboru ne morem vedno odzvati izključno kot profesionalec. To preprosto ne gre. Če bi bil športni direktor denimo v Azerbajdžanu, bi kupoval. Ker bi gledal samo nase. Pritisnil bi na predsednika in vodstvo kluba, da potrebujem toliko in toliko denarja. Če mi ne bi ugodili, bi preprosto odšel, v domačem okolju je popolnoma drugače. Specifično. Ne moreš biti zgolj in samo profesionalec ter sprejemati temu primerne odločitve, ampak moraš gledati na okolje, na klub in na igralce, s katerimi si začel zgodbo in so temu klubu dali vse ter vse nas naredili uspešne. Delati doma je nedvomno drugače, odgovornost, vsaj pri meni, je toliko večja.
Pozive za okrepitve je bilo nemogoče preslišati. Vas je v nekem trenutku vendarle prijelo, da bi morda ošteli milijon evrov in pripeljali kakšno zvenečo okrepitev? Mogoče samo zato, da bi na tak način ugajali.
Ne, niti po naključju. Ker sem preveč navezan na ta klub. Pri 44 letih sem kot igralec dal vse skozi, na srečo so me igralci, prav tako kot vse nas, naredili uspešne tudi v Mariboru. Osvajamo lovorike, igrali smo v skupinskem delu lige prvakov, trikrat v ligi Europa, prezimili smo na mednarodnem prizorišču. Profesionalna čustva sem moral dati na stran in dal sem jih z veseljem, ker je to naš klub, na katerega moramo biti ponosni. Prav tako kot mesto, celotna regija in Slovenija. Poleg tega na tem položaju nisem zato, da bi ugajal, ampak zato, da bi sprejemal odločitve v korist kluba. Včasih jih kdo morda ne razume, ampak tu sem v prvi vrsti zato, da bi služil našemu klubu, ki je tudi meni osebno dal vse. Šel sem skozi vse mlajše selekcije in dobil temelje za nadaljnji nogometni razvoj. Kot sem že dejal, smo bili na veliki preizkušnji. Vsi, najbolj pa nam je gotovo pomagalo spoznanje, da smo bili v tistih zahtevnih poletnih mesecih zelo enotni. Mislim, da nikoli bolj, kar je v takšnih trenutkih težko doseči. Verjemite, da je. Seveda so tudi pri nas različna mnenja, vsak ima svoje poglede, veliko se pogovarjamo, toda do kluba vsi skupaj čutimo veliko pripadnost. Če je kaj narobe, sedemo za mizo, razčlenimo zadeve in tudi »zaropotamo«, vendar ven ne gre nič. Ko se vrata pisarn odprejo, spet nastopimo z istimi stališči. Pa ne gre za masko, ne nastopimo lažno, temveč na koncu vedno najdemo rešitev, s katero se strinjamo ter jo iskreno zagovarjamo in moram priznati, da me to navdušuje. In me spominja na enega od najuspešnejših evropskih klubov, v katerem sem bil tudi sam, na tak način deluje tudi Porto.
Astana bo bržčas še dolgo bolela.
Že po prijateljski tekmi s Sturmom, ki smo jo visoko izgubili, sem opazil, da se zadeve na razvijajo v pravo smer. Igralci so sicer zagotavljali, da bodo pravi, ko bo to najbolj pomembno, toda moje izkušnje so govorile, da bo to zelo težko, na koncu se je tako tudi zgodilo. Ampak hkrati je vendarle treba razumeti tudi okolje in družbo, iz katere prihajamo. Dogajale so se stvari, ki niso normalne. Tako na igrišču, kot ob njem. Mislim na vse, kar je povezano z bliščem lige prvakov in včasih preprosto prideš v položaj, ko težko obvladaš sam sebe, kaj šele, da bi koga drugega. Ker se je enostavno dogajalo preveč. V mislih nimam le igralcev, ampak celotno mesto, evforija je bila na takšni ravni, da je bilo vse skupaj težko nadzirati.
Takoj po porazu z Astano ste kot enega od glavnih razlogov za zgodnje slovo od Evrope omenili številne poškodbe, a nato ste še zanesljivo še bolj podrobno analizirali. Ste prišli do kakšnih novih zaključkov?
Poškodbe so bile vsekakor pomemben dejavnik, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Prišli smo v čudno fazo, ko so bili številni na prisilnem počitku, kar je seveda vplivalo na formo in podobo ekipe, a vse poškodbe vendarle niso bile le posledica dogodkov na igrišču. Dogajale so se tudi zato, ker fantje z glavami niso bili povsem pri stvari, vendar to ni kritika. Razumem igralce, poskušam jih razumeti, ker vem, da v okolju, v katerem živimo, ni lahko biti na tako visoki ravni. Dogajajo se ti nenormalne stvari. Nekateri temu podležejo, spet drugi ne, njihov ego se ob tem razumljivo poveča in trenerju v takšnih razmerah nikakor ni lahko, težko je dobiti pravšnji odziv. Takšne stvari se pač dogajajo. Primerov je kolikor hočete. Ni treba iti daleč, samo do Londona, do enega od največjih trenerjev na svetu. Ko pride črv v slačilnico, takšen ali drugačen, je težko biti uspešen. Če bi bilo drugače, bi vsak klub nenehno imel istega trenerja. Tudi največji magi zadeve pogosto težko vrnejo v želene smernice, trenerski posel je vse prej kot lahek.
Obdobje po kazahstanskem šoku je bilo nadvse pomembno.
Predsednik, ki ima v klubu seveda glavno besedo, in vsi ostali smo si na vso moč prizadevali, da bi vse skupaj nekako znova speljali v pravo smer. Brez radikalnih rezov. Veliko je bilo pogovorov, ukvarjali smo se z igralci in poskušali določene stvari popraviti. Vlagali smo res ogromno energije in mislim, da smo bili kar uspešni. In še vedno menim, da je to edina prava pot, slovenski prostor je zelo specifičen. Tako na finančnem, kot tudi čustvenem področju. V športu imamo nenormalne uspehe, čeprav za to dajemo zelo malo. Malo vlagamo v razvoj športnikov, infrastrukture. Kar je drugod nekaj samoumevnega, pri nas ni, da ne govorimo o tem, da imamo zelo majhno bazo. Samo dva milijona nas je in dejstvo je, da smo športni fenomen. In če v takšnih razmerah izgubiš glavo, se lahko hitro vse poruši.
ECA: O SPOŠTOVANJU IN NOŽU V HRBET
Maribor je tudi član neodvisnega združenje evropskih klubov (ECA), ki zastopa klube stare celine na mednarodni ravni. ECA je polnopriznana organizacija s strani Fife in Uefe po sporazumu, podpisanem leta 2008. Na seznamu članov so tudi Real Madrid, Barcelona, Atletico Madrid, Bayern, Borussia Dortmund, Manchester United, Liverpool, Chelsea, Arsenal, Manchester City, Juventus, Milan, Inter, Arsenal, Porto, Benfica, PSG ..., poleg vijoličastih ima Slovenija še dva dvoja predstavnika. Domžale in Olimpijo. Zlatko Zahović zagotavlja, da so Ljubljančani del velike in ugledne družine postali po zaslugi Maribora.
"Po rezultatih to še ne bi bilo mogoče, a smo dobili priložnost oziroma imeli možnost, da predlagamo klub, ki bi se pridružil temu združenju in seveda smo se odločili za Olimpijo. Ker vztrajam pri tem, da moramo biti izven slovenskih meja eno, moramo si pomagati, podpirati eni druge, si omogočiti čim več koristnih stikov. Pokazali smo spoštovanje, a nato dobili nož v hrbet."
Na kakšen način? "Na enem od rednih srečanj tega združenja predstavnikov Olimpije ni bilo in ker je bilo na vrsti tudi glasovanje o sprejemanju nekaterih odločitev, so ob svoji odsotnosti pooblastiti drug klub, da je glasoval namesto njih. Človek bi pričakoval, da bodo poklicali Maribor ali Domžale, namesto tega so se dogovorili z enim od srbskih klubov. Mislim, da se tako ne dela, da tako ni prav."
Ker ste bili v zadnjih letih popolni vladarji slovenskega nogometnega prostora, vaši neuspehi odmevajo še toliko bolj oziroma imajo večjo razsežnost.
Vsega tega se zavedamo, prav tako kot tega, da Maribor večno pač ne bo prvak. To je tudi matematično nemogoče, zakoni visokih številk so jasni. Ne moremo biti vedno prvi, ne moremo biti vedno v ligi prvakov ali ligi Europa, na vse skupaj lahko pogledamo tudi iz zornega kota domačega prvenstva. Vem, da smo že vsem tečni. Ker je vedno Maribor, Maribor, Maribor ... Ne le rezultatsko, ampak tudi glede organizacijskega ustroja in vsega ostalega, kar spada zraven. Vedno je najboljši Maribor, kar sčasoma privede do tega, da postaneš tečen in nato tudi moteč. Zakaj vedno Maribor? Tako je pač s klubi, ki prevladujejo v domačem prvenstvu, odziv okolice, medijev in ostalih dejavnikov v takšnih primerih je človeški. Ker bi na vrhu radi videli nekoga novega in prej ali slej se nekje sproži energija, s katero nekdo želi zrušiti najboljše, največje. Tudi medijem bi namesto monotonije ustrezale spremembe, zato je bilo zaznati tudi kar nekaj naslajanja, ko smo se znašli v težavah. Ampak takšne stvari je treba odmisliti in nadaljevati z delom. Imamo svojo vizijo, svojo pot, na kateri moramo vztrajati, od tega ne bomo odstopali.
Kljub vsemu ste z odzivom po porazu z Astano šokirali nogometno javnost. Pričakovati je bilo vihar, celo razpad sistema, namesto tega je prevladovala mirna retorika. Presenetljivo mirna.
Ker smo pričakovali, da bi se nam lahko primerilo kaj podobnega. Smo preveč izkušeni, da bi bili nepripravljeni. Razpad sistema? Lepo vas prosim. Moja prednost je, da me ljudje ne poslušajo. Oziroma izvlečejo iz konteksta le tisto, kar jim ustreza, da lahko potem očrnijo moje ime. Tisti, ki znajo brati med vrsticami vedo, da sem možnost takšnega scenarija napovedal, o tem sem govoril. O razlogih sva se že pogovarjala.
Napovedovali ste tudi probleme na domačem prizorišču. Ste pričakovali, da bodo izraženi v tolikšni meri?
Da, takšne stvari so logične. Ker je popolnoma jasno, da je poraz z Astano za igralce pomenil velik šok, od katerega si bodo težko opomogli. Njihov odziv na prvi tekmi v Domžalah je bil resda izjemen. Bil je takšen, kot pogosto pri ljudeh, ki se znajdejo v težavah, toda vedel sem, da na tak način dolgoročno ne bo šlo. Drži, da so se vsi zganili, da so začeli več in boljše trenirati, toda potem pride utrujenost na utrujenost in fizično je to nemogoče zdržati. Še posebej v kombinaciji s psihološkim problemom, ki so ga imeli. Deležni so bili tudi žvižgov s tribun, česar niso bili navajeni in so jih težko sprejemali. "Mar žvižgajo meni?" so se spraševali, vse to je vplivalo na njihovo stanje duha, posledično na igre. Ampak v športu je pač tako, da se od stare slave ne da živeti in kot na dlani je, da to morajo sprejeti. Žvižgi so nekaj normalnega. Tako kot so čustveni igralci, so tudi navijači. Vsepovsod, na srečo pa imamo v Mariboru največ navijačev, najboljše in najbolj strastne. V primerjavi z drugimi okolji je pri nas vse veliko bolj izraženo, kar včasih pomeni tudi težave, ampak predvsem je naša velika prednost. Naša moč.
Na koncu je prišlo tako daleč, da ste se odločili za zamenjavo na trenerskem stolčku.
Potrebovali smo neke vrste šok terapijo in ob tem moram poudariti, da je Ante Šimudža odigral vrhunsko vlogo. Moram priznati, da so me po Olimpiji zelo zaboleli žvižgi namenjeni trenerju. Pa ne samo po Olimpiji. Prešli so v nekaj več, toda klubu je dal veliko, dal mu je ogromno. Najprej kot igralec, nato kot trener, vendar se takšne stvari velikokrat dogajajo, ko je trener domačin. To velja za velike klube po vsem svetu. Domačinu uspeha ne oprostijo, ob prvem neuspehu je takoj na udaru. Logična izbira je bil tujec. Nekdo, ki pride s čisto glavo, ki ima zelo malo informacij o dogajanju v lokalnem okolju, domačin se jim enostavno ne more izogniti.
Odločili ste za za Krunoslava Jurčića in če sem povsem iskren, niste presenetili. Ker je logično nadaljevanje trenerjev, s katerima ste dosegali največje uspehe. Primerljiv je z Darkom Milaničem in Antejem Šimundžo, vsi trije so ob strokovnosti, ki jo premorejo, tudi garači. Nogometni fanatiki. Vmes ste se le enkrat z Antejem Čačićem posegli po drugačni zgodbi.
Absolutno so trenerji, ki so pripravljeni delati veliko in še več pravšnji za Maribor. In ne samo za Maribor, ampak za vse v slovenskem prostoru, ki imajo stabilen klub. Ker živimo v okolju, v katerem kakovosti ne moremo kupovati, temveč jo moramo razvijati, ustvarjati. V Sloveniji si pač ne moremo privoščiti, da bi igralcu namenili milijon evrov letne plače, zato je logično, da smo prisiljeni izbirati drugačno pot. Moramo delati, delati, delati in razvijati.
Kar zadeva Anteja Čačića, pa pridejo trenutki, ko potrebuješ tudi takega trenerja. Ki je vse prej kot to, o čemer ste govorili, ampak ima neko karizmo, nekaj se ga preprosti drži, čeprav niti sam ne ve, zakaj. Na začetku smo imeli kar veliko sreče, a kot smo že poudarjali, smo ga zato tudi pripeljali, toda zato je imel v pogodbi kot edini tudi dodatek o trimesečnem odpovednem roku. Mislim, da to pove dovolj. Dolgoročno na tak način seveda ni šlo, odvisni smo od trdega dela.
Zdi se, da ste se s Krunoslavom Jurčićem našli na isti valovni dolžini, da odlično sodelujete.
Ni jih malo, ki mu očitajo, da je trikrat sedel na klopi Dinama in sodeloval z menda polemičnim prvim možem kluba, ampak dejstvo je, da je imel fantastične rezultate. Vedeli smo, da je velik delavec, da zna ogromno nogometa, da je zelo strokoven, zato smo ga tudi povabili k nam, toda še posebej me navdušuje, da je prišel z zelo spoštljivim odnosom do vseh. Do igralcev in vseh v klubu. Ni prišel z intrigami in ni med tistimi, ki ob zmagah poudarjajo pomen trenerja, ob porazih pa so slabi igralci. Prišel je delat in razvijat profesionalni odnos. V klubu je tako rekoč 24 ur na dan in živi za to. Dela strokovno, dela načrtno in ko je tako, je na dolgi rok praktično nemogoče ne imeti uspeha. Ne govorim le za klub, ampak tudi zanj kot trenerja. Ker jaz verjamem v delo.
Dolgo je kazalo, da se bo jesen končala klavrno, naposled ste na zimski premor odšli s tremi točkami zaostanka za vodilno Olimpijo.
Seveda je pomembno, da smo se približali Ljubljančanom, ki so imeli fantastičen začetek sezone. Tudi zaradi nas samih, ker smo jim dali energijo, toda potem smo ujeli ritem. Ko Maribor ujame ritem, je približno tako, kot ko zajčka lovi lev. To za nobenega ni enostavno, poleg tega sta klub in ekipa navajena na pritisk. Kadar mora zmagati, zmaga. Četudi s pol proti nič. Mariboru ni treba ugajati, Maribor mora zmagovati, a na koncu smo potem lahko tudi všečni. Tako kot smo bili na zadnji jesenski preizkušnji v Kopru, pa proti Krki, Rudarju ... Predvsem pa moramo osvajati, nabirati točke. Tudi ko nam ne gre, nočemo izgubiti, ne želimo izgubiti in če se le da, bomo storili vse, da ne bomo, takšna miselnost je nadvse pomembna. In prinaša točke, potem iz takšnih »delavnih« tekem prej ali slej prideš v želeni ritem. Ampak nikakor se ne morem strinjati s tem, da bi moral Maribor iz tedna v teden igrati ne vem kako všečno, da bi moral biti bavbav in ne vem kaj še vse. Takšno razmišljanje nas niti po naključju ne sme prevzeti. Gremo svojo pot in za zdaj nam uspeva. Vsem tistim, ki jim to ni po volji sporočam, naj s kritikami še malce počakajo. Ker se bomo na koncu smejali mi. In ni lepo, če se ti smeji vedno isti.
Ste prepričani, da bo Maribor tudi letos osvojil naslov prvaka?
Povedal sem že, da prvaki ne bomo večno. Vsekakor pa delamo in se trudimo za to, da bi bili uspešni, da bi osvajali lovorike. Če nam morda ne bo uspelo, pa zaradi tega ne bomo izgubili glave.
Kako ste v Ljudskem vrtu in nasploh v Mariboru sprejeli spremembe v vrhu klubske piramide pri večnih rivalih in naposled tudi njihovo vstajenje?
To ni naša zgodba. Naša zgodba je trdo delo, s katerim si sami ustvarjamo denar in je uokvirjena v slovenski prostor. Ampak vsak se seveda odloča, kot misli, da je prav, kot je najboljše, s tem nimamo problemov. Mi smo v infrastrukturo, ki ni naša, denimo vložili morda celo več, kot v igralce. Zato, ker bo po Dragu Cotarju, Zlatku Zahoviću, Bojanu Banu, Urošu Jurišiču in še bi lahko našteval, klub obstajal še naprej. In ko se bodo ljudje obrnili nazaj, bodo lahko rekli: »Ti so pa nekaj naredili.« Za njih pa nisem prepričan, vendar nikomur ne želim nič slabega, kot je mogoče kdo hotel razumeti ob nekaterih mojih razmišljanjih.
Ravno tega sem se hotel dotakniti. Vaša izjava v srbskih medijih, da se bojite, da Milan Mandarić v Ljubljani ne bo trajal preveč dolgo, je dvignila precej prahu.
Saj to je jasno, mar ni? Ampak še enkrat, nikomur nisem želel nič slabega. Tako kot sem že povedal, se ljudje trudijo moje besede najbolj pogosto dojemati ali izbirati na način, da me lahko očrnijo. Namesto da bi razumeli bistvo. Od česa živi klub? Vsak slovenski prvoligaš iz naslova televizijskih pravic dobi 50 tisoč evrov. Glede tega smo torej neizmerno limitirani, prav tako kot s sponzorskimi sredstvi in iz tedna v teden nimamo na tribunah 10 tisoč navijačev. Mi jih na srečo imamo dovolj, za nas domača tekma ni strošek, v Ljubljani je še vedno. Če kdo hoče samo dajati, dajati in dajati, če hoče biti Dedek Mraz, je to v redu, toda mislim, da se bo prej ali slej začel spraševati o tem, zakaj samo daje in v čem je smisel? To so moji pomisleki in skoraj prepričan sem, da jih ima tudi Milan Mandarić. Ali pa jih bo imel. O Izetu Rastoderju so govorili marsikaj, da je takšen in drugačen, toda on je dajal denar, večno pač ni šlo. Poznate koga, ki bi samo dajal. Ne, to ni niti Roman Abramovič. Saj ga daje, o tem ni dvoma, vendar ga tudi dobi nazaj, omenim lahko le televizijske pravice. Bojim se, da imajo ljudje pri nas glede tega slabo predstavo. Če pa bo gospod užival v tem, da bo izgubljal denar, hvalabogu, kar naj. Za slovenski nogomet bi bilo to dobro, a tudi izkušnje iz preteklosti nas učijo, da ni tako preprosto, da tako ne gre. Povrniti si vložena sredstva zgolj s prodajo igralcev, je skoraj nemogoče, v vsakem prestopnem roku si ne moreš obetati velikega posla.
O ŽANU CELARJU
Trener Krunoslav Jurčić je po koncu jesenskega dela sezone napovedal, da bo pripravam pridružil tudi šele16-letnega napadalca Žana Celarja. "Moram priznati, da me je to kar malce presenetilo, toda trener očitno meni, da je fant že dovolj zrel, da se bo lahko spoprijel s takšnim izzivom. Sam menim, da se takšen talent, ko govorimo o napadalcih, v Sloveniji še ni pojavil. Če se bo pravilno razvijal, bomo imeli velikega bisera, ob njegovem načinu igre se vedno spomnim na Karima Benzemaja. Da je odličen, razkriva tudi podatek, da bi ga radi v svojih vrstah videli številni evropski klubi. Med njimi je denimo tudi Liverpool, vendar nam ne pride na misel, da bi ga pustili, ampak smo z njim podpisali novo pogodbo. Želimo, da napreduje in se razvija pri nas, z našo pomočjo. Če bo vse potekalo, kot bi moralo, če ne bo zapletov, bomo dobili še enega velikega igralca."
Dejstvo je, da liga postaja vse bolj zanimiva, prepoznavna. K temu je bržčas prispeval tudi nekdo, ki je bil tečen in ga zdaj ni več na vrhu ter se ubada s težavami. Tekmec so zavohali kri.
Vsekakor je tudi to prispevalo svoj delež, v prvi vrsti pa me veseli, da so se poleg vašega časopisa, ki je stalnica, v nogometna dogajanja vključili tudi ostali mediji. Izjemnega pomena so kakovostni televizijski prenosi, komentarji, svoje je dodalo še prebujenje Olimpije, kar je pritegnilo medije. Ampak še naprej vse je v naših glavah. Če bomo pravi, če bomo stabilni, se bo vnovič izšlo po naših željah.
Pozitivno je spoznanje, da so se tudi mnogi, ki so do zdaj zgolj kritizirali in domačemu prizorišču niso dajali veljave, prepričali, da se tudi v Sloveniji igra kakovosten klubski nogomet. Bojda je slovenska liga pri nas gledana bolj kot liga prvakov.
Mislim, da je bila vedno, vendar to zdaj poudarjajo in izpostavljajo bolj kot v preteklosti. Sam sem na zadnjem derbiju v Stožicah gostil vsaj deset prijateljev, menedžerjev in športnih direktorjev iz tujine in vsi po vrsti niso mogli verjeti, da se v slovenskem prostoru igra tako dober, tako dinamičen nogomet. Oni pridejo neobremenjeni in na vse skupaj gledajo realno, ampak pri nas se žal prevečkrat dogaja, da našo kakovost najprej prepoznajo tujci. To nam nikakor ni in ne sme biti v čast, svoje moramo znati ceniti.
V jesenskem delu sezone je bilo kar precej govora o sodnikih. Tudi iz vaših ust.
Spet se moram ponoviti. Ljudje vzamejo tisto, kar jim ustreza, da me lahko očrnijo. Jaz sem vedno znova poudaril, da sem prepričan o tem, da napake, ki so se dogajale, niso namerne, ampak ta del izjave očitno že ni bilo dovolj zanimiv, da bi temu kdo posvečal pretirano pozornost. Slovenski sodniki so pošteni, drugo pa je, če so pod psihološkim pritiskom. Nihče jim ničesar ne naroča, o tem ne dvomim, vendar so pod pritiskom. To je približno tako, kot bi se vi začeli z menoj pogovarjati o Mariboru in bi želeli iskati samo slabosti. Z menoj pač ne, tako ne bi šlo, ker je Maribor zame najboljši in najlepši, nekaj takega se dogaja v sodniški organizaciji. Ampak še enkrat poudarjam. Nič ni namerno, ni zarote, je pa res, da ljudje včasih mogoče pozabijo, da so na funkciji, na kateri na ljudi ne bi smeli psihološko vplivati. Kaj pa je drugega kot to, če Mariborčan sodi Olimpiji. Seveda je pod pritiskom, postavite se v njegovo vlogo, vsaka njegova odločitev je tako ali drugače pod drobnogledom. Mogoče nas kdo ne razume, ali noče razumeti, toda shranjene imamo vse posnetke dobrih in slabih sodniških odločitev. Z izjemo derbija v Stožicah, ko smo bili oškodovani za najstrožjo kazen, se Maribor nad sojenjem ne more pritoževati, lahko pa se na enajst situacij, ki so vplivale na rezultate Olimpije. Če teh napak ne bi bilo, bi bila podoba lestvice drugačna, česar se očitno zavedajo tudi v Ljubljani. Saj je navsezadnje njihov športni direktor govoril o tem, da igrajo, kot bi igrali za osmo mesto, toda oni so na vrhu. Na kak način potemtakem? Prepričan sem, da se bodo o tem morali pogovoriti in da bodo tudi analize potrdile moje besede. Maribor, razen enkrat, nikoli ni rekel ničesar, pritoževali pa so se Domžalčani, Goričani, Koprčani, Zavrčani, Krčani ... Večina pripomb je imela skupni imenovalec.
Ampak na sodnike ste vendarle pritiskali.
Ne, nismo. Nikoli. S sodniki smo v dobrih odnosih, v Ljudskem vrtu so vedno sprejeti na najboljši možni način. Z vsem spoštovanjem. Le vprašajte jih, če ni tako.
Pritisk, ki ga imam v mislih, se je zgodil na zadnji domači jesenski preizkušnji s Krčani. S špalirjem.
Kdo to pravi? Saj nihče ne ve, zakaj je šlo.
Boste naposled razkrili razlog? Uradno.
Ni potrebe.
Koliko ima po vašem mnenju slovenska liga še prostora za napredovanje? Je rezerv veliko?
Vsak prosti sedež na vseh stadionih pomeni prostor za napredovanje. Ogromno ga je, res ogromno. Navedel bom primer Heerenveena, kamor je prestopil sin Luka. Mesto ima 50 tisoč prebivalcev, stadion jih sprejme 26 tisoč in je vedno poln. Ne glede na to, kdo je na nasprotni strani. Ljudje se družijo, zabavajo. Spijejo pivo, pojejo klobaso, uživajo. Uf, kje smo še mi od česa takega.
Ampak po drugi strani imajo takšna okolja tudi nekaj, kar vam ne ustreza, mar ne?
Da, to drži, pogrešam tekmovalnost, a po drugi strani to tudi razumem. Klub s 120 zaposlenimi ima zagotovljenih 20 milijonov evrov proračuna ne glede na tekmovalne dosežke. Ko je tako, je seveda lažje sprejemati odločitve, res pa je, da ni tekmovalnosti, brez katere bi sam in tudi Maribor kot klub težko deloval. Če zmagajo, je v redu, če izgubijo, prav tako ni nič pretirano narobe. Pomembna je zabava. Bil sem na tekmi s Feyenoordom. Gostje so že ob polčasu vodili z 0:5, a se mi je zdelo, da sem bil jaz edini na stadionu, ki je bil zaradi tega nervozen, ki se je sekiral. Tribune so bile nabito polne, žvižga ni bilo nobenega. Po tekmi sem bi v VIP prostorih, kjer je bilo mogoče spremljati tiskovno konferenco. Vsi so prisluhnili trenerju, ki je povedal dva stavka, nakar so uživali naprej. Nisem mogel verjeti. Pogrešal sem strast, tekmovalnost, zmagovalno miselnost, čeprav je v ekipi kar nekaj mladih, obetavnih igralcev. In naslednji dan v časopisu preberem, da Manchester United za 19-letnega štoperja ponuja sedem milijonov evrov odškodnine. V naši mladinski šoli bi hitro našli kakšnega boljšega, ampak na koncu se bo najbrž res zgodilo. Če ne za sedem, pa za pet milijonov, a to je pač posledica povezav in zaupanja, ki se gradijo leta in leta. Na vseh področjih, poleg tega je nadvse pomembno, da Nizozemci svojo ligo zelo cenijo, o njej imajo najboljše mnenje in vedo, kako ta produkt prodati. To pa je miselnost, ki jo pogrešam pri nas. Zlasti pri tistih, ki od nogometa živijo.
Ko sva že pri vašem sinu, me zanima, ali je bila odločitev o odhodu zgolj njegova ali ste mogoče tudi sami pritiskali, da bi bila to najboljša rešitev. Ker je kot na dlani, da sta bila pod Kalvarijo zaradi družinske povezave oba pod pritiskom.
Malce je vplivalo tudi to, toda odločitev je bila njegova. Če bi rekel ne, bi ostal v Mariboru. Danes sem zadovoljen, ker je zadovoljen tudi Luka, vse poteka tako, kot je bilo predvideno. Najprej se mora dobro privaditi na okolje in seveda mu ne preostane nič drugega, kot da se po najboljših močeh bori za svoj status. Ni mu lahko, tega se dobro zavedam, prav tako kot tega, da so se mu nekatere stvari v nogometu zgodile prehitro. Iz mladinske lige je prišel v člansko ekipo in v prvenstvu dosegel 12 golov, tri v pokalnem tekmovanju, v polno je zadel v ligi prvakov. Veliko se mu je dogajalo, v novem klubu mu ne preostane drugega, kot nasmeh na usta in veliko dela, žrtvovanja. Ima podporo in mislim da tudi pravilna sporočila staršev in verjamem, da je na pravi poti. Kot sem že dejal, pa je najpomembnejše, da je zadovoljen sam. Zelo zadovoljen.
Seveda se morava dotakniti tudi reprezentance. Kakšno je vaše mnenje o tem, da je zaradi napovedi slovesa nekaterih pomembnih členov ekipe na neki prelomnici? Obeta se zamenjava generacij.
Kar zadeva moje videnje izbrane vrste, je problem v tem, da selektorju ni uspelo narediti mozaika. Ali govorimo o začetni enajsterici, ali o 22 vpoklicanih igralcih. V tem trenutku mislim, da vsi najboljši, seveda pod narekovajem, ne morejo igrati skupaj. Zdi se mi, da igrajo tisti, ki so v najboljših klubih, toda ne naredimo mozaika. Če je treba reprezentanco zgraditi okrog Josipa Iličića, jo dajmo, če okrog Kevina Kampla, jo prav tako dajmo, ampak to mora biti tudi jasno izraženo. Zame oba skupaj igrata težko, zelo težko. Vsaj proti reprezentancam iz prvega in drugega kakovostnega bobna, proti slabšim to ni opazno v tolikšni meri. Seveda pa ni nobenega dvoma o tem, da vsak ima svojo idejo. In da se razumemo, selektorju ni lahko, ampak on je tisti, ki sprejema odločitve in za njih odgovarja, toda na koncu vidimo, da to ni to.
Precej je polemik o prispevku Josipa Iličića, ki v dresu s slovenskim grbom ni primerljiv z njegovimi sposobnostmi. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Jaz vem, zakaj v dresu Fiorentine daje to, kar daje, zakaj so njegove igre na visoki ravni.
O MARCOSU TAVARESU
V pogovoru o Mariboru se je skoraj nemogoče ne dotakniti kapetana in najboljšega strelca v zgodovini kluba. "Marcos Tavares je prav tako naša ikona. Kot sem omenil že pri predsedniku. Tudi brez njega si ne predstavljam življenja Maribora in tudi mojega kot športnega direktorja. Po koncu kariere bo gotovo ostal v klubu in se lotil novega izziva. Za tako kakovostne ljudi je vedno prostor."
Slišati je, kot napoved njegovega slovesa od igrišča. "Ne, nikakor ne. Pogodbo ima sklenjeno do 2017 in ni več rosno mlad. Je v 32. letu in počasi je že treba razmišljati o tem, kako naprej oziroma kako bi lahko klubu pomagal po koncu kariere."
Močno upam, da ste to pripravljeni deliti z nami.
Njegovega trenerja Paula Souso odlično poznam, navsezadnje sva skupaj delala Uefino Pro-licenco. Je inteligenten gospod, ki zna z igralci, zna z ljudmi in se zelo dobro zaveda, kaj je njegovo poslanstvo. Iz vsakega posameznika izvleči maksimum. Iskanje dobrih, ne slabih strani.
Po še enem neuspešnem kvalifikacijskem ciklu je marsikdo pričakoval, da se bo na selektorskem položaju zgodila sprememba. Na kakršenkoli način. Z odstopom Srečka Katanca ali odločitvijo predsednika NZS Aleksandra Čeferina.
To so najtežje odločitve. To zelo dobro vem, ker jih tudi sam moram sprejemati, govoriti za druge je nehvaležno početje. Kar me je morda še najbolj presenetilo, je pomanjkanje samokritičnosti pri selektorju in tako na koncu vedno izpade, da so krivi igralci. Ampak kakorkoli že, izbrano vrsto je treba podpirati, treba je verjeti vanjo. Ne glede na to, kdo je selektor. Lahko imamo osebne zamere, lahko imamo različna mnenja, različne poglede, toda vsi ji moramo stati ob strani in pomagati pri ustvarjanju kulta reprezentance. Mislim, da nam v Sloveniji to kar dobro uspeva. Poln stadion ima tako v Ljubljani kot Mariboru in med ljudmi nisem zaznal pretirane negativne energije, kar me navdušuje.
