Pravijo, da so vratarji posebna vrsta, posebna sorta. Ekscentrični je tista beseda. Hugo Gatti, Jose Chilavert, Petar Borota … če naštejemo le nekatere. Kolumbijec Rene Higuita je zagotovo tam med njimi. V mnogih pogledih pred njimi.
Zgovoren je že njegov vzdevek El Loco. Norec. Higuita bi imel v računalniški igrici Football Manager v rubriki ekscentričnost maksimalnih 20 točk. Bil je eden barvitejših likov južnoameriškega nogometa, kjer barvitih likov nikoli ni manjkalo.
Skupaj s prijateljem Carlosom Valderramom sta bila v devetdesetih zaščitni znak kolumbijske izbrane vrste. El Loco in el Pibe. El Loco je imel nekonvencionalen, neortodoksen vratarski slog, pogosto se je podal v driblinge ali na izlete daleč stran od svojih vrat. In kot kasneje že omenjeni Chilavert izvajal proste strele ter enajstmetrovke, v profesionalni karieri naj bi zabil prek 40 golov.
Vratar, ki je stremel k atrakciji, včasih celo preveč, pa je postal klovn. Bile so namreč tudi eskapade, ki so se mu ponesrečile. Kot v osmini finala mundiala v Italiji, ko se je kakšnih 25 metrov od gola spustil v dribling, kamerunski dedek Roger Milla pa mu je odvzel žogo in zatresel prazno mrežo. Stari rek o tanki meji med genialnostjo in norostjo ni bil v nogometu nikoli bolj primeren kot pri opisovanju Higuite.
##PAIDBREAK##
Rojaki so mu odpustili, preživel je tisto napako, ki je Kolumbijce morda stala četrtfinala mundiala. Soigralec Andres Escobar jo je štiri leta kasneje po avtogolu na SP v ZDA slabše odnesel. A to je že neka druga zgodba.
Prijateljevanje s Pablom Escobarjem ga je drago stalo
Higuite štiri leta kasneje ni bilo zraven, ni bil dovolj dobro pripravljen, mesece pred prvenstvom je namreč prebil za rešetkami. Sam bo dejal, da po krivici. Leta 1993 je bil vpleten v sumljive posle, kot kurir je sodeloval pri eni izmed takrat v njegovem Medelinu pogostih ugrabitev. Bil je vez, kurir med ugrabitelji na eni in Carlosom Molino na drugi strani, pravzaprav je bil z uspešno dostavo odkupnine med najzaslužnejšimi za izpustitev Molinove hčerke. Kot neke vrste nagrado je od družine prejel nekaj deset tisoč ameriških dolarjev, kar pa je bilo v nasprotju s kolumbijskim zakonom, ki ne dovoljuje profitiranja iz ugrabitev. »Jaz sem nogometaš, kako naj potemtakem poznam zakone o ugrabitvah?« se je spraševal.
Številni bodo dejali, da se je na udaru znašel predvsem zaradi poznanstva z narkom bossom Pablom Escobarjem. Tista izjava, da je Escobar njegov prijatelj, ga je drago stala. Za rešetkami so ga zadrževali sedem mesecev. Pritiskali so nanj, da bi jim razkril kje se skriva Escobar, ki je nekaj mesecev pred tem odkorakal iz luksuznega zapora imenovanega La Catedral in bil vse od takrat na begu. Izpustili so ga kmalu po tistem, ko je Escobar padel pod streli Search Bloca.
Škorpijon vrhunec norosti
Ob vse tem seveda ni dvoma, da je bil zelo dober vratar. Na prelomu devetdesetih je bil član medelinskega kluba Atletico Nacional, ki je leta 1989 kot prva kolumbijska ekipa osvojil Copa Libertadores, južnoameriško različico lige prvakov. Javna skrivnost je bila, da je mecen kluba medelinski kartel oziroma narko boss Escobar.
Kmalu po tistem se je preizkusil tudi v evropskem nogometu, a v španskem Valladolidu se je zadržal le eno sezono in se hitro vrnil v domovino. V domači Kolumbiji, v domačem Medelinu se je vedno najbolje počutil.
Morda ni bil najboljši, a bil je eden tistih za katerega so bili ljudje pripravljeni plačati vstopnico. Bil je eden od pionirjev temu kar danes pravimo "sweeper-keeper". Libero vratar. In med bolj zaslužnimi, da so spremenili tisto pravilo pri vračanju žoge vratarju. SP v Italiji je bilo zadnje, ko je lahko vratar žogo po podaji soigralca vzel v roke. Potem je Higuita pokazal, da tudi vratarji znajo igrati (z nogami).
Del njegove zapuščine je tudi to, da na takšnih ali drugačnih igriščih širom zemeljske oble v gol niso več pošiljali zgolj najslabših in/ali najbolj debelušnih igralcev. Higuita je pripomogel k temu, da je položaj vratarja dobil ponos in status. Dal mu je »šmek«, tudi s pomočjo potez kot je bil Škorpijon, ena najznamenitejših vratarskih obramb vseh časov. Bilo je v septembru 1995 na prijateljski tekmi z Anglijo na kultnem Wembleyju. Vrhunec norosti Norca. Skoraj trideset let kasneje je škorpijona, hote ali nehote, ponovil Matevž Vidovšek.
PS: Na Netflixu si lahko ogledate dokumentarec z naslovom Higuita: Pot škorpijona.
