Včeraj se je 185 kilometrov zračne razdalje od Slovenije dogajalo nekaj zelo posebnega. 90 minut nogometne igre je za večno spremenilo zgodovino najmanjše evropske države in najslabše reprezentance na svetu. Ko se je slišal zadnji sodniški žvižg, je evforija prevzela stadion San Marina v Serravalleju, objekt, ki ga ljudje ne bi spoznali, če na njem ne bi igrala najslabša reprezentanca sveta. Vsak, ki spremlja reprezentančni nogomet, predvsem tistega v kvalifikacijah za evropsko ali svetovno prvenstvo, se najbrž spomni kakšne tekme na njem. Vsakdo se spomni kakšne dominantne predstave, ki jih je Slovenija na tem objektu, ki sprejme 6664 ljudi – a jih niti približno toliko praktično nikoli ni –, prikazala. Bile so tri takšne tekme, slovenska izbrana vrsta je vse tri dobila (2:0, 3:0, 4:0), tako kot je še bolj gladko dobila vse štiri domače tekme s tem nogometnim in tudi geografskim palčkom (2:0, 4:0, 6:0, 5:0).
Krut obstoj, ki je končno poplačan
Obstoj za navijača San Marina – kar je redek pojem sam po sebi –, ene najmanjših držav na svetu, je krut.
