Ne le visoka, na videz dovolj varna prednost, ki so si jo zmaji priigrali v prvih 90 minutah dvoboja s Šerifom iz Tiraspola – tudi bližina prvega pravega derbija na domači fronti je dajala slutiti, da Victor Sanchez na moldavski zelenici vsaj od prve minute ne bo streljal z vsemi razpoložljivimi topovi. Je že res, da smo še vedno v zgodnji fazi sezone, a zaenkrat vse kaže na to, da bo Olimpija – trenutno vodilna ekipa državnega prvenstva – vnovič zelo resno kandidirala za obe domači lovoriki. Hkrati vse kaže na to, da bo imela v lovu na ti dve lovoriki vsaj dva močna tekmeca. Ko so razmerja moči poravnana tako, pa medsebojni obračuni štejejo dvojno. Kliše gor ali dol.
Kot smo na straneh vašega in našega športnega časnika ugotavljali že v začetku tedna, se je za Olimpijo začela peklenska druga polovica avgusta. Poleg vselej zahtevnih evropskih obračunov zeleno-bele tudi v državnem prvenstvu čakajo tri težke tekme. Trije derbiji. Prvi večni derbi sezone bo Ljudski vrt gostil konec naslednjega tedna, v zadnjem avgustovskem vikendu Ljubljančane čaka gostovanje v Fazaneriji pri trenutno drugouvrščeni Muri, že to nedeljo pa v zmajevo gnezdo prihajajo aktualni državni prvaki Celjani. Že vrnitev Alberta Riere z branilci naslova je za ljubljanski tabor sama po sebi bržčas zadosten motiv, da smo pred uvodnim sodnikovim žvižgom pričakovali, da bo vsaj del misli že usmerjen proti nedeljski poslastici, a je Victor Sanchez takšna pričakovanja zatrl že z udarno enajsterico.
Nekdanji nogometaš madridskega Reala je pred potjo v Tiraspol pojasnjeval, da o evropska gostovanja vedno zahtevna, svojim varovancem pa naložil opozorilo, naj jih rezultat prve tekme ne zavede, saj bi sicer lahko imeli velike težave. Da v njegovi izbiri prve postave ne bo prostora za preračunavanje in razmišljanje o Celjanih, kaj šele kasnejših nasprotnikih, je bilo torej do neke mere vendarle pričakovano. V primerjavi z udarno enajsterico, ki je začela prvo srečanje z osami iz Tiraspola, je posegel po eni sami zamenjavi. Namesto Nemanje Motike je mesto v napadu spet pripadlo povratniku po poškodbi stegenske mišice Raulu Floruczu. Precej konkretnejše so bile (spet razumljivo in pričakovano) spremembe Mislava Karoglana, ki je posegel po petih zamenjavah. Želenega učinka nekdanji strateg splitskega Hajduka s tem ni dosegel.
Italijan brez ogleda posnetka
Če bi se na gostovanje v Pridnestrski republiki odpravila neka druga Olimpija, kakšna od prejšnjih različic zeleno-bele zasedbe, bi bili podporniki zmajev precej manj mirni in samozavestni. Kakšna od teh si je namreč znala zelo resno otežiti tudi tako ugodna izhodišča, pod taktirko Victorja Sancheza pa zmaji morda še najbolj navdušujejo z uravnoteženo, zrelo igro. Igro, v kateri obramba nikakor ni postranska misel, ni več šibka točka. Prej obratno. Ob dejstvu, da ima večina nogometašev v ljubljanskem kadru v svojih nogah še dragocene izkušnje krstne evropske jeseni, se je zdelo, da je tudi nekdanji udeleženec skupinskega dela elitne lige prvakov resnično pred nemogočo nalogo. Ta občutek tekom prvega polčasa ni popustil, kvečjemu se je le še krepil.
Olimpija nikakor ni blestela, bila je daleč od dominantne podobe, s katero si je Moldavce povsem podredila na prvi tekmi v Stožicah, ampak hkrati je bil še dlje od želene podobe – podobe, ki bi jo nujno potreboval za veliki preobrat – znova tudi Šerif. Sanchezova četa je brez večjih težav nadzorovala potek srečanja, rumeno-črni pa niso imeli prave ideje (bržčas niti kakovosti), da bi povezali daljše obdobje konkretnega pritiska na vrata Matevža Vidovška. Pri kombiniranju je kar nekaj težav gostom povzročala tudi travnata površina, ki po informacijah iz Moldavije ni bila zalita vse od srede in prihoda ljubljanske odprave v Tiraspol.
Čeprav je bilo očitno, da brez prave potrebe ne bodo pritiskali na plin, so zeleno-beli postopoma prevzeli pobudo in prišli tudi do prve nevarne situacije v nasprotnikovem kazenskem prostoru. Z dolgo diagonalno podajo Davida Sualeheja je imel veliko težav Roko Jureškin, nespretnost hrvaškega bočnega branilca pa je skušal izkoristiti Jorge Silva. V dvoboju z Jureškinom je Portugalec končal na tleh, ob ogledu počasnega posnetka pa se je zdelo, da je bil branilec Olimpije pri žogi pred nasprotnikom in da je slednji zakrivil prekršek za najstrožjo kazen. Po krajšem čakanju italijanski sodnik Maurizio Mariani ni dobil poziva za dodatni pregled posnetkov in ostalo je pri začetnem izidu.
Mirno vse do pike na i
Drugi polčas je v primerjavi z uspavanko prvega polčasa prinesel nekaj več živahnosti, a o popolni ofenzivi os ni bilo ne duha ne sluha. Zeleno-beli so še naprej s pol moči – tako se je vsaj zdelo – zaustavljali poskuse domačih, ki pa so z nekoliko bolj tvegano igro v sredini drugega polčasa vendarle prišli do nekaj 'polpriložnosti'. A pri tem je tudi ostalo. Na drugi strani so imeli rezervisti Olimpije dovolj prostora za par hitrih protinapadov, v enem od napadov na postavljeno obrambo Šerifa pa je prišla še pika na i.
Nemanja Motika se je na robu kazenskega prostora pametno postavil pred Alesia Mijo, padel in Olimpiji vendarle priigral drugo zaporedno enajstmetrovko na evropskih tekmah. Nekdanji up münchenskega Bayerna in Crvene zvezde je sam prevzel tudi odgovornost izvajanja strela z bele točke ter zanesljivo zadel. Zbranost je v zaključnih minutah nekoliko padla, Moldavci so bili (končno) bolj nevarni, stresli so tudi okvir Vidovškovih vrat, a ostalo je pri rutiniranem, izjemno zanesljivem napredovanju zmajev v playoff kvalifikacij za konferenčno ligo. Pri četrti zmagi na četrti letošnji evropski preizkušnji, če dodamo še lansko gostovanje v Bratislavi, pa pri peti zaporedni zmagi na mednarodnem odru.
Po klavrnem zaključku minule sezone, po novih trenerskih premikih in, bodimo iskreni, ne preveč ambicioznem poletnem kadrovanju vodilnih mož pri Olimpiji, so zmaji od nove evropske jeseni zdaj oddaljeni le še en korak. Na dosedanji poti so brez dvoma pokazali dovolj, da se zdi tudi ta še kako izvedljiv.
