Je eden tistih junakov iz sence. Neopevanih junakov. Naslovnice so po navadi rezervirane za zvezdnike tipa Cristiano Ronaldo, Mauro Icardi, Gonzalo Higuain in podobne, sam je po drugi strani le malokdaj med glavnimi novicami dneva. Eden tistih likov, ki jih v nobeni ligi ne manjka. Nogometaš, za katerega se zdi, da je tu že od nekdaj, od pamtiveka. Potika se po klubih, pri tem sem ter tja pozabiš nanj, misleč, da že uživa v zasluženem pokoju, potem pa na njegovo ime znova naletiš med strelci. In Fabio Quagliarella je v zadnjih tednih redno, pravzaprav vsakič med strelci.
Italijanski škorenj je prepotoval po dolgem in počez. Torino, Fiorentina, Chieti, Ascoli, Sampdoria, Udinese, Napoli, Juventus, še enkrat Torino in še enkrat Sampdoria, pri kateri je danes soigralec slovenskega reprezentančnega vratarja Vida Belca. Poleg vsega drugega ga odlikuje tudi dolgi rok trajanja. V serie A je debitiral zdaj že daljnega meseca maja leta 2000. Devetnajst let kasneje je še vedno tu. In še vedno trese mreže. Nekaj dni pred 36. rojstnim dnevom je v izjemni seriji, celo najboljši v karieri. Na zadnjih 11 prvenstvenih tekmah, na katerih je zaigral, se je vsakič vpisal med strelce. To je najdaljši neprekinjeni niz, ko je govora o elitni italijanski ligi, podoben dosežek je uspel le še legendarnemu Argentincu Gabrielu Batistuti. Batigolu, ki ima po koncu kariere nemalo zdravstvenih težav, je to uspelo leta 1994, ko je bil član Fiorentine.
Zgodba, ki se bere kot kriminalka
Da je starost le številka na osebni izkaznici, v njegovem primeru nikakor ni zgolj kliše. V letošnji sezoni preživlja novo, še eno pomlad. Kaj ga žene, da na jesen kariere še vedno vztraja na najvišji ravni? Številni bi rekli – lakota. Čeprav mu že dolgo ni treba nikomur nič dokazovati, vsako tekmo igra, kot da je zadnja v življenju. Po vseh težavah, zaradi katerih je moral med drugim zapustiti njemu dragi Neapelj, pa je pri tem znova povem osredotočen na igrišče.
Bilo je pred kakšnim desetletjem, ko se mu je, lokalnemu fantu iz nekega mesta ob vznožju Vezuva, uresničila otroška želja in si je nadel dres Napolija. In prav takrat enkrat so se začele njegove težave. Pravzaprav je težave milo rečeno. Svojo zgodbo, ki se bere kot kriminalka, je razkril šele leta kasneje. Več let mu je življenje grenil zalezovalec, ki je nadlegoval in grozil njemu in njegovi družini, teh nekaj vrstic pa je absolutno premalo, da bi se popisalo kalvarijo, ki jo je pri tem prestajal.
Krsta z njegovim imenom
Vse se je začelo kar naenkrat, brez povoda. Najprej si s tem ni belil glave, a ko je podpisal pogodbo z Napolijem, so bila sporočila, v katerih ga je neznanec obtoževal, da je odvisnik od mamil, da ima povezave z mafijo Camorro in da je vpleten v prirejanje izidov, vse pogostejša. Pa pisma, v katerih mu je neznani pošiljatelj pošiljal fotografije golih mladoletnic in ga obtoževal, da je pedofil in da se udeležuje orgij. Spet drugič je na domači naslov priromalo pismo, v katerem je bila fotografija krste s Fabijevim imenom na njej. »Polomili mu bomo noge, pretepli ga bomo do smrti,« je esemese dobival njegov oče, ko se je Quagliarella zvečer odpravil v mesto. Fabio se je kmalu po prvih sporočilih po pomoč obrnil k prijateljevemu znancu Raffaelu Piccolu, ki je bil policist. Slednji se je na videz zagnano in diskretno lotil preiskave, Quagliarella mu je slepo zaupal, v zahvalo za pomoč pa mu je tu in tam priskrbel karte za tekmo, podpisani dres ...
Piccolo je sicer trdil, da je na sledi storilcem in da bo kmalu razrešil primer, a vse to se je vleklo dolgo časa, kar je pustilo posledice na njem, njegovi družini in tudi njegovih igrah. Morda so vse tiste govorice prišle na ušesa tudi predsedniku kluba Aureliu de Laurentiisu in Napoli je že po eni sezoni lokalnega fanta posodil osovraženemu Juventusu. Lokalni junak delovnega razreda je v očeh vročekrvnih Napolijevih »ultrasov« čez noč postal izdajalec. Ker vsaj tako srčno kot ljubijo lahko tudi sovražijo. Prepričani so bili, da se je v Torino preselil zaradi denarja, da je plačanec, sam pa je moral o grožnjah zaradi domnevne preiskave molčati.
Ko bi moral biti kot nogometaš na vrhuncu moči, je bil s telesom na igrišču, z glavo pa pogosto drugje. V skrbi za domače, v strahu pred javnim oblatenjem, vseskozi s tistim vprašanjem »kaj bo, če bo« nekje v podzavesti. Da ne razpredamo dalje, na koncu se je izkazalo, da je bil zalezovalec, ki je njegovo življenje spremenil v pekel, prav policist Raffaele Piccolo. In da Quagliarella nikakor ni bil njegova edina žrtev, morda zgolj najbolj slavna. Tudi Jo Nesbø bi si vse skupaj težko bolje zamislil.
Oropan sanj, ne pa tudi volje
Pred dvema letoma je končno lahko povedal svojo plat zgodbe. In kot da bi se mu z ramen odvalilo veliko breme. Čeprav je že dodobra zakorakal na napačno stran tridesetih, še vedno redno trese mreže. Lani je štel do 19, letos je že pri številki 16. Številke, ki pravijo, da je v življenjski formi. Tisti gol, ki ga je s peto zabil svojemu nekdanjemu klubu iz Neaplja v začetku septembra, bo kandidiral za gol leta. Ni se ga veselil.
»Smrtonosen kot kobra« so po pretekli teden zapisali pri Tuttosportu. Zdaj, po dveh golih Udineseju, je izenačil dosežek Batigola. Morda ga bo že prihodnji teden pustil za seboj. Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da se vse to ne bi moglo zgoditi boljšemu človeku. Tudi ali predvsem zaradi vsega, kar je moral dati skozi. Oropan sanj, ne pa tudi volje.
