Na začetku januarja letos je prejel nagrado Fife za najboljšega trenerja leta, poldrugi mesec kasneje so mu pri Leicestru brezsramno pokazali vrata. Le devet mesecev po tistem, ko je z lisicami spisal pravljico za vse večne čase in jih popeljal do zgodovinskega naslova angleškega prvaka, so se mu zahvalili za sodelovanje. V slogu tistega 'nič osebnega, vse to je le posel'. Krasni novi časi ...
Nekaj časa je bil brez službe, povezovalo se ga je sicer z nekaterimi otoškimi klubi, številni so menili, da bo tako kot številni stanovski kolegi na stara leta po še en zajeten ček odšel na Kitajsko, na koncu pa je pristal na severozahodu Francije. V svoje vrste ga je zvabil Nantes, ki je junija mrzlično iskal novega trenerja, potem ko ga je na predvečer začetka priprav nepričakovano zapustil Sergio Conceicao.
Slednji se je vrnil v domovino in prevzel portugalskega velikana Porto, imenovanje njegovega naslednika pa ni potekalo gladko. Dobiti so morali namreč privolitev oziroma dovoljenje tamkajšnje nogometne zveze, saj po pravilih združenja francoskih trenerjev zaposlovanje strategov, starejših od 65 let, ni dovoljeno. Na koncu je zveza prižgala zeleno luč, danes 66-letni Ranieri pa je tudi na zelenici pokazal, da res še ni za staro šaro.
KRHIN MED BRANILCI GRADU
Pretiravali bi, če bi zapisali, da zdaj kakšnih šeststo kilometrov južneje od tistega originalnega nastaja francoska kopija Leicestra, toda jesen na Stade de la Beaujoire je brez dvoma zelo uspešna. Sam začetek sicer ni bil obetaven, toda po dveh porazih so v nadaljevanju lige kanarčki zabeležili kar šest zmag ter dva remija in po dobri četrtini prvenstva zasedajo tretje mesto za PSG in Monacom, ki sta bržkone nedotakljiva. Čeprav, ko ima prste vmes Ranieri, nedotakljivih in nepremagljivih ni, vsaj tako nas uči Leicester.
Danes 66-letni Italijan, ki sicer ni novinec na francoski nogometni sceni (pred leti je namreč vodil Monaco, ko je ta jemal zalet v drugi ligi), je pri tem seveda uporabil preverjen recept. Disciplina, obramba, presing ... Nekateri bi rekli – čisto po italijansko; rezultati 1:0 so postali nekaj vsakdanjega, Nantes pa se je začel vzpenjati po lestvici.
Pisan njemu na kožo
Še enkrat se je potrdila tista teza, da je Ranieri idealen trener za tovrstne malce manjše ekipe, kjer so pritisk in pričakovanja vendarle manjši kot pri Chelseaju, Juventusu, Interju in kjer osvajanje lovorik ni v rubriki nujno. Povedano drugače, Nantes je francoski Leicester, pa čeprav je govora o osemkratnem francoskem prvaku, ki je še pred dobrimi dvajsetimi leti igral tudi v polfinalu lige prvakov. A od takrat, od tistih zlatih časov, je vendarle preteklo že precej Loare.
Ranieri je že na začetku septembra dejal, da želi imeti eno izmed petih najboljših obramb v ligi. In v uvodnih desetih krogih so prejeli le sedem golov, romunski vratar Ciprian Tatasuranu pa je danes v evropskem vrhu pri odstotkih ubranjenih strelov; trenutno je četrti na lestvici, na vrhu katere je seveda Jan Oblak. »Pravi, da imamo za seboj grad, ki ga moramo braniti. Vseskozi govori o tem gradu,« je pred dnevi razlagal prvi strelec ekipe Argentinec Emiliano Sala. Pri branjenju tega gradu je v zadnjih dveh krogih svoj delež prispeval tudi Rene Krhin. Slednji se je iz španske Granade v Nantes preselil konec avgusta, uvodne dvoboje nove ekipe pa bolj ali manj spremljal z rezervne klopi. V zadnjih dveh krogih je le dočakal svojo priložnost, tako proti Bordeauxu kot proti Guingampu je na igrišču prebil vseh devetdeset minut ter prispeval svoj del k začetku oziroma nadaljevanju nekega niza neporaženosti.
Bi lahko sijajni niz s časom postal čisto prava pravljica? Morda oziroma – zakaj pa ne? Za vse tiste, ki ne verjamejo v pravljice, imamo eno samo besedo. Da, uganili ste. Leicester.
