Toda s tekmovalnega zornega kota bi primera division ter tudi evropski klubski nogomet kot celota v tem trenutku težko ponudila več od današnjega obračuna točkovno izenačenih (pozor, Katalonci imajo tekmo manj) Barcelone in Atletica. Hkrati bo šlo tudi za nadvse zanimivo srečanje dveh slogov s sanjskim dodatkom, ki stvar dela še toliko bolj atraktivno v slovenskih očeh.
Kdor je govoril in pisal o tem (spomnimo se jih kar nekaj), da bo poletna igralska prenova madridskih rdeče-belih med drugim služila tudi spremembi v filozofiji trenerja Diega Simeoneja, je seveda brcnil v temo.
Kdor je celo namigoval na neposredno tekmovanje Atletica z Barcelono ter Realom na področju odprte igre in tovrstnega spektakla, pa je zajadral v vode čiste neumnosti.
Izjemni argentinski trener je resda dvignil golo kakovost svoje zasedbe, toda že kmalu je postalo jasno, da bodo njegovo orožje ob poskusu kljubovanja izrazito bogatejšima in večjima tekmecema le tisti nogometaši, ki so sposobni igrati na Simeonejev način.
Tisti stari oziroma eden in edini. Argentinec je želel kakovostno nadgradnjo, toda želel jo je izključno v okvirih svoje filozofije, s katero je definiral čudodelni Atletico in ki bi jo le stežka opustil, tudi če bi se kdaj lotil (verjetno se ga bo in verjetno bo šlo za skrbno izbranega delodajalca) vodenja kakšnega drugega kluba.
Rdeče-beli so igralsko boljši kot v lanski sezoni, morda celo boljši kot v predlanski, v kateri so osvojili španski naslov in se prebili do finala (ter bili le kakšno minuto oddaljeni od lovorike) lige prvakov. A Simeone je ekipo oblikoval tako, da je ta napredek v prvi vrsti namenjen še bolj izrazitemu osredotočanju na bojevitost v zvezni vrsti, hitro tranzicijo in premočrtno, čim bolj preprosto zaključevanje napadov v rušilnih valovih.
Vse to pa ob svetem predpogoju; ob fanatični obrambi, ki se začne že s pritiskom napadalcev na prenos žoge, nadaljuje se z grizenjem trave na sredini, vključuje pa seveda tudi do popolnosti uigrano zadnjo vrsto in vratarja najvišjega svetovnega razreda.
Slednjemu vse predhodno našteto seveda izdatno pomaga, toda že z nekoliko slabšim čuvajem mreže preprosto ne bi šlo, zato je Simeone po Thibautu Courtoisu, tvorcu uspehov v sezoni 2013/14, ustoličil našega Jana Oblaka.
USODNOST NE, POMEMBNOST VSEKAKOR
Z zgolj osmimi prejetimi zadetki na 21 tekmah in s 14 srečanji z nedotaknjeno mrežo Oblak ni zgolj pred Courtoisom, temveč svoja vrata brani v zgodovinskem ritmu. Če bi šlo tako naprej, bi Jan najboljši vratar lige (seveda premočno vodi po vseh točkovanjih) postal z dosežki, kakršni niso uspeli še nikomur v zgodovini podeljevanja tovrstnih nagrad.
Drži, tudi po zaslugi soigralcev, ki s svojim slogom igre dopuščajo izjemno malo strelov proti vratom, a kdor jih postavlja na prvo mesto, iz tega ali onega razloga ne želi priznati najbolj zaslužnemu, kar mu gre in kar mu priznava vsa Španija.
Oblak je ena glavnih zgodb na Pirenejskem polotoku, ta zgodba pa zdaj kot nalašč prihaja na najtežji mogoči preizkus. Jan, njegova naveza z obrambnimi soigralci in Atletico kot celota prihajajo na Camp Nou, s tem pa seveda prihajajo pod noge najbolj uničujočemu napadu našega časa ter po mnenju mnogih celo najbolj uničujočemu vseh časov.
Zgodba je zaradi tega izjemna že sama po sebi, privlačnost dvoboja je že sama po sebi izjemna, vse skupaj pa se seveda še precej poveča, če postavimo v kontekst boja za naslov španskega prvaka. Atletico se je s svojimi dosežki vanj povsem enakovredno vključil in po izkušnjah izpred dveh let ga ni junaka, ki bi si drznil trditi, da rdeče-beli v takem ritmu ne bodo zdržali do konca.
Vseeno je treba vedeti, da se letos borijo z boljšo, bolje vodeno, bolj kakovostno in bolj nevarno Barcelono, proti kateri si danes popoldne (ob 16. uri, da bodo od tega kaj imeli tudi tako zelo donosni Azijci) skorajda ne sme privoščiti poraza.
DVOJNOST, REALNOST IN TEORIJA ZAROTE
Atletico je ekipa, ki težko lovi točkovni zaostanek, zato bi se ob boku favorita ali celo pred njim počutila še bolje, kot bi se že po preprosti matematični logiki počutil kdo drug.
Morebiten današnji uspeh bi bil zaradi tega večkratno pomemben, tega pa se zelo dobro zavedajo tudi na drugi strani, kjer so današnjo tekmo uvrstili med najvišje prioritete. Saj veste, Barcelona nekaj tekem na leto vendarle odigra drugače kot druge; mednje po pravilu spadajo el clasico, zaključna srečanja v ligi prvakov, tokrat pa bo spadala tudi današnja.
Pri čemer za nekaj negotovosti skrbi le omenjeni Neymar, pa ne zaradi tiste pozabljene poškodbe, temveč zaradi govoric okrog morebitnega odhoda iz Barcelone ter celo selitve k Realu.
Brazilec se je na to temo končno oglasil, prav neverjetno pa je, kako različno so njegove besede obrnili madridski in katalonski mediji. Slednji so v prvi plan postavili izjavo: "Pri Barceloni bi utegnil ostati še vrsto let, in to bi mi zelo ustrezalo." Prvi pa so vse zgradili okrog besed: "Težko bi bilo zapustiti Barcelono, toda ko razmišljaš o podaljšanju pogodbe, moraš dobro razmisliti o vsem in upoštevati vse vidike."
Dejstvo je, da je Neymar v zelo dobro plačanem intervjuju za katarsko športno televizijo (da, v takih finančno-medijskih razmerah pač živimo) izrekel vse zapisane besede, svojo interpretacijo in svoje ovrednotenje pa si lahko privoščite tudi vi.
Morda za prestopno bombo vseh prestopnih bomb obstaja kakšen odstotek možnosti, precej bolj verjetno pa je, da se bo beli balet v boju z današnjima nasprotnikoma moral znajti z aktualno zasedbo in z dodatkom kakšne manj (koliko manj?) odmevne okrepitve.
Real je nazadnje tudi pod taktirko Zinedina Zidana pokazal kopico pomanjkljivosti, zelo skrbi nenavadno slaba (jasno, za njegove standarde) forma Cristiana Ronalda, vseeno pa kakšnih večjih težav vendarle ne gre pričakovati.
In to tudi če odmislimo nekatera katalonska zagotovila, da po ostrih sporih med Barcelono in Espanyolom slednji ne bo ravno umiral za to, da bi odščipnil kakšno točko Realu. Čeprav je glede na razsežnosti spora in na vse, kar se je dogajalo tako med kluboma kot med nogometaši, ta teorija vse prej kot neverjetna.
